Jedro

Vprašanje, ali je neka dejanska okoliščina pomembna za obstoj vzročne zveze ali ne, spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 15.000.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila. Hkrati je še odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.047.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 644.287,00 SIT za čas od 5.10.1998 do plačila in od zneska 403.117,00 SIT za čas od 28.6.2001 do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med škodnim dejanjem in zatrjevano škodo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje predvsem spregledalo, da je bila objava v Tedniku takšna, da je prikazala tožnikovo sliko, ime, priimek, stanovanje in avto, ter da je bil tožnik predstavljen na spektakularen način in v povezavi s primernim tekstom ("poželjivi mladenič, s katerim se nimaš kaj pogovarjati, moška prostitutka"), pri čemer je Tednik osrednja oddaja na TV Slovenija, pa tudi sicer več ljudi gleda televizijo, kot bere časopise. V nadaljevanju pritožbe pa se tožeča stranka spušča v vprašanje protipravnosti škodnega dejanja, podaja svojo oceno izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter poudarja tožnikove osebnostne pravice, ki naj jih sodišče ne bi priznavalo. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev vidi v tem, da sodišče enkrat ugotavlja obstoj škode, s tem, ko priznava, da tožnik duševno trpi, drugič pa v obstoj škode dvomi, ko zapiše: "če je tožnik trpel...". To pa po mnenju tožeče stranke pomeni nasprotje glede odločilnih dejstev v sodbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med objavo tožnikovega polnega imena, priimka, stanovanja in slike ter avtomobila, skupaj s komentarjem, da gre za poželjivega mladeniča, s katerim se nimaš kaj pogovarjati, da daje videz moške prostitutke, ipd., v televizijski oddaji Tednik in posledicami - duševnimi bolečinami, ki jih je trpel tožnik. Pritožbeno sodišče zaenkrat dvomi v materialnopravno pravilnost takšnega stališča. Za obstoj pravnorelevantne vzročne zveze, kot elementa odškodninske odgovornosti so lahko pomembne različne okoliščine. Odvisne so predvsem od narave in značilnosti življenjskega dogodka, za katerega tožeča stranka trdi, da ji je povzročil škodo. Oškodovanec je tisti, ki mora v okviru trditvenega (in dokaznega) bremena navesti sklop dejstev, ki bi lahko bila pomembna pri ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti. Trditveno in dokazno breme v zvezi z vzročnostjo je brez dvoma na strani oškodovanca. Sodišče pa mora izmed vseh zatrjevanih okoliščin konkretnega življenjskega primera (konkretno škodnega dogodka) sprva izolirati (izluščiti) tiste, ki so za vzročnost odločilne, jih zatem ugotoviti (oziroma vsaj ugotavljati, če so zatrjevane), končno pa še napraviti sklep o tem, ali vzročna zveza obstaja ali ne. Prvi in zadnji del te naloge se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava. Samo ugotavljanje elementov, ki sestavljajo pravnorelevantno vzročno zvezo (drugi del naloge), pa spada v ugotavljanje odločilnega dejanskega stanja. Odločitev glede (ne)obstoja vzročne zveze bo materialnopravno lahko pravilna šele takrat, če bo sodišče pravilno opravilo vse tri opisane (miselne) operacije. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker kot pravno odločilnega dejstva ni upoštevalo tudi dejstva, da je televizijski medij bistveno močnejši in odmevnejši od časopisnega. Objava v enem ali drugem mediju ima zato lahko povsem drugačne posledice v smislu širine kroga prepoznavnosti osebe, ki je v določenem mediju predstavljena. Celo splošno znano je, da so osebe, ki so, tako kot tožnik ali pa kako drugače, predstavljene na (zlasti nacionalni) televiziji, praviloma bolj prepoznavne od tistih, ki se na enak oziroma primerljiv način pojavljajo zgolj v časopisih. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje to spregledalo. Ni namreč ocenjevalo tožnikovih težav zaradi objave v posameznih medijih z vidika njihove odmevnosti in moči, temveč le glede časovnega zaporedja posameznih objav. Prehitro je zato zaključilo, da tožnikovega trpljenja niti v kakšnem odstotku ni mogoče pripisati objavi v Tedniku. Dejstva večje medijske odmevnosti televizije od revije v konkretnem primeru ni mogoče prezreti. Za pravno pravilnost ugotovitve o ne(obstoju) vzročne zveze po oceni pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi manjkajo dejanske ugotovitve oziroma ocena o tem, kakšen vpliv je imela televizijska predstavitev tožnikovih osebnih podatkov v spornem, če že ne kar žaljivem kontekstu, na tožnikovo duševno (ne)ravnovesje, glede na odmevnost in moč televizijskega medija. Ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da gre vse tožnikove težave pripisati objavam v časopisih in revijah, ne da bi pri tem sodišče upoštevalo medijsko moč televizije v primerjavi s pisanimi mediji, ali pa vsaj brez obrazložene ugotovitve, da opisana razlika med mediji v ničemer ni prispevala k tožnikovemu trpljenju. Niti enih niti drugih ugotovitev v navedeni smeri pa izpodbijana sodba nima, čeprav so bila del trditvene podlage tožeče stranke tudi tovrstna dejstva. Četudi je bil tožnik morda že prizadet po objavi v časopisih in revijah, je povsem logično, da bi bil po televizijski oddaji, zaradi njene odmevnosti, lahko še toliko bolj. Preuranjen je tako zaključek, da objava v Tedniku (v ničemer) ni vzrok tožnikovih duševnih bolečin, ki naj bi jih trpel zaradi posega v njegovo čast in ugled. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni štelo za pomembno, da ima objava v različnih medijih glede na njihovo moč oziroma odmevnost za tožnika lahko različne posledice. V posledici je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v pravkar opisani smeri. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (tudi v akcesorni odločitvi o pravdnih stroških, ki je vezana na končni uspeh v pravdi) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje poleg ostalega obravnava tudi vprašanje, v kakšni povezavi je objava v Tedniku s tožnikovimi duševnimi bolečinami, o katerih priča tako sam, kot tudi njegov psihiater, priča dr. M. P., glede na zatrjevano večjo odmevnost televizijske objave. V ta namen naj ponovi že izvedene dokaze, predvsem z zaslišanjem tožnika in priče dr. M. P., kot tudi morebitne na novo predlagane dokaze, če bo ocenilo, da je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Šele nato naj ponovno zavzame stališče o tem, ali vzročna zveza obstaja ali ne, v odvisnosti od tega pa tudi o ostalih elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ni odveč opozoriti, da so okoliščine v zvezi s tožnikovo osebnostjo, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje, lahko pomembne predvsem pri ugotavljanju intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin, torej pri vprašanju, ali je tožniku sploh nastala pravno priznana škoda in v kakšni višini (200. člen ZOR), ne pa pri sami vzročnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.