Jedro

V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II.Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljici plačati 238,92 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu za obdobje 9 mesecev od vročitve predmetnega sklepa prepovedalo: zadrževati in približevati se v razdalji, krajši od 250 metrov, krajem, kjer se predlagateljica nahaja, tj. naslovu A., B.; naslovu Osnovne šole B.; naslovu Vrtca C., B.; naslovu Vrtca D., B.; navezovati stike z E. E. na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb; vzpostavljati srečanje z E. E. (I. točka izreka). V primeru kršitve tega sklepa se kršitelju izreče denarna kazen v višini 500 EUR. Če bo kršitelj kršil ta sklep, bo sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni ter hkrati izdalo nov sklep, s katerim mu bo določilo novo, višjo denarno kazen za primer, če bo tudi v nadaljevanju kršil ta sklep (II. točka izreka). Kar so zahtevali predlagatelji več ali drugače (izrek prepovedi približevanja na razdaljo nad 250 metrov, prepoved navezovanja stikov in vzpostavljanja srečanj z mld. F. F.), je zavrnilo (III. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (IV. točka izreka). Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljem povrniti stroške tega postopka, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (V. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, predlagateljem pa naloži povračilo stroškov, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom oz. senatom. Če bo pritožbeno sodišče ocenilo, da je določen ukrep potreben, predlaga, da ukrep bistveno omeji po trajanju, razdalji in lokacijah ter ga omeji kvečjemu na prepoved namernega navezovanja stikov s predlagateljico.

3.Izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Temelji na napačnem izhodišču, da subjektivni strah predlagateljice, ki je razumljen predvsem skozi pretekle dogodke iz leta 2019 in 2020, zadošča za objektivno ugotovitev aktualnega psihičnega nasilja in za izrek ukrepov za obdobje 9 mesecev. Sodišče je na ta način ukrepe po ZPND uporabilo kot podaljšek pretekle kazenske obsodbe, ne pa kot preventivno sredstvo, ki mora biti utemeljeno s konkretno, aktualno in objektivizirano nevarnostjo prihodnjega nasilja. Pravnomočna kazenska sodba sama po sebi ne more biti avtomatična podlaga za nov ukrep po ZPND. Postopek po ZPND ni namenjen ponovnemu kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja (pri tem se sklicuje na odločbo VSL IV Cp 1065/2020 in VSL IV Cp 789/2025). Sodišče bi moralo objektivno presoditi, ali dogodek z dne 16. 4. 2026 sam po sebi dosega stopnjo nasilja po ZPND. Izpodbijani sklep je notranje protisloven. Po eni strani sodišče sprejme, da je bil dogodek z dne 16. 4. 2026 prvi ponovni kontakt po več letih, po drugi strani pa izrek utemeljuje s tezo, da gre za nadaljevanje preteklih vzorcev in nevarnost stopnjevanja.

4.Sodišče je dogodek z dne 16. 5. 2026 zmotno pravno ovrednotilo. Iz dogodka izhaja kvečjemu verbalni konflikt oziroma ravnanje na ravni morebitne kršitve javnega reda in miru.

5.Sodišče je spregledalo razliko med subjektivnim doživljanjem predlagateljice in objektivno presojo sodišča. Ni vsak subjektivni strah avtomatično pravno relevanten kot nasilje po ZPND. Ravnanje povzročitelja mora po objektivnih merilih dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (sklicuje se na odločbo IV Cp 1089/2022). Ugotovitev sodišča, da se je predlagateljica ob predvajanju posnetka tresla in si pokrivala ušesa, opisuje njeno subjektivno stanje, ne dokazuje pa objektivne nevarnosti nasprotnega udeleženca v času odločanja.

6.Sodišče je pravni standard psihičnega nasilja znižalo do te mere, da bi že vsako neprimerno srečanje, ki ga predlagateljica zaradi preteklih izkušenj doživi intenzivno, zadoščalo za izrek ukrepa po ZPND. To ni namen ZPND (sklicuje se na sklep VSL IV Cp 2146/2020 in IV Cp 789/2025).

7.Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da za izrek ukrepov šteje za odločilen zgolj dogodek z dne 16. 4. 2026; drugih zatrjevanih dogodkov ni nadalje raziskovalo, ker naj bi bili manjše intenzivnosti. Če preostali dogodki niso bili dokazano raziskani in jih sodišče šteje za manjše intenzivnosti, ne morejo biti uporabljeni kot podlaga za sklep o nevarnosti stopnjevanja nasilja. Izpodbijani sklep nima prepričljive obrazložitve o bodoči nevarnosti. Ne navede objektivnih okoliščin, ki bi takšno nevarnost potrjevale. Nasprotni udeleženec predlagateljice po 16. 4. 2026 ni neposredno napadel, ji grozil, jo poklical, ji pisal, poskušal vstopiti v njeno stanovanje ali vzpostavljal stika z otroki.

8.Zdravstvena dokumentacija je bila zmotno ocenjena. Izvid ZD B. z dne 17. 4. 2026 ne dokazuje, kaj se je objektivno zgodilo. Ta dokumentacija je lahko dokaz predlagateljičinega subjektivnega stanja, ne pa dokaz objektivne ogroženosti in bodoče nevarnosti. Enako velja za dokumentacijo CSD (sklicuje se na sklep VSL IV Cp 1485/2020).

9.Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo izvedbo dokazov, in sicer ni pridobilo posnetka na 113, ni pridobilo prekrškovnega spisa, ni zaslišalo policistov, ki so obravnavali dogodek, ni zaslišalo partnerke nasprotnega udeleženca in drugih predlaganih dokazov. Sodišče je zavrnilo te dokaze, ker se je o dogodku prepričalo že na podlagi drugih dokazov. Sodišče bi moralo izvesti dokaze, ki se nanašajo na objektivno naravo tega dogodka, njegovo intenzivnost, policijsko oceno in okoliščine pred, med in po dogodku. Ni odločilno, da policisti dogodka niso videli v živo. Če so dogodek obravnavali kvečjemu kot kršitev javnega reda in miru, je to pomembna okoliščina za presojo, ali je bil dogodek res takšne narave, da utemeljuje ukrep po ZPND. Sodišče te okoliščine ne bi smelo odpraviti kot pravno nerelevantne. Sklicuje se na odločbo VSL IV Cp 400/2023. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje partnerke nasprotnega udeleženca zavrnilo kot nesubstanciran, ker naj ne bi bila navedena s polnim imenom. Zavrnitev neposredne priče edinega odločilnega dogodka, ne da bi sodišče poskušalo odpraviti formalno pomanjkljivost, je nesorazmeren poseg v pravico do dokazovanja.

10.Izpodbijani sklep je pomanjkljivo obrazložen tudi glede obsega ukrepa. Sodišče je priznalo, da glede otrok ni bilo konkretnih ravnanj, ki bi utemeljevala samostojen ukrep. Kljub temu je ukrep razširilo na šolo in vrtca z obrazložitvijo, da se predlagateljica tam nahaja zaradi oddaje in prevzema otrok. Takšna obrazložitev ni zadostna. Dogodek z dne 16. 4. 2026 se ni zgodil v šoli ali v vrtcu. Če je sodišče zavrnilo ukrep glede mld. F. F. zaradi odsotnosti konkretnih navedb, bi moralo iz enakega razloga zavrniti tudi širitev prepovedi na šolo in vrtec. V tem delu je izrek nesorazmeren in notranje protisloven.

11.Sodišče je razdaljo zmanjšalo s 500 na 250 metrov, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je ukrep sorazmeren. Prepoved približevanja na 250 metrov štirim lokacijam v B. za obdobje 9 mesecev močno posega v svobodo gibanja nasprotnega udeleženca. Gre za lokacije v urbanem okolju, kjer se nahajajo javne poti, storitve in druge vsakdanje površine. Sodišče ni konkretno ugotovilo, kako bo takšna razdalja vplivala na gibanje nasprotnega udeleženca in ali je mogoče cilj doseči z milejšim ukrepom. Splošna navedba, da 250 metrov ne bi pretirano poseglo v njegovo svobodo gibanja, ne zadošča za obrazložitev sorazmernosti. Sodišče je opravilo navidezno presojo sorazmernosti ukrepov.

12.Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 3. člena ZPND o zalezovanju. V obrazložitvi je povzelo navedbe o domnevnih kasnejših srečanjih, vendar jih ni dokazno raziskalo in jih ni štelo za odločilne. Nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede dogodka z dne 13. 6. 2026. Predlagateljica je navedla, da je nasprotni udeleženec stal na igrišču, da je nekaj hotel, vendar sama ne ve kaj. Taka navedba sama po sebi ne kaže na nasilje.

13.Izrek o denarni kazni je posledica nezakonito izrečenega ukrepa, podredno je denarna kazen v višini 500 EUR nesorazmerna. Prepoved zajema več lokacij v urbanem okolju, kar povečuje tveganje nenamernih kršitev. Sodišče bi moralo posebej obrazložiti, kako bo nasprotni udeleženec lahko brez nevarnosti nenamerne kršitve normalno uporabljal javne površine in poti. Tega ni storilo.

14.Izrek o stroških je prav tako napačen. Ker je sklep nezakonit in ker predlog ne bi smel biti utemeljen, tudi ni podlage za takšno stroškovno odločitev.

15.Predlagatelji so na pritožbo odgovorili. Predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

16.Pritožba ni utemeljena.

17.Namen sodnega postopka po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) je zagotavljanje takojšnje, učinkovite in (praviloma) začasne zaščite žrtve nasilja. Zagotovitvi tega cilja so podrejena tako materialna kot procesna pravila. Predmet vsebinskega obravnavanja je tako osredotočen na ugotavljanje nasilja in potrebe po zaščitnih ukrepih, s postopkovnega vidika so uspešnemu zagotavljanju ciljev zakona namenjene zlasti določbe o nujni naravi postopkov, znižanem dokaznem standardu in možnosti izreka ukrepov brez predhodne izjave povzročitelja nasilja.

18.Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so jasni in notranje skladni. Sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, očitanih nasprotij med odločilnimi razlogi ni. Smiselno uveljavljena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Zakaj določenih dokazov ni izvedlo, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 9. točki izpodbijanega sklepa. Razlogi so jasni in pravilni. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven, temu prilagojen pa tudi obseg izvedbe dokazov. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog nasprotnega udeleženca za zaslišanje njegove partnerke G. G. Slednja ni bila navedena s priimkom, prav tako nasprotni udeleženec ni navedel, kam naj jo sodišče vabi, dokazni predlog ni bil substanciran. Nasprotni udeleženec še v pritožbi teh pomanjkljivosti ne odpravi, prav tako ne pojasni, o čem bi lahko priča izpovedala in kako bi njena izpovedba sploh lahko vplivala na dokazno oceno sodišča. Zgolj dejstvo, da je bila partnerka prisotna ob dogodku, ob tem da je ta dokumentiran z videoposnetkom, iz katerega izhajajo neposredne grožnje nasprotnega udeleženca predlagateljici, ne zadostuje. Kako je priča (ki je tudi sama predlagateljici izrekla določene grožnje) sama doživljala ta dogodek, ni relevantno. Izvajanje dokazov ne more biti samo sebi namen. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, prav tako niso dovoljeni informativni dokazi. Prav tako ni relevantno, kako so sam dogodek ocenili policisti. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni pridobilo posnetka klica na 113, prekrškovnega spisa in ni zaslišalo policistov (nasprotni udeleženec jih poimensko niti ne navede), ki so sam dogodek obravnavali.

20.Nasprotni udeleženec je bil zaradi preteklega nasilja nad predlagateljico v obdobju od marca 2019 do 22. 1. 2020 že pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini in kaznivega dejanja grožnje. Določeni sta mu bili zaporni kazni v trajanju desetih mesecev zapora (za nasilje v družini) in dveh mesecev zapora (za grožnjo). Nasilna dejanja (tako fizična kot tudi psihična) nasprotnega udeleženca nad predlagateljico je sodišče prve stopnje povzelo v točki 13 izpodbijanega sklepa.

21.Ni res, da bi sodišče ukrep po ZPND izreklo le na podlagi preteklih dejanj nasprotnega udeleženca. Razlogi sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec dne 16. 4. 2026 med 19. in 20. uro v okolici stanovanja predlagateljice nanjo (skupaj z njegovo novo partnerko) kričal, jo žalil ter ji grozil, da jo bo pretepel, da bo imel razlog, da gre v zapor, so prepričljivi in jasni. Sodišče se je oprlo tako na prepričljivo izpovedbo predlagateljice kot tudi na videoposnetek dogodka z dne 16. 4. 2026 (priloga A13). Slednji je jasen, dvoma o avtentičnosti posnetka ni. Dogodka z dne 16. 4. 2026

22.ni mogoče ocenjevati izolirano, temveč je treba ogroženost predlagateljice ocenjevati celovito, pri tem pa upoštevati tudi pretekla dejanja nasprotnega udeleženca, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 12. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanje sklicuje.

23.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o zaključkih sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec predlagateljico spravil v močan strah in duševno stisko. Sodišče prve stopnje se je neposredno na naroku prepričalo, da je predlagateljica zaradi dogodka še vedno močno prestrašena. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na izvid ZD B. z dne 15. 6. 2026, in sicer glede dejstva, da je bila predlagateljica prestrašena in da ji je bil izdan Helex (kot sicer pritrjuje nasprotni udeleženec tudi sam v pritožbi). Ni res, da bi se sodišče oprlo na izvid v zvezi z dejstvom, da se je sam dogodek zgodil, temveč le v zvezi s subjektivnim doživljanjem dogodka predlagateljice. Enako velja glede dokumentacije CSD, za katero je sodišče samo navedlo, da ni odločilnega pomena (tč. 9 obrazložitve)

Nasprotni udeleženec minimalizira svoje ravnanje z dne 16. 4. 2026. Ni šlo zgolj za verbalni konflikt, neprimerno srečanje, za kršenje javnega reda in miru. Nasprotni udeleženec je predlagateljici, kot izhaja iz posnetka, neposredno grozil s fizičnim nasiljem (maščevanjem) zaradi kazenske ovadbe pod njenim balkonom (torej ni šlo za naključno srečanje). Že ta dogodek, v povezavi z njegovim predhodnim fizičnim nasiljem nad predlagateljico, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostuje za izrek ukrepa po ZPND. Ne gre zgolj za subjektivno doživljanje predlagateljice (nasprotni udeleženec ji smiselno očita, da pretirava), temveč je ukrep glede na vse okoliščine konkretnega primera nujen tudi iz objektivnega vidika. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja številne odločbe VSL (npr. IV Cp 1089/2022, IV Cp 1065/2020, IV Cp 789/2025, IV Cp 2146/2020, IV Cp 789/2025 itd.), vendar pa pri tem prezre bistveno okoliščino. V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.

Gre za nasilje po tretjem odstavku 3. člena ZPND.⁴ Sodišče lahko v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPND ukrep izreče tudi v primeru, če je povzročitelj nasilja žrtvi grozil, da jo bo poškodoval ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Ni treba torej, kot pritožba napačno navaja, da bi moral nasprotni udeleženec že vstopiti v stanovanje, se fizično približati predlagateljici, jo prijeti, poškodovati itd.

Sodišče prve stopnje je izreklo ukrep v skladu z določbo 5. in 19. člena ZPND in pri tem (pravilno) upoštevalo načelo sorazmernosti. Nasprotnemu udeležencu je zaradi groženj, da bo predlagateljico poškodoval, izreklo prepoved zadrževanja in približevanja krajem, kjer se žrtev običajno nahaja (naslov bivališča, šole, vrtca). Predlog, ki se je nanašal na nedoločene kraje, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ni relevantno, da se sam dogodek ni zgodil v šoli ali vrtcu. Ukrep lahko obsega kraje, kjer se žrtev običajno nahaja (to pa je tudi šola, vrtec, kamor predlagateljica vozi otroke), in ne kjer se je zgodil sam dogodek.

Obrazložitev sodišča prve stopnje v 18. točki sklepa, zakaj šteje, da je razdalja 250 primerna, je ustrezna. Trditveno in dokazno breme, zakaj ta razdalja prekomerno posega v svobodo gibanja nasprotnega udeleženca, je na nasprotnem udeležencu. Ti razlogi morajo biti konkretni (ker npr. ne more obiskati svojih staršev, nima dostopa do določenih institucij, avtobusne postaje, delovnega mesta ipd.). Posplošeno zatrjevanje ne zadostuje, konkretnih razlogov pritožnik ne navaja. Razdalja 250 metrov je običajna in razumna, v skladu s sodno prakso in glede na okoliščine konkretnega primera tudi potrebna, da prepreči vsakršen stik nasprotnega udeleženca⁵ z žrtvijo. Kaj nasprotni udeleženec misli s tem, da bi zadostovala prepoved namernega navezovanja stikov in da prepoved zajema več lokacij v urbanem okolju, kar povečuje tveganje nenamernih kršitev, ni povsem jasno. Ukrep, kot ga predlaga nasprotni udeleženec, bi v okoliščinah konkretnega primera izgubil smisel. Predlagateljica mora biti v tem območju varna, prav tako se mora varno tudi počutiti. Slednje pa je možno le, če nasprotnega udeleženca na tem območju ni (namenoma ali nenamenoma).

Sodišče je trajanje ukrepa omejilo na devet mesecev (namesto 12 mesecev) in svojo odločitev obrazložilo v 20. točki sklepa. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da gre za sorazmeren ukrep. Dejstvo je, da je bil nasprotni udeleženec že obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini. Očitno je, da ga prestana kazen ni odvrnila od nadaljnjih kršitev, tako da s svojimi ravnanji (v tem primeru grožnjami) nadaljuje. Devet mesečna prepoved približevanja zato zagotovo ne predstavlja prekomernega ukrepa, še posebej, ker nasprotni udeleženec nima pravega uvida v svoje ravnanje, ga minimalizira in ga še v pritožbi imenuje le "verbalni konflikt". Temu ustrezna (sorazmerna) je tudi kazen 500 EUR.⁶ Kazen mora biti takšna, da nasprotnega udeleženca odvrača od ponovitve dejanj (upošteva se pomen dejanja ter druge okoliščine primera⁷). Izrečena kazen sledi temu namenu.

Sodišče ni izreklo ukrepa zaradi zalezovanja, temveč zaradi dogodka dne 16. 4. 2026. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (tč. 17) jasno izhaja, da zaradi potrebe po nujnem izreku ukrepov sodišče ni nadalje raziskovalo drugih zatrjevanih dogodkov, ki so bili manjšega pomena. Na slednje sodišče prve stopnje svoje odločitve torej ni oprlo.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi osmega odstavka 22.a člena ZPND po prostem preudarku. Pravilno je sklenilo, da je stroške postopka dolžan v celoti povrniti nasprotni udeleženec, ki je s svojimi ravnanji povzročil potrebo po uvedbi postopka in bil v postopku s svojimi ugovori (v večini) tudi neuspešen.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

O stroških pritožbenega postopka

Nasprotni udeleženec v pritožbenem postopku ni uspel, zato mora predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka (osmi odstavek 22.a člena ZPND). Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške predlagateljice upoštevalo: 320 točk za vložitev odgovora na pritožbo (sedma točka v zvezi s četrto točko prvega odstavka tarifne številke 27 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,6 EUR) znaša 238,92 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov, povečanih po 7. členu OT, saj se je pritožba nanašala le na predlagateljico (in ne tudi na mld. otroke).

V primeru zamude mora nasprotni udeleženec plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (378. člen OZ).