Jedro

Tožena stranka ni trdila, da obvestila ne bi prejela, izrecno pa niti ne, da ima primeren poštni predalnik. Tožena stranka s tako trditveno podlago zakonske domneve o resničnosti dejstev iz vročilnice ne more ovreči. V prepričanju, da vročevalčev zaznamek, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, drži, pa višje sodišče utrjuje tudi okoliščina, da sta se sodišču vrnili še dve nadaljnji pošiljki, na katerih je vročevalec prav tako označil, da naslovnik nima hišnega predalčnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 18. 6. 2019 v delu, ki se nanaša na vračilo 1.050,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015. 2. Zoper sklep je laično pritožbo vložila tožena stranka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sklep je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodišče prve stopnje je toženo stranko po tem, ko je odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, pozvalo, da v roku 8 dni odgovor popravi in v zvezi s svojimi trditvami pojasni, ali vlaga nasprotno tožbo. Sklep s pozivom je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženi stranki vročen s fikcijo in ker tožena stranka do izteka roka svoje vloge ni popravila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odgovor v nerazumljivem delu (na kaj se nanaša, izhaja iz 1. točke tega sklepa), zavrglo.

7. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da odgovora ni dopolnila, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Trdi pa, da pisanja ni prejela, zato nanj ni mogla odgovoriti in bo poštar pojasnil, zakaj je namesto v poštnem predalu pisanje pustil na vratih hotela. Tožena stranka prosi, da se ji pisanje pošlje znova, da se z njim seznani in zahteva vrnitev v prejšnje stanje.

8. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je procesna predpostavka za uveljavljanje instituta vrnitve v prejšnje stanje v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP ta, da je stranka iz upravičenega vzroka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in posledično zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. S sklicevanjem na nepravilnosti pri vročitvi pošiljke pa tožena stranka zatrjuje okoliščine, ki izključujejo navedene procesne predpostavke za vložitev tovrstnega predloga. Za vrnitev v prejšnje stanje je namreč bistvena opravičljiva zamuda stranke - ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je bila pošiljka s pozivnim sklepom vročena s fikcijo po tem, ko pismonoša dne 10. 7. 2019 pošiljke toženi stranki ni mogel vročiti in je tega dne na vratih hotela pustil obvestilo o prispelem pismu. Na vročilnici je opomba, da tožena stranka nima hišnega predalčnika. Pisanje se je 29. 7. 2019 vrnilo sodišču. 10. Vročilnica je javna listina, za katero ZPP v 149. členu (v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 224. člena) določa, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožena stranka ni trdila, da obvestila ne bi prejela, izrecno pa niti ne, da ima primeren poštni predalnik. Višje sodišče ocenjuje, da tožena stranka s tako trditveno podlago zakonske domneve o resničnosti dejstev iz vročilnice ne more ovreči. V prepričanju, da vročevalčev zaznamek, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, drži, pa višje sodišče utrjuje tudi okoliščina, da sta se sodišču vrnili še dve nadaljnji pošiljki – izpodbijani sklep (red. št. 20) in poziv toženi stranki, naj odgovori na vlogo tožeče stranke (red. št. 24), na katerih je vročevalec prav tako označil, da naslovnik nima hišnega predalčnika.

11. Kadar naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, kot je to v tej zadevi, se v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15-dnevnega roka. Vročitev oziroma njena fikcija nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku, in pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno. Za veljavnost vročitve po 142. členu ZPP torej ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju, saj se ob pravilni vročitvi šteje, da je bil seznanjen. Namen določb o vročanju je namreč zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Sklep sodišča z dne 8. 7. 2019 je bil torej toženi stranki pravilno vročen s fikcijo vročitve 25. 7. 2019 in ker tožena stranka svoje vloge ni popravila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom vlogo v nerazumljivem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).

12. Izpodbijani sklep je zato zakonit. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).