Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je 28.10.1993 pri delu v Rudniku ... telesno poškodoval, ko mu je na nogo padla vezna plošča iz železa, ki se je odbila od palete, na katero jo je nerodno vrgel tožnikov sodelavec. Od tožene stranke, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano svojo civilno odgovornost, je tožnik zahteval plačilo 3.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer 1.600.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za strah in 1.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje mu je v prvem sojenju za prvo obliko prisodilo 800.000,00 SIT, za drugo obliko 200.000,00 SIT in za tretjo obliko 1.000.000,00 SIT odškodnine, skupno torej 2.000.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, prisodilo pa mu je tudi vseh zahtevanih 12.925,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 1.000.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa v izpodbijanem prisodilnem delu nad 400.000,00 SIT, torej za 600.000,00 SIT, in v stroškovni odločitvi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožniku prisodilo vseh še zahtevanih 600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem sojenju pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo za vseh pritožbeno izpodbijanih 400.000,00 SIT ter na novo odločilo o pravdnih stroških. V prvem sojenju je bilo tako tožniku pravnomočno prisojeno 1.000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, skupno 1.600.000,00 SIT, v drugem sojenju pa za zadnjo obliko škode še 200.000,00 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje iz prvega sojenja uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se mu za telesne bolečine prisodi še 600.000,00 SIT in za strah še 200.000,00 SIT. Meni, da sodišči nista ustrezno ovrednotili dejstev, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi ter zato obširno povzema vse okoliščine glede teh dveh oblik nepremoženjske škode.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega sojenja tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da je zmotno tolmačilo izvedensko mnenje, na katerih okoliščinah temelji ocena o 10-odstotnem zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti, torej ne samo na izpostavljenosti za ponovitev vnetnega procesa, ampak tudi na tožnikovi starosti in delu, ki ga opravlja. Po mnenju revidenta je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo tožnikove izpovedi iz drugega sojenja. V nadaljevanju tožnik obširno ponavlja svojo izpoved in izvedenske ugotovitve ter med drugim poudarja, da težje opravlja delo v službi in doma, v službi pri vožnji z bagrom, doma pa ne more več lopatati na vrtu in kositi na bratovi kmetiji, hoditi na dolge sprehode, ker mora že po pol ure hoje počivati, zaradi česar je opustil pohodništvo. Zato je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da lahko opravlja vse aktivnosti doma in v službi. Poleg tega tožnik poudarja svojo starost v času škodnega dogodka in dejstvo, da se je poškodoval že pred sedmimi leti, odškodninski spor pa še vedno traja, zaradi česar je upravičen do ustrezno višje odškodnine. Nobene osnove za znižanje odškodnine ni bilo, še več, sodišče druge stopnje je s tem znižanjem kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, saj že nekaj let obstoji sodna praksa, po kateri prisojajo sodišča približno toliko starim oškodovancem za vsak odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti po 100.000,00 SIT odškodnine.

Obe reviziji sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku vezani stranke in revizijsko sodišče, izhaja, da se je diagnoza tožnikove telesne poškodbe glasila udarnina levega skočnega sklepa, zaradi katere je potem prišlo do razvoja phlebotromboze oziroma vnetja ven na levi goleni. Tožnik je bil v času delovne nesreče star 35 let in je kot fizični delavec v rudniku nakladal in razkladal strojni material, težja bremena in vozil viličar. Najprej je dobil dokolensko mavčevo longeto, teden dni kasneje pa je bil sprejet v bolnico zaradi vnetja ven na levi goleni. V bolnici je bil od 04.11.1993 do 15.11.1993, nato je hodil na kontrolne preglede v kirurško in domačo ambulanto. V bolniškem staležu je bil pet mesecev (v tej dobi je upoštevan tudi stalež ob ponovnem vnetju ven v septembru 1994), šest mesecev je opravljal lažje delo. Hude bolečine je trpel deset dni in ob ponovitvi še dva dni, srednje dva tedna in ob ponovitvi še pet dni, lažje tri tedne in ob ponovitvi še deset dni. Občasne lažje bolečine trpi in bo trpel tudi v bodoče ob daljši hoji, stoji in obremenjevanju noge. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku prisojeno 1.000.000,00 SIT odškodnine, zahteva pa prisojo še nadaljnjih 600.000,00 SIT.

Ob nesreči se je tožnik močno prestrašil, saj je mislil, da ima uničeno nogo. Za izid zdravljenja je bil določen čas utemeljeno zaskrbljen že samo zaradi komplikacij in predočitve zdravnikov, da mora mirovati zaradi možnosti zapletov oziroma strdka v krvi. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku prisojeno 200.000,00 SIT odškodnine, zahteva pa prisojo še nadaljnjih 200.000,00 SIT.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki ga je izvedenec ocenil z 10 odstotki. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč se to zmanjšanje kaže v dejstvu, da mora tožnik v opravljanje vsakodnevnega dela doma in v službi vlagati večje napore zaradi telesnih bolečin, do katerih pride pri obremenjevanju noge, daljši hoji in stoji. Zato težje pritiska na pedala viličarja in z večjimi napori preklada težka bremena v službi, zaradi nesigurnosti noge je opustil smučanje, pa tudi vaje in tekmovanja pri gasilcih. Težave pri obremenjevanju noge potrjujejo tožnikovo izpoved in trditve glede opustitve izletov v hribe in glede omejitev pri delu na vrtu. Kakih drugih funkcionalnih motenj v nogi pa tožnik ni zatrjeval in tudi izvedenec trajne invalidnosti ni ugotovil. V prvem sojenju je bilo tožniku za to obliko škode pravnomočno prisojenih 400.000,00 SIT, v drugem sojenju pa še dodatnih 200.000,00 SIT.

Pri utemeljevanju revizijsko spornih 400.000,00 SIT za to obliko škode tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo celotne podlage za oceno izvedenca o 10-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je lahko ocena izvedenca o odstotku zmanjšanja življenjskih aktivnosti le pomožno merilo pri prisoji odškodnine, saj so pomembne in odločilne konkretne omejitve oškodovanca v njegovem vsakodnevnem delu in življenju. Prav premajhna konkretizacija tožnikovih vsakodnevnih omejitev je bila razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje iz prvega sojenja. V drugem sojenju so bile ugotovljene konkretne tožnikove omejitve, kot jih je revizijsko sodišče povzelo v prejšnjem odstavku. Gre predvsem za vlaganje večjih naporov pri delu v službi in doma ter za opustitev navedenih prostočasnih aktivnosti, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine. Povečane napore mora tožnik vlagati prav zaradi telesnih bolečin, do katerih prihaja pri obremenitvah noge, vendar so bile te bolečine tudi po ugotovitvah sodišča druge stopnje že upoštevane pri odmeri odškodnine za prvo obliko nepremoženjske škode. Obe obliki se torej delno med seboj prepletata, vendar ne v tolikšni meri, da bi bilo treba zanju določiti enotno odškodnino.

Neutemeljen je nadaljnji revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje, ker da ni upoštevalo tožnikove izpovedi iz drugega sojenja. Ta očitek je tudi sicer premalo konkretiziran. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje potrdilo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se v svojih razlogih na tretji strani sodbe tudi sklicevalo nanje, ko je navedlo, da tožnik "v določenem obsegu težje opravlja določene aktivnosti, ki jih v razlogih sodbe navaja sodišče prve stopnje". Revizijska trditev o zmotni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da tožnik opravlja vse aktivnosti doma in v službi, je neutemeljena glede na že doslej povzete razloge sodbe druge stopnje, pa tudi sicer je iztrgana iz celote razlogov te sodne odločbe.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki med drugim vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tej prisoji mora sodišče individualizirati vsak posamezni odškodninski primer, ugotoviti torej konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in vpliv teh prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobne okoliščine. Poleg tega mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati širše družbene okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Pravkar povzeta merila kažejo na zmotnost revizijskega stališča, da je odločilna izvedenska ocena o odstotku zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca. Pomen take ocene se že glede na okoliščine posameznih oškodovancev lahko močno zrelativizira, objektivno enaka funkcionalna prikrajšanja pa lahko na omejitve oškodovancev zelo različno vplivajo. Tudi zato je pri prisoji odškodnine potrebna že večkrat poudarjena konkretizacija in individualizacija vsakega škodnega primera. Ti razlogi hkrati pomenijo, da je zmotno stališče revidenta, da je treba po sodni praksi za 1 odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi 100.000,00 SIT. Taka praksa bi bila napačna in ne bi pravilno upoštevala kriterijev za prisojo pravične denarne odškodnine, saj bi vodila k tarifiranju odškodnin. Zato je neutemeljen revizijski očitek o kršitvi tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Končno revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da nista bila primerno upoštevana oddaljenost škodnega dogodka in trajanje odškodninskega spora. Od vložitve tožbe v februarju 1996 do pravnomočne odločitve o vseh treh oblikah nepremoženjske škode v aprilu 2000 je kljub dvakratnemu sojenju na prvi stopnji poteklo štiri leta, kar pa ni tolikšna doba, ki bi narekovala posebno upoštevanje okoliščine o trajanju odškodninske pravde.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila s prisojo odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode v skupnem znesku 1.800.000,00 SIT materialnopravno pravilno uporabljena merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Ob dejanskih ugotovitvah o individualnih značilnostih tožnika in o njegovih konkretnih vsakodnevnih omejitvah bi višja odškodnina izstopila izven okvirja siceršnje prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo.

Ker po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP obe tožnikovi reviziji zavrnilo, hkrati z njima pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.