Jedro

Toženi ZPIZ po 170. in 172. členu ZOR v zvezi z 289. členom ZPIZ-92 odgovarja za škodo tožniku v dosojeni višini, ker ni dokazal, da je njegov strokovni delavec ob odmeri starostne pokojnine leta 1992 ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej tako, kot se od njega pričakuje. Ker je denarna terjatev glede na modificirani tožbeni zahtevek dosojena na temelju odškodninske odgovornosti, se izrek prvostopenjske sodbe mora še načeloma glasiti tako, da bo to iz njega jasno in določno razvidno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se I. ter II. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se pravilno glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati 196.854,00 SIT odškodnine, v roku 15-ih dni pod izvršbo". V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na plačilo 201.681,00 SIT delno ugodilo tako, da je toženca zavezalo k plačilu 196.854,00 SIT razlike med prejeto starostno pokojnino in starostno pokojnino, odmerjeno z odločbo št. 15-5.000.308 z dne 24.3.1995 (I. in II. tč. izreka), v presežku je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (III. tč. izreka) in hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (IV. tč. izreka). Navedeni znesek je dosodilo na temelju odškodninske odgovornosti toženca. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov, s predlogom na razveljavitev oz. podrejeno predlaga spremembo v smeri zavrnitve celotnega zahtevka. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in dosedanjo sodno prakso, v kolikor je plačilo razlike med prejeto pokojnino in pokojnino, odmerjeno z odločbo z dne 24.3.1995 naloženo za obdobje, za katero odločba glede na 271. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne more učinkovati. Izrek sodbe posega v vsebino odločbe o pravici, čeprav je denarna dajatev dosojena na temelju odškodninske odgovornosti. Sicer pa meni, da bi se morala sodba na temelju odškodninske odgovornosti že načelno glasiti drugače. Povdarja, da je do prikrajšanja lahko prišlo kvečjemu zaradi neaktivnosti tožnika, ko se zoper odločbo z dne 11.3.1992 ni pritožil in podrejeno uveljavlja zastaranje terjatve, saj naj bi bil zamujen 3-letni subjektivni rok glede na to, da je tožnik odločbo o odmeri pokojnine prejel v mesecu marcu 1992. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena le glede oblikovanosti izreka, ki bi se dejansko moral glasiti drugače, v kolikor je znesek 196.854,00 SIT dosojen na temelju odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi je bila tožba sicer vložena zoper dokončno odločbo P 5000308 z dne 23.10.1995 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24.3.1995, po kateri se tožniku višje odmerjena starostna pokojnina v skladu z 271. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, v nadaljevanju ZPIZ) izplačuje od 1.9.1994 dalje. Vendar pa zaradi modificiranega tožbenega zahtevka (na obravnavi 14.11.1997 - list. št. 9 v sodnem spisu; ter skrčenega za plačilo obresti na obravnavi 24.4.1998 - list. št. 21 v sodnem spisu) predmet spora ni v presoji zakonitosti omenjenih posamičnih upravnih aktov, ko glede na 34. člen v zvezi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) sicer ni vezanosti na tožbeni zahtevek. V obravnavani zadevi gre namreč po predmetu spora le še za denarno terjatev in to iz naslova odškodninske odgovornosti. Z izrekom sodbe v povezavi z razlogi in ob pravilni uporabi 3. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) bi zato lahko bilo odločeno le o izrecno postavljenem zahtevku o glavni terjatvi in stroških postopka. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava, je bilo potrebno pritožbi toženca delno ugoditi ter I. in II. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da je že iz izreka jasno in določno razvidno, da gre za dosojeno denarno dajatev na temelju odškodninske odgovornosti, kot to povsem nedvoumno izhaja iz obrazložitve. Ob spremenjenem izreku sodbe, v katerem več ni besedila, ki glede na predmet spora in temelj dosojene denarne terjatve, v njega ne sodi, preostale pritožbene navedbe več niso utemeljene. Pravilno oblikovan izrek ni v nasprotju z 271. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker ne posega v vsebino odločbe z dne 24.3.1995, po kateri gre tožniku na novo odmerjena višja starostna pokojnina ob upoštevanju daljše pokojninske dobe dejansko le od dneva vložitve zahteve in največ 6 mesecev nazaj. Omenjena odločba je že pravnomočna, saj ob modificiranem tožbenem zahtevku, sploh ni predmet tega socialnega spora. Sama denarna dajatev pa je tako po temelju, kot višini utemeljeno dosojena, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na 289. člen ZPIZ-92 v zvezi s 170. in 172. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) bi se tožena stranka lahko odškodninske odgovornosti rešila le, če bi dokazala, da je njen strokovni delavec leta 1992 pri odmeri starostne pokojnine tudi glede tožnikove zaposlitve v Libiji ravnal tako, kot je bilo treba oz. je bilo od njega mogoče pričakovati. Ker kljub razpoložljivemu potrdilu o vplačanem prispevku, pokojninske dobe za čas od 15.5.1964 do 15.5.1968 pri odmeri pokojnine ni upošteval, niti ni razčiščeval pravnorelevantnih dejstev s tem v zvezi, ni postopal v skladu z ustreznimi določbami postopkovnega zakona, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V tej smeri tožena stranka razlogov izpodbijane sodbe niti ne prereka, hkrati pa se neutemeljeno sklicuje na neaktivnost tožnika, češ da ni izkoristil pravnega varstva in odločbe z dne 11.3.1992 ni izpodbijal, saj se s tem sama ne more razrešiti svoje odgovornosti. Ob pravilno ugotovljeni odškodninski odgovornosti, vzročni zvezi med ravnanjem toženca in prikrajšanjem tožnika za škodo, nastalo zaradi uživanja nižje pokojnine od 25.3.1992 do 1.9.1994, dejansko znani šele ob vročitvi odločbe 15.5.000.308/1 z dne 24.3.1995 tako, da terjatev še ni zastarala, je bilo potrebno pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.