Jedro

Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje.

Bistveni pogoj iz določbe 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994), t.j., da je škodo povzročil voznik neznanega motornega vozila, ni izkazan, zato toženka za tožnikovo škodo ne odgovarja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženec plača 1.050.000 SIT - 4.381,57 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do dne izreka prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero po 13,5 odstotni obrestni meri, in zakonske zamudne obresti od dne izreka prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.

Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje , podrejeno pa, da izpodbijani sodbi spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, glede višine zahtevka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v obsežni reviziji povzema potek prometne nezgode, kot ga vidi sam, vključujoč izpovedbo priče S. M. in ugotovitve izvedenca prometne stroke Ž. L. Kot bistveno poudarja, da se je poškodoval 17. 7. 1995, ko se je s kolesom z motorjem vračal iz D. in mu je na kraju, kjer cesta prehaja iz levega v oster desni ovinek, po njegovem voznem pasu pripeljalo neznano vozilo, ki je sekalo oster ovinek, zaradi česar je v izogib čelnem trčenju skrenil desno in trčil v obcestno ograjo. Na prvem sojenje je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo, a je bila odločitev razveljavljena z napotilom, da mora sodišče prve stopnje ponovno zaslišati tožnika in pričo S. M. ter izvesti dokaz z ustreznim izvedencem medicinske stroke, ki bo moral ugotoviti, ali tožnikove poškodbe odgovarjajo opisu škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče odpravilo pomanjkljivosti, na katere je bilo opozorjeno v razveljavitveni odločbi, kar pa po mnenju revidenta ne drži, saj prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Nadalje navaja, da se sodišče druge stopnje do njegovih pritožbenih navedb ni opredelilo niti v enem samem delu in ni navedlo niti enega svojega razloga, ampak se vseskozi sklicuje na pravilno dokazno oceno ter na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Take navedbe drugostopenjskega sodišča predstavljajo bistveno kršitev določb postopka. Ustavno sodišče je v številnih odločbah poudarilo (tudi v odločbi Up 597/04-14 z dne 5. 10. 2006), da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter da pritožbene navedbe ne smejo biti prezrte. V tožnikovem primeru sodišče druge stopnje pritožbe ni obravnavalo in ni odgovorilo na prav nobeno pritožbeno navedbo, temveč arbitrarno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. S takim ravnanjem je kršilo tožnikovo ustavno pravico do poštenega sojenja iz 22. člena ustave in mu odvzelo možnost za (uspešno) revizijsko izpodbijanje zaključkov drugostopenjskega sodišča. Drugostopenjsko sodišče je tudi enostransko povzelo navedbe sodišča prve stopnje, navedbe izvedenca in priče S. M., ni se ukvarjalo s pravilom ratio legis vzročnosti, s pravilom o adekvatni vzročnosti, s pravilom rezervne vzročnosti ter z določili 154. in 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Revident v nadaljevanju povzema obširne navedbe, ki jih je navajal v pritožbi (vsebino tožnikove izpovedbe, vsebino izpovedbe priče S. M. in vsebino izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke Ž. L.). Sklicuje se na izvedenčev zaključek, da ni mogoče izključiti možnosti, da je do nezgode prišlo na način, kot ga je opisal tožnik, in da je nemogoče odgovoriti, kdaj je nastala kritična situacija, ter zaključuje, da je dokazal, da je bil življenjsko ogrožen zaradi nepravilne vožnje voznika neznanega vozila. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, obrazložitev pa je v nasprotju z razlogi sodbe, izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, razlogi sodbe so nejasni, o odločilnih dejstvih pa sploh ni razlogov, obstoji pa tudi nasprotje med obrazložitvijo in izvedenimi dokazi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uveljavljana bistvena kršitev določb pritožbenega postopka, ker se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb in ni navedlo niti enega svojega razloga, temveč se je zgolj sklicevalo na zaključke prvostopenjskega sodišča, ni podana. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Razloga za to sta predvsem dva; prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena; tudi če je zoper sodbo druge stopnje dovoljena revizija, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z njo ni mogoče uveljavljati. Drugi razlog je smotrnost. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Šele če je obrazložitev pritožbene sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana kršitev iz 14. očke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti(1). Ker pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje pritožbo vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do bistvenega (tj. do dokazne ocene sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je nevarno situacijo, kot jo je zatrjeval v tožbi, povzročilo neznano vozilo) ter je sodbo sodišča druge stopnje mogoče preizkusiti, očitana kršitev ni podana.

7. Revizija očita, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča in izvedlo dokaza z izvedencem, pritožbeno sodišče pa naj bi napačno zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pomanjkljivosti odpravilo. Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki pravi, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Če se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožnik se v pritožbenem postopku na opisano kršitev procesa ni skliceval, zato navedeno revizijsko izvajanje ni dopustno. Neupoštevno je tudi sklicevanje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta ni konkretizirana. Tožnik namreč ni navedel, v čem naj bi bile pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, zakaj je obrazložitev v nasprotju z razlogi sodbe, v čem izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, v čem obstoji nasprotje med obrazložitvijo in izvedenimi dokazi in zakaj so razlogi sodbe nejasni. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato bi tožnik moral očitek procesne kršitve obrazložiti.

8. Sicer pa tožnik v reviziji v večji meri izraža svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki nižjih sodišč. S povzemanjem poteka nezgode, kot ga vidi sam, s povzemanjem vsebine svoje izpovedbe, izpovedbe priče S. M. ter izvedenčevih ugotovitev dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob zaključku, da ni dokazal, da mu je naproti pripeljal neznani voznik bele Zastave 101 in sekal ovinek, je pravilna ugotovitev sodišč, da nevarne situacije, zaradi izogibanja katere naj bi se tožnik poškodoval, ni povzročilo neznano motorno vozilo. Ker vzrok za nastanek škode ni povezan z neznanim vozilom, je razpravljanje o vzročnosti brez pomena. Bistveni pogoj iz določbe 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994), tj. da je škodo povzročil voznik neznanega motornega vozila, ni izkazan, zato toženka za tožnikovo škodo ne odgovarja.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako odločba VS RS II Ips 458/2005 z dne 21. 6. 2007.