Jedro

Prvostopenjsko sodišče v okviru ugotavljanja pridobitne sposobnosti toženca pravilno ni upoštevalo le njegovega mesečnega dohodka, za kar se zavzema toženec, ampak vse njegove dejanske prejemke (torej tudi prejemke na računih, ki jih toženec ima ter tudi njegovo ostalo premoženje). Toženec je prodal hišo za 75.000 EUR, v nepremičnino partnerke pa je vložil 16.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da premoženjsko stanje toženca ni slabo, nasprotno, dobro je. Tako dobro je, da bo brez težave za lastno preživljanje ob že določeni preživninski obveznosti 300,00 EUR za sina A. zmogel plačevati tudi preživnino, določeno v tem pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačevati preživnino iz naslova že zapadlih mesečnih preživnin v višini 3.919,35 EUR ter od izdaje sodbe dalje v višini 300,00 EUR mesečno. V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo njegove pridobitne in materialne zmožnosti. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo promet na njegovih osebnih računih in štelo, da gre za njegove prihodke. Ti prilivi ne predstavljajo stalnega vira prihodov, ampak le občasne prilive, ki so posledica sečnje lesa zaradi napada lubadarja. Nakazilo FURSa v višini 1.622 EUR ne more predstavljati prihodka, ampak vrnitev preveč plačane dohodnine, znesek 5.000 EUR je prenakazilo iz enega računa na drugega, enako tudi polog 2.500 EUR. Toženec prejema 800 EUR mesečno in to je njegov edini stalni mesečni vir dohodka. Najemna pogodba za brunarico v L. je prenehala veljati že 3. 10. 2014. Toženec znancu dovoljuje, da tam skladišči orodje, kar pa ne pomeni, da od znanca dobiva najemnino. Tožnik ni dokazal, da bi toženec iz naslova oddajanja brunarice dobival najemnino, zato sodišče tega ne bi smelo upoštevati kot mesečni prihodek. Tudi kupnina 75.000 EUR za prodajo hiše v A., se ne bi smela šteti kot prihodek, saj ni dokazano, kdaj naj bi bila nepremičnina prodana. Sodišče ni upoštevalo zdravstvenega stanja toženca, ampak je zaključilo, da se njegova sposobnost ne ocenjuje le po fizičnih sposobnostih, ampak tudi v smislu izdajanja računov, koordinacije kooperantov, opravljanja tehničnih pregledov in pisarniškega dela. Sodišče je spregledalo, da je bil toženec v času obravnave direktor in lastnik L., d.o.o., in je dela opravljal v okviru gospodarske družbe, ki posluje z izgubo. Iz nobenega dokaza ne izhaja, da je toženčeva dejavnost prodaja lesa. L., d.o.o., je firma, ki les le obdela. Prodaja lesa nikoli ni bila stalna, še manj pa pretežna dejavnost toženca. Nepremičnine, pri katerih je toženec vpisan kot lastnik, predstavljajo gozdne površine in kmetijska zemljišča, katerih vrednost je po zadnjem vrednotenju bistveno upadla in ne morejo predstavljati vira prihodka. Sodišče je tudi zmotno upoštevalo znesek 16.000 EUR. Iz zapisnika obravnave izhaja, da je toženec potrdil, da je v prostore nove partnerke vlagal denar, sodišče pa je obrazložilo, da je toženec izpovedal, da je vložil 16.000 EUR. Sodišče je štelo, da je toženčeva pridobitna sposobnost 5.344,31 EUR mesečno in prezrlo, da je po podatkih FURSa toženčev letni dohodek 730,21 EUR mesečno. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik prebiva v stanovanjski hiši, ki je v toženčevi solasti, hišo pa ima tožnik v izključni posesti z materjo in tremi brati in tožencu ne plačuje nobene najemnine.

Sodišče je priznalo tožniku za strošek obleke in obutve 100,00 EUR mesečno, kar je napačno. Tožnik je odrasel človek in obleke in obutve ne preraste več. Nasprotuje stroškom iz naslova šolanja, predvsem prevoza z avtomobilom, saj bi se tožnik lahko vozil z avtobusom ali z vlakom. Prav tako ne priznava stroškov parkiranja. Nasprotuje stroškom iz naslova prostega časa in oddiha, saj si mora tožnik zanj sam zaslužiti denar. Tožnik tudi ni izkazal stroškov za zobozdravnika, sicer pa ima kot študent brezplačne zobozdravstvene storitve in je ta strošek nepotreben, enako strošek za dermatologa. Po oceni toženca je tudi strošek za frizerja popolnoma nepotreben, saj te storitve niso nujne za življenje. Tudi delež, ki ga za tožnikovo preživljanje prispevata oče in mati, ni pravilno določen. Toženec bi moral prispevati enak delež kot tožnikova mati.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR).1

6. Prvostopenjsko sodišče v okviru ugotavljanja pridobitne sposobnosti toženca pravilno ni upoštevalo le njegovega mesečnega dohodka v višini 800 EUR, za kar se zavzema toženec, ampak vse njegove dejanske prejemke (torej tudi prejemke na računih, ki jih toženec ima ter tudi njegovo ostalo premoženje).2 Po izpovedbi toženca je prodal hišo v A. za 75.000 EUR, v nepremičnino partnerke pa je vložil 16.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da premoženjsko stanje toženca ni slabo, nasprotno, dobro je. Tako dobro je, da bo brez težave za lastno preživljanje ob že določeni preživninski obveznosti 300,00 EUR za sina A. zmogel plačevati tudi preživnino, določeno v tem pravdnem postopku.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe tožnika 573 EUR mesečno, ob upoštevanju, da lahko tožnik sam prispeva k svojemu preživljanju vsaj 100 EUR mesečno, pa 473 EUR. Toženec ocenjuje, da je sodišče priznalo previsoke preživninske potrebe in izpodbija preživninske potrebe, ki se nanašajo na strošek za obleko in obutev, šolanje, in sicer prevoze z avtomobilom ter parkirnino, prosti čas in oddih, strošek zobozdravnika in dermatologa ter strošek za frizerja. Pritožbena graja ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča ni priznan noben strošek, ki tožniku ne bi nastajal, in v obsegu, ki bi bil glede zmožnosti zavezanca priznan v previsokem znesku.

8. Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Preživninske zmožnosti toženca so dobre, tožnik pa je odrasel fant, ki redno študira, se ukvarja s športom in z občasnim delom zasluži in krije del svojih potreb.

9. V obseg stroškov, ki jih zajema preživnina, spadajo stroški življenjskih potreb, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 129. člena ZZZDR). V nanizanem obsegu stroškov, ki jih zajema preživnina, so zajeti tudi stroški, ki jih pritožnik označuje za nepotrebne, kot npr. stroški za frizerja ter prosti čas in oddih. Sodišče stroškov, ki bi bili nepotrebni ali ne bi nastali, niti ni priznalo. Stroške za zobozdravnika je sodišče priznalo v minimalnem strošku. Ti nastajajo tudi, če je oseba vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, saj so določene zobozdravstvene storitve plačljive. Tožnik je izkazal tudi strošek za dermatologa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tudi stroške za prevoz in parkiranje, ki nastanejo tožniku v zvezi s šolanjem, ko se vozi iz T. v L. Sodišče je priznalo stroške v zvezi s prevozom v realnem znesku in izračun skrbno obrazložilo, priznane stroške pa opravičilo s premoženjskim stanjem preživninskih zavezancev. Pritožbeno sodišče razloge v celoti sprejema.

10. Sodišče je razporedilo preživnino med zavezanca tako, da je dolžan toženec kriti 63 % tožnikovih potreb, tožnikova mati pa 37 %. Upoštevalo je pridobitno zmožnost obeh zavezancev, dejstvo, da tožnik živi v nepremičnini, ki je skupno premoženje obeh zavezancev, le tožnikova mati pa plačuje bivalne stroške. Delež, ki ga je prvostopenjsko sodišče določilo preživninskima zavezancema, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezen.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Sodba VS RS II Ips 100/2016. 2 Po trditvah tožnika vrednost toženčevih nepremičnin, ki jih ima v solasti s tožnikovo materjo v Sloveniji, znaša po podatkih Geodetske uprave RS 1.652.758,00 EUR, vrednost hiše v A. pa 300.000,00 EUR. V 9-ih mesecih preteklega leta je imel toženec na tekočem računu pri D. 25.231,86 EUR prilivov, brez priliva, ki ga je sodišče upoštevalo kot vračilo posojila, pa 20.731,86. Na računu pri D. je imel v preteklem letu 23.389,32 EUR prilivov.