Jedro

Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Izpodbijana sodba je zavrnilna zamudna sodba. Zahtevek za plačilo 20.405,64 € je zavrnjen z obrazložitvijo, da je predmet zahtevka pogodbena kazen, ki je nezdružljiva z odstopom terjatve. Sklicuje se na 424. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki omejuje odstopnikovo odgovornost do višine tega, kar je od prevzemnika prejel (po višini), poleg tega pa dopušča zgolj, zahtevek za poplačilo dejanske škode, ki pridobitelju nastane zaradi neizterljivosti odstopljene terjatve, ne pa zahtevka za plačilo vnaprej določenega (določljivega) zneska, ki zapade kot objektivna posledica zamude. Tožbe ni pošiljalo v popravo, ker naj bi nesklepčnosti s popravo navedb ne bilo mogoče odpraviti v okviru istega tožbenega zahtevka.

Iz vseh treh, z zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi. Opozarja, da je sodišče ni pozvalo k odpravi nesklepčnosti tožbe niti ni obrazložilo, zakaj nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Sodbo šteje za neobrazloženo, ker nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Opozarja, da je sodišče spregledalo, da se zaradi nevloženega odgovora na tožbo zatrjevana dejstva štejejo za priznana dejstva. Obstoj toženčeve obveznost iz 9. čl. pogodbe o odstopu terjatev je zato priznano dejstvo in sodišče njegove veljavnosti ne bi smelo presojati. Zatrjuje, da z 9. čl. ni bila dogovorjena večja odgovornost odstopnika, kot jo dopušča 424. čl. OZ. Pojasnjuje, da to pogodbeno določilo predvideva odpravo prevzemnikovega prikrajšanja - odmeno za obresti, ki bi jih prevzemnik moral prejeti, pa jih ni prejel. Tožena stranka, ki je na tožbo odgovorila en dan po izteku roka za odgovor na tožbo, je podala tudi odgovor na pritožbo. Opozarja, da je zahtevek po materialnem pravu neutemeljen. Če bi tožeča stranka tožbo dopolnila v smeri odškodninske tožbe, bi šlo za spremembo istovetnosti zahtevka oz. drugo tožbo. Trdi, da je iz sodbe razvidno, zakaj se z dopolnitvijo posameznih navedb nesklepčnosti ne bi dalo odpraviti. Opozarja, da je bil odgovor na tožbo vložen en dan po izteku roka za odgovor. Meni, da so v pritožbi vsebovane navedbe o obrestih nedovoljena novota o vsebini 9. čl. pogodbe. Za primer, da bi sodišče pritožbi ugodilo, pa podaja predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega dejanja – vložitve odgovora na tožbo.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na dejstvu, da je z 9. čl. Pogodbe o prenosu terjatev (v nadaljevanju pogodba) predpisana denarna kazen. To dejstvo je odločilno, ker sodišče nanj veže ugotovitev, da sta pogodbenika z določitvijo denarne kazni trčila v kogentno določilo 424 čl. OZ, ki omejuje odgovornost odstopnika terjatve do višine tega, kar je prejel od prevzemnika. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala da je z 9. čl. pogodbe dogovorjena denarna kazen; v pogodbi se ta pravni pojem ne pojavi. Tožeča stranka je za dokazovanje vsebine pogodbe ponudila listino – pogodbo, tožena stranka v zakonsko določenem prekluzivnem roku ničesar. Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je z 9. čl. pogodbe predpisana denarna kazen, ni mogoče preizkusiti, ker sodišče tako stališče postavi kot dejstvo, za katerega ne navede razlogov. Glede na to, da je pogodbena kazen civilna sankcija, ki eno od pogodbenih strank sili opraviti izpolnitveno dejanje (247. čl. OZ), v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, je odločitev prvostopenjskega sodišča nerazumljiva in nejasna. Iz tožbenih navedb sledi, da je predmet spora s pogodbo dogovorjena obveznost, ki nastopi v primeru izterjave terjatve po določenem roku in katere višino sta stranki določili, kar bolj kot denarni kazni ustreza določilom o poslovni odškodninski obveznosti. Ker prvostopenjsko sodišče za dejstvo, na katerem gradi svojo odločitev, ne navaja razlogov in ker obstaja nasprotje med vsebino listine (pogodbe) in razlogi, kolikor so navedeni, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 239. čl. ZPP in je izpodbijano sodbo treba razveljaviti (354. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je skupaj z odgovorom na pritožbo vložila tožena stranka, potem pa, upoštevajoč to odločitev, presodi vsebino pogodbe, ki je primarni vir za presojo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.