Jedro

Navedeni očitek je bil v ponovno vloženi obtožnici, potem ko je bila ta vrnjena državnemu tožilcu v popravo, glede bistvenega ponovljen, nato pa še modificiran, torej ponovno spremenjen, in z navedeno popravo in spremembami obtožba ni bila prekoračena, spremembe niso bile nedopustne in ne drži pritožbena navedba, da je postopek temeljil na obtožbi, ki dejansko ne obstaja, pa tudi ne, da je bila obtožba podvojena.

Za uporabo Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času sklenitve pogodbe Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 (KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008) ni imelo podlage, ker v obeh primerih znesek 201.600,00 EUR predstavlja veliko premoženjsko škodo, in tega, zakaj ni uporabilo KZ, v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obdolžencema očitano kaznivo dejanje, opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, glede na datum sklenitve navedene pogodbe, sega tudi v časovno obdobje pred veljavnostjo KZ-1, torej v čas veljavnosti do takrat veljavnega KZ, sodišče pa za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, uporabi zakon, ki je veljal zadnji, razen, če prejšnji ni za storilca milejši. V sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov, dolžno pa je upoštevati 7. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

Terjatve upnikov, ki so zapadle 31. 1. 2009, pa bi morale biti tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene iz listin in ne le iz izpovedb prič, saj gre za dejstva, ki iz listin izhajajo, oziroma bi moral ta dejstva ugotoviti izvedenec s pregledom listin družbe M. d.o.o. - v stečaju, v opisu kaznivega dejanja navedene terjatve pa bi morale imeti hkrati ob sebi podatek tudi o tem, kdaj je vsaka od njih zapadla. Le takšen opis jasno določa obstoj terjatve v času izdaje in izplačila računov v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2009, torej v času zmanjšanja premoženja družbe M. d.o.o. in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je namreč čas nastanka in zapadlosti terjatev bistvenega pomena.

Ker je razlog za izločitev izvedenca podan, kadar je ta v delovnem razmerju pri oškodovancu, bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali navedeno delovno razmerje obstaja, kot zatrjuje pritožba, nato pa bo o utemeljenosti zahteve, da se izvedenec v zadevi izloči, odločilo. V primeru, da bo takšno razmerje ugotovilo, bo v obravnavani zadevi moral podati mnenje drugi izvedenec finančne stroke. Pri tem bo upoštevalo sodno prakso, po kateri okoliščina, da je bil izvedenec nekoč zaposlen pri oškodovancu, ne pa več v času podaje izvedenskega mnenja, ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedenca.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženega B.M. in V.L., ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca pa po uradni dolžnosti, se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 1789/2012 z dne 10. 4. 2017 obdolžena B.M. in V.L. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obdolženemu V.L. po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, obdolženemu B.M. pa kazen 2 leti zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da morata obdolženca plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo s posebno odločbo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po prvem odstavku 97. člena ZKP sta dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke njunih zagovornikov odvetnice T.K. in odvetnika D.L., po drugem odstavku 105. člena ZKP pa sta dolžna gospodarski družbi M., d.o.o. - v stečaju poravnati priglašen premoženjskopravni zahtevek v skupni višini 201.600,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega B.M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 5. točko, 9. točko, 11. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 373. člena ZKP ter odločbe o kazenski sankciji, o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi, obtožbo zavrne in obdolženega B.M. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim senatom ter da o seji senata obvesti zagovornika; - zagovornica obdolženega V.L. iz pritožbenih razlogov po 1. točki 370. člena v zvezi s 7., 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s kršitvami pravice obdolženega, in sicer: 1. do enakopravnosti strank in pravice do obrambe po določbi prvega in drugega odstavka 5. člena, prvega in drugega odstavka 16. člena, prvega in drugega odstavka 17. člena in 2. ter 6. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, 39. v zvezi z drugim odstavkom 40. in drugim odstavkom 251. člena: da sodišče po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, ki obdolženega obremenjujejo in so pomembna za izdajo zakonite odločbe, da enako pazljivo preizkusi in ugotovi tako dejstva, ki obdolženega obremenjujejo, kakor dejstva, ki so mu v korist, da od tožilca zahteva, da predloži dokaze za dejstva, ki jih dokazuje, ni izločilo izvedenskega mnenja dveh izvedencev, ki sta bodisi delala za oškodovanca v postopku prisilne poravnave oziroma bila pooblaščenca oškodovanca v postopku stečaja in na takšno mnenje oprlo svojo odločitev, - do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 17. in 320. člena ZKP in kršitev pravic iz točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), - človekovih pravic obdolženke (očitno obdolženca) po določilu v 22., 23., 25. in 29. člena v zvezi s členom 15 Ustave, ker so te kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, 2. po 2. točki in 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, ni kaznivo dejanje, in glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ter podrejeno 3. po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 373. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb ter izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter da zagovornico obvesti o seji pritožbenega senata, in - okrožni državni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da v izrek sodbe vključi očitek pridobivanja protipravne premoženjske koristi, tako da za besedilom "v breme te družbe odredila plačilo navedenih računov v letu 2009 v skupni višini 201.600,00 EUR" vključi besedilo "s čimer sta družbi M. B., d.o.o. in B.M., 100 % lastniku poslovnega deleža v tej družbi, pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 161.280,00 EUR, in sicer M. v obliki povečane vrednosti poslovnega deleža", 2. spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obdolženemu B.M. izreče kazen 4 leta zapora, obdolženemu V.L. pa 3 leta zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca sta zagovornika obdolžencev odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo javno sejo, ki so se je udeležili višja državna tožilka, zagovornika obeh obdolžencev in obdolženi V.L., ni pa se je udeležil obdolženi B.M., ki je bil o seji v redu obveščen, zato je bila seja opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP v njegovi nenavzočnosti.

5. Pregled zadeve je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obdolženega B.M.:

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. oziroma 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana zato, ker se napadena sodba sklicuje na obtožnico z dne 5. 7. 2013, ki ne obstaja, saj je obdolženi B.M. zoper njo 27. 8. 2013 vložil ugovor, Okrožno sodišče v Mariboru pa je 6. 1. 2014 s sklepom I Ks 1789/2012 odločilo, da se njegovemu ugovoru ugodi in je bila vrnjena Okrožnemu državnemu tožilstvu, da odpravi pomanjkljivosti, slednje pa je 8. 5. 2014 vložilo novo obtožbo, zoper katero je obdolženec ponovno vložil ugovor, to pa je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo. Obtožnica I Kt 1/3285/2011 z dne 5. 7. 2013, ki je navedena v uvodu prvostopenjske sodbe, torej ne obstaja, zato so nedopustne tudi modifikacije te neobstoječe obtožnice. Kršena je 5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ki določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa, kršena pa je tudi 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena ZKP), saj se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjene in razširjene obtožnice. Glede na to, da obtožnica z dne 5. 7. 2013 ne obstaja, modifikacije z dne 21. 7. 2016, 26. 9. 2016 in 9. 11. 2016 ne vsebujejo vsega, kar zahteva ZKP v prvem odstavku 269. člena ZKP in je sodišče celoten kazenski postopek vodilo oziroma je le-ta temeljil na obtožnici, ki je sploh ni, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti kot temeljnim načelom kazenskega prava, tožilec pa je pri spreminjanju obtožnice oziroma njenem podvajanju posegel v obdolženčevo ustavno pravico do obrambe, ki temelji na strogi obličnosti obtožnice kot procesnega akta, ki je bil v predmetnem postopku podvojen oziroma ga ni.

7. Pritožba nima prav. Kršitvi določb kazenskega postopka, ki ju uveljavlja, nista podani. Zoper oba obdolženca je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru 9. 7. 2013 vložilo obtožnico I Kt 1/3285/11, ki jo je sestavilo 5. 7. 2013, v njej pa jima je očitalo storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, in sicer, da sta v okoliščinah, ki so navedene, izigrala in oškodovala upnike ter jim povzročila veliko premoženjsko škodo v višini 201.600,00 EUR, na način, kot je bil v obtožnici opisan, in sicer zaradi odreditve izplačila izstavljenih računov M. N., d.o.o. v navedenem znesku, za ta znesek pa se je zmanjšala vrednost premoženja družbe M., d.o.o. in so bili za toliko manj v stečajnem postopku družbe poplačani. Navedeni očitek je bil v ponovno vloženi obtožnici, potem ko je bila ta vrnjena državnemu tožilcu v popravo, glede bistvenega ponovljen, nato pa še modificiran, torej ponovno spremenjen, in z navedeno popravo in spremembami obtožba ni bila prekoračena, spremembe niso bile nedopustne in ne drži pritožbena navedba, da je postopek temeljil na obtožbi, ki dejansko ne obstaja, pa tudi ne, da je bila obtožba podvojena. Sodišče prve stopnje je v uvodu sodbe pravilno navedlo številko obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, na podlagi katere teče kazenski postopek ter pri tem navedlo datum vložitve na sodišče (pravilno bi bilo sicer 9. 7. 2013 namesto 5. 7. 2013), nato pa datume vseh sprememb prvotno vložene obtožnice. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

8. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja pritožba, prav tako ni podana. Uvodoma uveljavlja kršitve iz 1. točke, 2. točke in 4. točke 372. člena ZKP ter najprej navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, pri tem pa ni utemeljilo ocene, da naj bi bila podlaga za izdajo računov fiktivna pogodba z dne 10. 3. 2008, to je iz obdobja, ko KZ-1 še ni veljal, s tem pa naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

9. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, to pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je uporabilo KZ-1, to je zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ne pa njegovih sprememb, ki so veljale v času izreka sodbe, ko je pojasnilo, da zakon, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, za obdolženca ni milejši. Za uporabo Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času sklenitve pogodbe Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 (KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008) ni imelo podlage, ker v obeh primerih znesek 201.600,00 EUR predstavlja veliko premoženjsko škodo, in tega, zakaj ni uporabilo KZ, v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obdolžencema očitano kaznivo dejanje, opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, glede na datum sklenitve navedene pogodbe, sega tudi v časovno obdobje pred veljavnostjo KZ-1, torej v čas veljavnosti do takrat veljavnega KZ, sodišče pa za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, uporabi zakon, ki je veljal zadnji, razen, če prejšnji ni za storilca milejši. V sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov, dolžno pa je upoštevati 7. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

10. Ostali kršitvi kazenskega zakona, ki ju navaja uvodoma, torej kršitvi iz 1. točke in 2. točke 372. člena ZKP, pa pritožba obrazloži z grajo dejanskega stanja in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ko navaja, da mora opis dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje in da iz napadene sodbe ni razvidno, kako naj bi bili razdeljeni vlogi obeh obdolžencev pri storitvi očitanega kaznivega dejanja; da sodba nima razlogov o očitku, da je bila pogodba Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 lažna oziroma navidezna; da škoda ni mogla biti predvidljiva in odklonljiva glede na obdolžencu znano pozitivno prognozo družbe, glede na razmere leta 2008, ki jih ni mogoče enačiti s stanjem leta 2011; da obdolženec ni mogel vedeti, da bo prišlo do stečaja in da mu ni mogoče očitati direktnega naklepa ter da ni mogel poznati dejanskega finančnega stanja družbe M., d.o.o.; da je sodišče prezrlo izpovedbo priče M. S., ki je potrdila, da je do poslabšanja finančnega stanja družbe prišlo zaradi ustavitve bančnih financiranj projektov in da so bile terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, stare leto ali leto in pol, ne pa dva ali tri leta; da je imel obdolženec sklenjeno pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 30. 12. 2009 v višini 4,200.000,00 EUR, sredstva pa so bila namenjena poplačilu obveznosti in s tem rešitvi prisilne poravnave; da je družbo M., d.o.o. v jeseni 2009 dokapitaliziral v višini 400.000,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo in ne obrazložilo, s tem pa naj bi bil po oceni pritožbe prekršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona bi naj bila tako po razlogih pritožbe podana, ker obdolžencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja in so zato podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost (2. točka 372. člena ZKP), dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, pa ni kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), oboje pa pojasnjuje s pomanjkanjem razlogov o odločilnih dejstvih in grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Takšne kršitve kazenskega zakona niso mogoče. Kršitev kazenskega zakona se lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo sodbe, sodišče pa lahko krši kazenski zakon iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP le, če dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovi pravilno, nato pa kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi1. Kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP je podana, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, te pa so neprištevnost, dejanska zmota in pravna zmota, sodišče pa napačno presodi, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, zaradi česar izreče oprostilno sodbo namesto obsodilne, ali pa napačno presodi, da te okoliščine niso podane ter izreče obsodilno sodbo namesto oprostilno2. Tudi navedeno kršitev pritožba obrazloži s pomanjkanjem razlogov o okoliščinah, na katerih temelji ugotovitev sodišča prve stopnje o direktnem naklepu kot krivdnem ravnanju obdolženca in z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona zato uveljavlja neutemeljeno.

11. Utemeljena pa je, ko uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrnilo predlog za pridobitev dokumentacije družbe M., d.o.o. - v stečaju in v zvezi z ugotavljanjem obstoja terjatev upnikov v času izdaje in plačila računov po pogodbi Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 in datumov njihovih zapadlosti. Glede zapadlosti terjatev pravilno navaja, da je bilo v postopku potrebno ugotoviti, ali so terjatve, ki jih je v stečajnem postopku priznala stečajna upraviteljica, iste terjatve, ki so bile zapadle in neplačane na dan 31. 1. 2009 in da ni pomembno, ali gre za iste upnike, temveč ali so terjatve, zapadle 31. 1. 2009, dejansko izhajale iz istih poslovnih dogodkov oziroma poslovnih razmerij, ki so bile prijavljene v stečajnem postopku. Terjatve upnikov, ki so zapadle 31. 1. 2009, pa bi morale biti tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene iz listin in ne le iz izpovedb prič, saj gre za dejstva, ki iz listin izhajajo, oziroma bi moral ta dejstva ugotoviti izvedenec s pregledom listin družbe M., d.o.o. - v stečaju, v opisu kaznivega dejanja navedene terjatve pa bi morale imeti hkrati ob sebi podatek tudi o tem, kdaj je vsaka od njih zapadla. Le takšen opis jasno določa obstoj terjatve v času izdaje in izplačila računov v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2009, torej v času zmanjšanja premoženja družbe M., d.o.o. in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je namreč čas nastanka in zapadlosti terjatev bistvenega pomena3. 12. Pritožba glede odločilnega dejstva - datuma zapadlosti posameznih v opisu kaznivega dejanja naštetih terjatev upnikov in s tem njihovega obstoja v času izdaje in plačila računov po pogodbi utemeljeno opozarja na to, da dokumentacija družbe M., d.o.o. - v stečaju, na podlagi katere je potrebno nedvomno ugotoviti, katere terjatve so obstajale na dan 31. 1. 2009, ni bila pregledana in da se je izvedenec mag. T.S. v zvezi s terjatvami opredelil le do izpovedb prič V.B. in M.S. ter zaključil, da so terjatve, ki so bile objavljene v seznamu v prilogi A 50 spisa, obstajale že na dan 31. 1. 2009, če je bilo delo v stečajnem postopku opravljeno korektno in so bile vse prijavljene terjatve primerjane s knjigovodskim stanjem, na podlagi katerega je bil narejen seznam, medtem ko je izvedenka dr. I.L., ko je bila zaslišana na glavni obravnavi 25. 2. 2015, na vprašanje, ali so bile v stečajnem postopku za posameznega upnika prijavljene iste terjatve, ki so obstajale 31. 1. 2009, ali gre morebiti v prijavi terjatev istega upnika za druge terjatve, kot so obstajale januarja 2009, odgovorila, da na to ne more odgovoriti in da lahko ugotovi izključno samo upnika in višino njegovih terjatev. Obstoj terjatev v navedenem času pa je odločilno dejstvo, ki mora biti nedvomno ugotovljeno iz listin, zapadlost vsake posamezne terjatve pa mora biti zapisana tudi v opisu kaznivega dejanja, saj je sicer izrek sodbe v opisu kaznivega dejanja nejasen, obdolžencu pa takšen tudi onemogoča pravico do učinkovite obrambe, ker se, v kolikor to v opisu kaznivega dejanja ni zapisano, do očitka ne more opredeliti. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje izvedencu finančne stroke naložilo, da upnike družbe M., d.o.o. in njihove terjatve, ki so obstajale na dan 31. 1. 2009 in kasneje niso bile poplačane, ugotovi iz listin navedene družbe, za vsako terjatev pa tudi navede, kdaj je nastala in kdaj je zapadla. Izvedenec se bo pri tem opredelil tudi do tabele, ki je priložena pritožbi, kjer slednja navaja zapadlosti terjatev in do trditev na strani 23 pritožbe v zvezi z navedenim seznamom terjatev (da so navedene tudi banke, ki so imele prednostne terjatve, zavarovane z izločitvenimi pravicami in so bile v tem oziru tudi poplačane; da nobena od terjatev bank, ki so navedene v seznamu, 31. 1. 2009 ni zapadla; da skupaj terjatve, navedene v izreku sodbe, po obtožnici znašajo 41,579.040,48 EUR, od tega terjatve bank, ki niso zapadle in so bile tudi zavarovane ter znašajo 40,510.679,12 EUR; da je bilo glede na to 27.785,27 EUR zapadlih terjatev na dan 31. 1. 2009, ki niso bile poplačane v stečajnem postopku; glede razlike med skupnim zneskom terjatev po seznamu v prilogi A 50 in med podatki s kontne kartice, pridobljene od družbe M., d.o.o. - v stečaju ter ugotovitev izvedenke dr. Lesjakove glede terjatev na dan 31. 1. 2009; do podatka iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru St 547/2011 o tem, da je bilo na dan 31. 1. 2009 zapadlih, v stečajnem postopku pa ne poplačanih terjatev le za 27.785,27 EUR; do trditve v zvezi s terjatvijo K.G., d.o.o. iz Hoč pod zaporedno številko 385 v znesku 143.585,35 EUR, ki naj na dan 31. 1. 2009 ne bi obstajala).

13. Ker je povzeto za obravnavano zadevo ne le bistvenega, temveč tudi primarnega pomena, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do ostalih navedb pritožbe, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, te pa navaja tudi v razlogih, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona (v zvezi z razlogi sodbe o tem, ali si je obdolženi B.M. pridobil protipravno premoženjsko korist; ko trdi, da sodba nima razumljivih razlogov o vlogah obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja ter ocene lažnosti oziroma navideznosti pogodbe Medv 1/08 z dne 10. 3. 2008; do zatrjevane nerazumljivosti očitkov obdolžencu, da je povzročil 200.000,00 EUR premoženjske škode družbi, ki jo hkrati dokapitaliziral v višini 400.000,00 EUR, zaradi česar dejanje, ki je predmet obtožbe, po oceni pritožbe po 1. točki 372. člena ZKP ni kaznivo dejanje, ter da sodba sodišča prve stopnje o tem delu obdolženčevega zagovora nima razlogov …).

14. Prav ima pritožba še, ko navaja, da se je bilo v postopku potrebno opredeliti do okoliščine, ali je utemeljena zahteva za izločitev sodnega izvedenca mag. T.S., ker je zaposlen, kot je bilo zatrjevano, pri enem od oškodovancev v tej zadevi, in sicer upniku ME., d.d. iz Naklega, ter da je sodišče prve stopnje zahtevo za izločitev izvedenca neutemeljeno zavrglo, ker je bila prepozno predlagana. Pritožba navaja, da je obdolženec po zagovorniku zahteval izločitev izvedenca na prvi glavni obravnavi, takoj po tem, ko je izvedel, da je podan razlog za izločitev izvedenca po drugem odstavku 251. člena ZKP, ter da ZKP nima določbe, po kateri bi moral obdolženec s pisno vlogo zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko je za razlog izvedel. Slednjemu pritožbeno sodišče pritrjuje, sodišče prve stopnje pa bo v ponovljenem postopku pridobilo podatke o tem, ali je izvedenec mag. T.S. zaposlen pri družbi ME., d.d., oziroma ME., trgovina in storitve, d.o.o., Naklo in presodilo, ali je podan izločitveni razlog iz drugega odstavka 251. člena ZKP, ki določa, da je razlog za izločitev izvedenca podan tudi glede oseb, ki so skupaj z obdolžencem ali oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, kot tudi glede oseb, ki so v delovnem razmerju pri oškodovancu ali obdolžencu. Iz podatkov v spisu (priloga B 16) je razvidno, da je v postopku prijave terjatve v višini 7.906,27 EUR s pripadki obračun obresti za znesek 6.649,30 EUR pripravil T.S. kot vodja financ in računovodstva družbe ME., trgovina in storitve, d.o.o., Naklo, kar kaže na to, da je bil pri navedenem oškodovancu, katerega terjatev je v opisu kaznivega dejanja navedena pod točko 382 v znesku 5.736,92 EUR, zaposlen. Ker je razlog za izločitev izvedenca podan, kadar je ta v delovnem razmerju pri oškodovancu, bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali navedeno delovno razmerje obstaja, kot zatrjuje pritožba, nato pa bo o utemeljenosti zahteve, da se izvedenec v zadevi izloči, odločilo. V primeru, da bo takšno razmerje ugotovilo, bo v obravnavani zadevi moral podati mnenje drugi izvedenec finančne stroke. Pri tem bo upoštevalo sodno prakso, po kateri okoliščina, da je bil izvedenec nekoč zaposlen pri oškodovancu, ne pa več v času podaje izvedenskega mnenja, ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedenca4. K pritožbi zagovornice obdolženega V.L. in k pritožbi okrožnega državnega tožilca:

15. Pritožba zagovornice obdolženega V.L. med grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja uveljavlja iste pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, kot pritožba zagovornika obdolženega B.L., do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo in je zato v delu, kot je bilo v tem sklepu že pojasnjeno, utemeljena.

16. V ostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki pa glede na naravo ugotovljenih kršitev v obravnavani zadevi ne more biti predmet pritožbene presoje. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje med drugim presodilo tudi utemeljenost navedb, ki jih navaja pritožba, predvsem glede ugotovitev in strokovnega mnenja dr. I.K. in mag. D.Z. ter A.P. v zvezi z vprašanjem, kdaj je lahko bil obdolženec seznanjen s stanjem družbe, torej ali je vedel in kdaj, da je družba M., d.o.o. nezmožna plačila, predvsem pa je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje obstoja terjatev upnikov na dan 31. 1. 2009, ki kasneje niso bile poplačane, in njihovih zapadlosti.

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ob reševanju pritožbe državnega tožilca pa jo je razveljavilo po uradni dolžnosti ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Državni tožilec se v pritožbi zavzema za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in za to, da se sodba spremeni tako, da se v njen izrek vključi očitek pridobivanja protipravne premoženjske koristi, kar je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo. Navedenega glede na ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ni moglo presojati, sodišče prve stopnje pa bo v ponovljenem sojenju za podlago vzelo prejšnjo obtožnico (prvi odstavek 397. člena ZKP), zato bo zadeva tudi v tem delu predmet ponovne presoje sodišča prve stopnje.

18. V ponovljenem postopku bodo ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka odpravljene v nakazani smeri, po ponovni presoji že izvedenih dokazov in morebitnih novih pa bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno razsodilo.

19. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 prim. ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 799 2 prim. ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 800 3 prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 593/2007 z dne 3. 4. 2008 4 prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 37/2009 z dne 21. 5. 2009