Jedro

Opravljena valorizacija višine vtoževane odškodnine za fizične bolečine ne pomeni spremembe tožbe.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi, reviziji tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku o spremembi sodbe sodišča prve stopnje, o zavrženju tožbe ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 62.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.4.1992 dalje do plačila ter 27,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.9.1986 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke proti omenjeni sodbi pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 40.027,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 40.000,00 SIT od 7.3.1991 dalje in od zneska 27,00 SIT od 1.9.1986 dalje do plačila. V ostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Sicer pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej odločbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožnici prisojena celotna zahtevana odškodnina z vsemi stroški pravdnega postopka. S pripravljalno vlogo z dne 14.2.1992 je namreč opravila valorizacijo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu tako, da je iz prvega naslova uveljavljala 250.000,00 SIT odškodnine, iz drugega naslova pa odškodnino v znesku 200.000,00 SIT. Le s takšno odškodnino bo tožnica deležna ustrezne satisfakcije v skladu z določbo 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Pri tem v reviziji ponovno navaja okoliščine, ki potrjujejo dejstva, po katerih je mogoče odmeriti zahtevano odškodnino. Sodišče bi moralo prisoditi tožnici odškodnino tudi za uničena oblačila. Tožnici ni jasno, zakaj je del sodbe sodišča prve stopnje razveljavljen in v tem obsegu tožba zavržena. Tudi glede pravdnih stroškov odločitev ni pravilna.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Odločitev o teku zamudnih obresti v izpodbijani sodbi je napačno. Zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine bi namreč tožeči stranki lahko pripadale le od sodbe sodišča druge stopnje dalje, ko je bilo odločeno o dajatvenem delu zahtevka tožeče stranke. Če pa to stališče ni pravilno, pa bi morale teči zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, torej od 16.4.1992 dalje. Tudi tožena stranka se ne strinja z odmero pravdnih stroškov.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke je deloma utemeljena, utemeljena pa je tudi revizija tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.3.1991 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da ji mora plačati 40.000,00 SIT odškodnine zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, povrniti pa tudi za 49,00 SIT premoženjske škode. Pri tem je odločilo, da zamudne obresti od nepremoženjske škode tečejo od 7.3.1991, od premoženjske škode pa od 1.9.1986 dalje. Višji tožbeni zahtevek (odškodnino za prestani strah in za uničeno obleko) je zavrnilo. Proti takšni sodbi se tožnica ni pritožila. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje v dajatvenem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je tožeča stranka dne 14.2.1992 zaradi spremenjenih razmer glede vrednosti denarja zvišala tožbeni zahtevek zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa tudi prestanega strahu. S sodbo z dne 16.4.1992 je sodišče prve stopnje nato toženi stranki naložilo naj plača tožeči stranki 62.500,00 SIT iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 27,00 SIT iz naslova premoženjske škode z zamudnimi obrestmi od prvega zneska od dneva sojenja (16.4.1992), od drugega pa od 1.9.1986 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Omenjeni potek zadeve je bilo treba ponazoriti zaradi presoje, ali je sodišče druge stopnje ob pritožbi tožene stranke ravnalo pravilno, ko je sodbo sodišča prve stopnje, kolikor njen dajatveni del presega znesek 40.027,00 SIT, razveljavilo in tožbo zavrglo. Postavilo se je namreč na stališče, da je sodba sodišča prve stopnje z dne 7.3.1991, kolikor je bil z njo zavrnjen zahtevek preko dosojenih 40.049,00 SIT, postala pravnomočna (ker tožeča stranka proti zavrnilnemu delu ni vložila pritožbe), zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, temveč bi jo moralo zavreči po določbi 2. odstavka 353. člena ZPP. Zato je v bistvu vzpostavilo sodbo z dne 7.3.1991 in tudi po teku zamudnih obresti razsodilo v skladu s tedanjo odločitvijo.

Opisano stališče pritožbenega sodišča je pravilno, kolikor se nanaša na odločitev o odškodnini za strah in za premoženjsko škodo. Z vnovičnim uveljavljanjem odškodnine zaradi strahu in premoženjske škode je namreč tožeča stranka, ker je zavrnitev zahteveka na plačilo odškodnine iz navedenih naslovov tudi po temelju postala pravnomočna, posegla v pravnomočno razsojeno stvar. Potrditev sodbe sodišča prve stopnje, ki navedenih odškodninskih postavk tudi sicer ni upoštevala, je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke pravilna in v tem obsegu tudi ni mogoče podeliti utemeljitve reviziji tožeče stranke.

Vendar pa je revizija tožeče stranke utemeljena v preostalem delu. Stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka z zvišanjem tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem spremenila tožbo, ni pravilno. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (1. odstavek 191. člena ZPP). Višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se določa po kriterijih, ki veljajo na dan sojenja. Zmanjševanje vrednosti denarja v času čakanja na odločitev sodišča bi po stališču sodišča druge stopnje, ki sprejema glede višine vtoževane odškodnine le princip nominalizma, pomenilo razvrednotenje odškodnine. Tožeča stranka je torej upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi fizičnih bolečin v enaki vrednosti, kot je bila dosojena dne 7.3.1991. Opravljena valorizacija višine vtoževane odškodnine za fizične bolečine torej ne pomeni spremembe tožbe. V okviru takšne pravne razlage pa gre tudi za dejansko in pravno presojo pravilnosti valorizacije, ki jo je tožeča stranka opravila dne 14.2.1992 in sicer glede na razmere ob času sojenja dne 16.4.1992. Do teh vprašanj se sodišče druge stopnje, ker se je postavilo na napačno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ni opredelilo. Na pritožbeni stopnji je torej v opisanem obsegu bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ki se nanaša na odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Procesna kršitev z uporabo določbe 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in 2. odstavka 333. člena ZPP pa je le posledica zmotne pravne presoje.

Razveljavitev odločitve sodišča druge stopnje v izreku o spremembi sodbe sodišča prve stopnje, delni razveljavitvi te sodbe in zavrženju tožbe ter zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zato temelji na določbi 2. odstavka 395. člena ZPP. Pri tem ima tudi pritožba tožene stranke svojo utemeljitev v stališču, da bi zakonite zamudne obresti dosojene odškodnine morale teči od dneva (zadnjega) sojenja pri sodišču prve stopnje. Tako gledanje je logična posledica pravne razlage po kateri se višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah v času sojenja na prvi stopnji. Po vsem povedanem pa posebni napotki za vnovično sojenje na drugi stopnji niso potrebni.

Razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve temu sodišču v tem obsegu v novo sojenje ima za posledico tudi razveljavitev stroškovne odločitve izpodbijane sodbe. S tem odpade na revizijski stopnji sicer nedovoljena razprava o pravilnosti odločitve o pravdnih stroških.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).