Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 3.225,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati v roku 8 dni odpravnino v znesku 552,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo neto plače v znesku 948,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila je zavrnilo (III. točka izreka).

in sklenilo: Da se zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek, ki se nanaša na plačilo zneska 4.838,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 do plačila in plačilo zneska 5.827,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2010 do plačila (IV. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 298,59 EUR tako, da ji za tožnika kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči v 8 dneh od prejema sodbe nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v točkah I., II. in V. v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče sodbo in sklep v napadenem delu razveljavi in v zadevi primerno odloči. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki plačati znesek 3.225,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013, kar predstavlja plačilo kilometrine za pot, ki naj bi bila službena pot, se tožena stranka ne strinja. Tožeča stranka je opravila obiske zapora v A., kar pa ne more biti službena pot in vztraja pri svojih trditvah, da tožnika službeno ni pošiljala k B.B., ki se je v tistem času nahajal v zaporu. Službeno potovanje je tisto potovanje, ki je opravljeno v zvezi z zaposlitvijo oziroma zaradi opravljanja delovnih nalog, iz obrazložitve sodišča pa ni mogoče razbrati, da bi tožnik v času obiskov v A. opravljal kakršnokoli delo, v zvezi s katerim je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je k B.B. hodil zgolj na obiske, ki jih je izkoristil tudi za kak posvet, saj se je kot pripravnik šele učil. V času službenega potovanja je delavec upravičen tudi do dnevnice in mu za tak dan povračilo stroškov prehrane ne pripada, česar pa sodišče ni preverjalo. Kilometrina pripada le, če je delavcu izdan potni nalog, s katerim mu je s strani delodajalca odobrena uporaba lastnega vozila, česar v konkretnem primeru ni bilo, zato ni upravičen do kilometrine, temveč kvečjemu stroškov javnega prevoza. Sodišče tudi ni vzelo v obzir okoliščine, da je tožniku priznalo vtoževano kilometrino za vsakokratno tožnikovo pot v znesku 134,40 EUR, pri čemer je potrebno ugotoviti, da je od sedeža tožene stranke v C. do A. v eno smer 126 kilometrov, kar pomeni v obe smeri 252 kilometrov in ne 320 kilometrov, kakor v obrazložitvi navede sodišče, kot drugo pa je potrebno ugotoviti, da znaša kilometrina v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo 0,38 EUR in ne 0,42 EUR, kakor je vtoževal tožnik.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v kateri prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče argumentirano pojasnilo razloge za svojo odločitev, ki imajo podlago v dejanskem stanju. B.B. je imel ključno in aktivno vlogo pri zaposlitvi tožnika pri toženki in iz spisovne dokumentacije ter izpovedi tako tožnika kot direktorice toženke izhaja, da je v času, ko je bil v zaporu na prestajanju kazni, po pooblastilu tožene stranke podpisal pogodbo o zaposlitvi, s katero se je tožnik zaposlil pri toženki za nedoločen čas, da je usposabljal tožnika za delo pri toženki ter podpisal pogodbo o opravljanju volonterskega dela z mentorstvom, iz katere dodatno izhaja, da je usposabljal tožnika za delo pri toženki, da so vsi pogovori glede dela pri toženki potekali z B.B. in da je tožnik dobival neposredna navodila pri toženki od B.B., ter da je tožnik opravljal delo za toženko pod nadzorom B.B.. Nadalje poudarja, da so bili vsi obiski opravljeni med tednom v delovnem času, s čimer se toženka zagotovo ne bi strinjala, če bi šlo za tožnikove neupravičene odsotnosti z dela. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik upravičen le do stroškov javnega prevoza, saj javni prevoz na relaciji C. - A. - C. v razdalji 160 km ob upoštevanju ur obiskov ne pride v poštev. Tudi ni življenjsko, da naj bi tožnik z B.B. v kratkem času zaposlitve vzpostavil tako prijateljsko razmerje, da bi ga hodil obiskovat v relativno oddaljen kraj. Glede potnih nalogov pa je toženka sama pojasnila, da potnih nalogov tožniku ni izdajala, vendar ne izdaja potnih nalogov ne spremeni dejstva, da je toženka tožnika redoma napotovala na službene poti k B.B. iz že navedenih razlogov. Zavajajoča je tudi pritožbena navedba, da naj bi razdalja med obema krajema znašala le 126 km, razdalja znaša 160 km in v obe smeri 320 km.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba obrazloženo graja le odločitev o plačilu potnih stroškov za službene poti, in sicer smiselno iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so obiski tožnika B.B. v zaporu v A. predstavljali službeno pot. Pritožba je neutemeljena, saj iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je sodišče točno ugotovilo vse dni, ko je tožnik opravil obisk B.B. v A.. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za službene poti po nalogu direktorice tožene stranke. Sam izostanek pisnega potnega naloga, na kar se vseskozi sklicuje tožena stranka, na naravo poti ne more imeti vpliva. Sodišče je zaključilo, da je dejansko šlo za službene poti na podlagi tega, da je B.B., sicer tudi mož direktorice tožene stranke, bil prokurist pri toženi stranki, da je tudi sklenil pogodbo s toženo stranko o opravljanju volonterskega dela z mentorstvom, po kateri je usposabljal tožnika za vodenje pravne službe pri toženi stranki, prav tako je s tožnikom po pooblastilu za toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi iz izpovedi direktorice tožene stranke izhaja, da je tožnik ves čas pripravništva in tudi kot samostojni pravnik delal pod nadzorom B.B., ki pa je bil v spornem obdobju v zaporu v A.. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje. Poleg tega pa pritožba ne ponudi ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da naj bi držala njena trditev, da je tožnik obiskoval B.B. v A. le kot prijatelj. Zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Ali je tožena stranka za dneve, ko je bil tožnik na službeni poti tožniku obračunavala dnevnice ali pa nadomestilo za prehrano med delom za rešitev tega spora ni pomembno, nobena stranka v zvezi s tem ni podala nobenih trditev. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. Neupoštevne in prepozne pa so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z višino dosojene kilometrine, in sicer glede oddaljenosti med sedežem tožene stranke in zaporom v A. v kilometrih in višini kilometrine. Tožena stranka namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje same višine vtoževane kilometrine ni prerekala, temveč jo je prerekala le po temelju. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožena stranka bila dolžna plačati tožniku le stroške javnega prevoza, saj tekom postopka tega ni zatrjevala in posledično tudi ni ponudila dokaza, da bi bil tak javni prevoz v času obiskov v A. na razpolago.

8. Ker je torej delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, kot je bilo to v spornem obdobju določeno v 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.

9. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus po uradni dolžnosti glede odločitve sodišča prve stopnje glede plačila odpravnine, kot je odločeno v točki II. izreka sodbe in sklepa, saj pritožba v zvezi s tem delom nima razlogov, ga pa napada. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kot je bilo to določeno v spornem obdobju v drugem odstavku 112. člena ZDR-1. Predhodno je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ravnal skladno z določbo prvega odstavka 112. člena ZDR-1. Tako je tudi pritožba v tem delu neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka in ugotovilo, da jih je sodišče odmerilo pravilno upoštevaje 154. člen ZPP. Pravilno je odmerilo stroške postopka glede na uspeh in jih naložilo v plačilo toženi stranki, ki jih mora nakazati na tekoči račun sodišča glede na to, da je bil tožnik upravičenec do brezplačne pravne pomoči. 11. Ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.