Jedro

Objava podatkov o višini avtorskega honorarja ne posega v tožnikovo pravico do zasebnosti. Ta podatek se nanaša na tožnikovo poklicno udejstvovanje kot avtorja glasbenih del in predsednika Upravnega odbora SAZAS, kar pa ni tožnikova intimna sfera, katere nedotakljivost in skritost bi pričakoval in zahteval in zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni predmet varstva na podlagi pravice do zasebnosti in zaradi tega ni šlo za poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti in zaradi tega ne gre za protipravno dejanje, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost toženca. Tožnik kot vodstveni član Združenja SAZAS deluje tudi v javnem interesu in objava podatkov o njegovem zaslužku ni kršitev njegove zasebnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženca plačilo 9.500,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 1.032,49 EUR z ustreznimi zakonskimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da so podatki o dohodkih posameznikov v zasebnem sektorju po svoji naravi zaupni in tajni. Pravilnik o zaščiti avtorskih pravic in avtorskih honorarjev Združenja SAZAS določa te podatke kot poslovno skrivnost. V konkretnem primeru toženec ni imel pooblastila za posredovanje podatkov in je njegovo ravnanje protipravno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni objektivizirana.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je toženec s tem, ko je v pritožbi naslovljeni na Urad za intelektualno lastnino navedel podatek o višini tožnikovega avtorskega honorarja in o tem seznanil novinarja nedopustno posegel v njegovo osebnostno pravico zasebnosti. Pravica do zasebnosti oziroma do osebnega življenja je pravica do osebnega življenja in nedotakljivosti osebne sfere. Kršitev te pravice je podana, če se nedopustno in brez privolitve prizadetega raznašajo podatki o dejstvih in dogodkih iz njegovega osebnega ali družinskega življenja. Gre za dejstva in dogodke iz intimne sfere posameznika, ki jo vzdržuje sam ali s tistimi, s katerimi je v intimni skupnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da objava podatkov o višini avtorskega honorarja ne posega tožnikovo pravico do zasebnosti. Ta podatek se nanaša na tožnikovo poklicno udejstvovanje kot avtorja glasbenih del in predsednika Upravnega odbora SAZAS, kar pa ni tožnikova intimna sfera, katere nedotakljivost in skritost bi pričakoval in zahteval in zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni predmet varstva na podlagi pravice do zasebnosti in zaradi tega ni šlo za poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti in zaradi tega ne gre za protipravno dejanje, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost toženca. Tožnik kot vodstveni član Združenja SAZAS deluje tudi v javnem interesu in objava podatkov o njegovem zaslužku ni kršitev njegove zasebnosti. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na Pravilnik o tajnosti podatkov avtorskih honorarjev, ki je lahko samo internega značaja, ne more veljati pa navzven kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Ali gre za kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po členu 236/2 KZ, ni predmet odločanja v tem postopku. V konkretnem primeru ne gre za dokazno oceno kot neutemeljeno trdi pritožba, temveč za materialnopravno ravnanje proti pravici.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

7. Toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki niso nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 155/2 ZPP.