Jedro

Obravnavani dogovor o pogodbeni kazni je treba tolmačiti tako, da bi toženka dolgovala pogodbeno kazen, če bi bila zamuda mlade raziskovalke posledica kršitve njenih lastnih pogodbenih zavez.

Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti v celoti in pravočasno izpolnila. Razlogi za nedokončanje doktorske disertacije so bili na strani mlade raziskovalke – toženka nanje ni imela vpliva. Do zamude z izpolnitvijo je prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 35.238,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe dalje do plačila.“ - v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.526,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 35.238,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti njene potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1 ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka), podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdi, da je bil ugovor zastaranja napačno zavrnjen. Pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva je gospodarska pogodba, za terjatve iz teh pogodb pa je določen triletni zastaralni rok. Pogodbeni stranki sta določili pogodbeno kazen za vsak posamezni mesec zamude, kar pomeni, da tožnica s tožbo uveljavlja občasne terjatve. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, ker tožnica skupaj z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude ni uveljavljala tudi izpolnitvenega zahtevka. Ne drži ugotovitev, da tožnica vztraja pri izpolnitvi. Tožnica pogodbeno kazen uveljavlja namesto, ne poleg izpolnitvenega zahtevka. Nepravilen je zaključek, da je toženki mogoče očitati protipravnost neizpolnitve pogodbene obveznosti. Sodišče ni upoštevalo določbe 3. odstavka 29. člena pogodbe, ki utemeljuje zaključek, da zaradi daljšega mirovanja pogodbenih obveznosti nadaljevanje programa ni možno, zato je pogodba prekinjena, toženka pa oproščena vseh obveznosti. Čeprav so bile dogovorjene vzajemne obveznosti, je tožnica 31. 12. 2016 enostransko prenehala z izvajanjem programa in izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Rok prenehanja možnosti izpolnjevanja pogodbe (z dnem 31. 12. 2016) si je tožnica izmislila oziroma je nastal v njeni sferi. Sedaj poskuša izsiliti uveljavitev spremenjenih okoliščin (zahteva ministrstva, izražena v dopisu 7. 3. 2016, je spremenjena okoliščina). Ker je sama kršila pogodbo (toženki bi morala izplačati še preostalih 37.555,83 EUR), toženki ne more očitati kršitve pogodbe in s tem protipravnega ravnanja. Zmoten je zaključek sodišča, da je neizpolnitev pogodbenih obveznosti s strani toženke protipravno, oziroma da sodijo osebne okoliščine na strani mlade raziskovalke v toženkino sfero oziroma so njeno pogodbeno tveganje. Presoja, da predstavlja nedoktoriranje mlade raziskovalke objektivno protipravnost na strani toženke, je v nasprotju z določili pogodbe. Pogodbeni stranki sta se sporazumeli, da predstavlja upravičena neprekinjena odsotnost mladega raziskovalca nad 30 dni (torej subjektivne okoliščine na strani mladega raziskovalca) razlog za mirovanje pogodbenih obveznosti, lahko pa (če izvajanje programa zaradi razlogov na strani tožnice ni več mogoče) tudi razlog za razvezo pogodbe in oprostitev (toženke) pogodbenih obveznosti. Če bi toženka s pogodbo res sprejela objektivno odgovornost za ravnanje mlade raziskovalke, pogodba ne bi vsebovala takšnega določila.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, stranska intervenientka pa s pritožbenimi razlogi soglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-MR-09/..., sklenjene na podlagi javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2009“. Vtoževani (in prisojeni) znesek predstavlja 30 % sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica (javna agencija) na podlagi pogodbe o sofinanciranju toženki (izvajalki) odobrila sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke A. A. v višini 155.018,27 EUR, in ji v teku izvajanja pogodbe izplačala skupno 117.462,44 EUR. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za pogodbeno kazen za primer, če namen in cilj programa dela ne bosta dosežena v dogovorjenem roku. Prvotno dogovorjeni (42 – mesečni) rok za zaključek programa dela (do 31. 5. 2013) je bil na toženkino prošnjo večkrat podaljšan, nazadnje do 31. 12. 2016. A. A. do tega dne (niti kasneje) ni pridobila naziva doktor znanosti. Razlog za to, da ni pravočasno doktorirala, so bile okoliščine osebne narave - njeno zdravstveno stanje in zdravstveno stanje njenih treh otrok.

7. Tožbeni zahtevek ima podlago v 34. členu pogodbe o sofinanciranju,2 iz katerega izhaja, da je v primeru, če namen in cilj programa dela nista dosežena v dogovorjenem roku (če mlada raziskovalka v dogovorjenem roku ne bo doktorirala), izvajalec (toženka) dolžan tožnici vrniti za vsak prekoračeni mesec do enega leta zamude določen delež izplačanih sredstev (30 % v primeru 1 – letne zamude). Iz 4. člena pogodbe o sofinanciranju3 izhaja, da je končni cilj programa dela uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge oziroma pridobljen doktorat znanosti. Določilo iz 34. člena pogodbe o sofinanciranju ima značaj pogodbene kazni za primer zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje, upoštevajoč kogentno pravilo iz 250. člena OZ,4 iskalo odgovor na vprašanje, ali sodi vzrok za kršitev (zamudo z izpolnitvijo), torej osebne okoliščine na strani mlade raziskovalke, zaradi katerih ni pravočasno doktorirala, v toženkino vplivno sfero (ali predstavlja vzrok na njeni strani). Pritrdilni odgovor na izpostavljeno vprašanje je utemeljilo z dejstvi, da je bila toženka dolžna bdeti nad delom mlade raziskovalke, ki jo je sama izbrala, ter poskrbeti za strokovno in kakovostno izvedbo programa dela in izvedbo pogodbenih obveznosti v pogodbenem roku. Toženka, ki se je zavezala (prevzela jamstvo), da bo mlada raziskovalka pravočasno doktorirala, bi po presoji sodišča prve stopnje prevzeto tveganje lahko obvladala z ustreznim dogovorom (zahtevkom). Toženka pa ni trdila niti dokazala, da ni imela pravnih možnosti za odpravo negativnih posledic tveganja, ki se je uresničilo.

8. Stališče, da namen oziroma cilj programa dela ni bil dosežen iz razlogov, ki so bili v sferi toženkinih izpolnitvenih obveznosti, je materialnopravno napačno.

9. Vrhovno sodišče je v več zadevah, ki so po dejanskem in pravnem stanju podobne obravnavani zadevi (II Ips 9/2023, II Ips 11/2023, II Ips 57/20225), zavzelo stališče, da je treba glede na namen pogodbene kazni zaradi zamude (siljenje dolžnika k pravočasni izpolnitvi pogodbeno prevzetih obveznosti – v konkretnem primeru siljenje delodajalca mladega raziskovalca, naj temu zagotovi pogoje za uspešno delo in mu obenem ne nalaga delovnopravnih preprek, ki bi oteževale uresničitev tega cilja), dogovor o pogodbeni kazni razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti. Zožujočo razlago pogodbenega določila narekuje sama narava pogodbe o sofinanciranju (upravna pogodba) oziroma položaj tožnice (pravna oseba javnega prava, ki je v pogodbeni odnos vstopila kot zastopnica javnega interesa, ki se je kazal v pridobivanju intelektualnega kapitala), v povezavi s temeljnimi načeli obligacijskega prava (tudi načelom vestnosti in poštenja). Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi upoštevalo, da odločbe Vrhovnega sodišča v slovenskem pravnem redu sicer niso formalni pravni vir, kar pomeni, da nižja sodišča nanje niso vezana, predstavljajo pa (kot pomemben neformalni pravni vir) sredstvo za zagotavljanje enotne (enake) uporabe pravnih predpisov v primerljivih sporih. Odstop od enotne in ustaljene sodne prakse ne sme biti samovoljen oziroma arbitraren, torej brez razumne pravne obrazložitve. Pritožbeno sodišče torej v luči zagotovitve enotne prakse sprejema povzeto stališče Vrhovnega sodišča. 10. Obravnavani dogovor o pogodbeni kazni je treba tolmačiti tako, da bi toženka dolgovala pogodbeno kazen, če bi bila zamuda mlade raziskovalke posledica kršitve njenih lastnih pogodbenih zavez. Toženkine osnovne pogodbene obveznosti so bile določene v 6. in 8. členu pogodbe o sofinanciranju (že citirani 4. člen ne vsebuje pogodbenih obveznosti toženke6). Toženka se je zavezala, - da bo spremljala delo mladega raziskovalca in o izvajanju programa dela ažurno obveščala tožnico, - da bo mlademu raziskovalcu zagotavljala ustrezne delovne pogoje in ga razbremenila delovnih dolžnosti, ki v fazi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela, - da bo mlademu raziskovalcu izplačevala plačo in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njegovemu mentorju pa mentorski dodatek, - da bo dopustila javno dostopnost doktorske disertacije, - da bo poskrbela za: strokovno in kakovostno izvedbo programa dela, izvedbo pogodbenih obveznosti v pogodbenem roku ter gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev. Toženka je od tožnice prejemala denarna sredstva, ki jih je v celoti porabljala za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja z mlado raziskovalko. Vse naštete pogodbene obveznosti so težile k uresničitvi namena (kavze) pogodbe o sofinanciranju, to je k temu, da bi mlada raziskovalka A. A. pridobila znanstveni naziv doktorja znanosti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala pravočasnih trditev v smeri, da toženka teh obveznosti ni izpolnila, oziroma da bi morala storiti še kaj drugega ali več kot je.

11. Tožnica je v tožbi toženki očitala kršitev pogodbe o sofinanciranju, ker mlada raziskovalka v dogovorjenem roku ni doktorirala. Šele kasneje v postopku, na podlagi izpovedi stranske intervenientke na naroku 30. 5. 2022, da ni imela optimalnih pogojev za delo in da je delala tudi druge stvari, nepovezane z raziskovalnim delom, je trditveno in dokazno podlago dopolnila. V vlogi 1. 9. 2022 in na naroku 5. 9. 2022 je dodatno navedla, da toženka mladi raziskovalki ni zagotovila ustreznih delovnih pogojev in da je ni razbremenila delovnih obveznosti, ki niso bile v funkciji raziskovalnega dela in njenega podiplomskega dela (v dokaz svojih navedb je predlagala dodatno zaslišanje priče C. C. in stranske intervenientke ter zaslišanje mentorice stranske intervenientke dr. B. B.). Toženka je ugovarjala trditveno in dokazno prekluzijo. Presoja sodišča prve stopnje (podrobno utemeljena v 13. - 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da gre za prepozne trditve (podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP), temelji na ugotovitvi, da bi lahko tožnica že na naroku 30. 5. 2022, ko se je seznanila z domnevnimi kršitvami, bodisi podala ustrezne navedbe in dokazne predloge, bodisi si zagotovila rok za podajo dodatnih navedb in dokazni predlogov. Na naroku 5. 9. 2022 je bila glavna obravnava končana. Tožnica ni izkazala, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti prej, niti, da njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora.7

12. Pomembno je poudariti dvoje; prvič, da tožnica v odgovoru na pritožbo ni grajala razlogov izpodbijane sodbe glede prekluzije,8 in drugič, da vprašanje, ali je toženka kršila svoje pogodbene obveznosti (in je tožnica posledično pridobila pravico do pogodbene kazni9), ni postalo relevantno šele na podlagi materialnopravnih izhodišč Vrhovnega sodišča (v zadevah II Ips 9/2023, II Ips 11/2023, II Ips 57/2022). Ker so navedbe o tem, da toženka mladi raziskovalki ni zagotovila ustreznih delovnih pogojev in da je v fazi sofinanciranja ni razbremenila delovnih obveznosti, ki niso bile v funkciji raziskovalnega dela, prepozne, so pravno neupoštevne. V takšni procesni situaciji je torej šteti, da tožnica toženki ni očitala, da je do zamude pri dosegu namena in cilja programa dela prišlo zaradi njenih neskrbnih ravnanj.

13. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti v celoti in pravočasno izpolnila. Razlogi za nedokončanje doktorske disertacije so bili na strani mlade raziskovalke – toženka nanje ni imela vpliva. Do zamude z izpolnitvijo je prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Kljub temu, da je mlada raziskovalka zamudila s pridobitvijo doktorskega naziva,10 toženka ni dolžna vrniti 30 % prejetih sredstev.

14. Drugačne presoje ne terjajo niti (skope in navržene) trditve tožnice, da je pogodba o sofinanciranju pogodba o državni pomoči11 (ta pa je načeloma prepovedana, oziroma je dovoljena le pod strogimi omejitvami), in da bi bila v primeru, če bi toženka kljub zamudi pri doseganju ciljev zadržala prejeta sredstva, kršena pravila konkurenčnega prava. Slednjemu glede na zgoraj izpostavljena materialnopravna izhodišča (da je toženka izpolnila svoje pogodbene obveznosti in da je bila zamuda z izpolnitvijo posledica okoliščin, ki so bile izven njenega vpliva) ni mogoče pritrditi. Ker toženka svojih pogodbenih zavez ni kršila, s tem ostali sodelujoči na javnem razpisu in tisti, ki zaradi strogih razpisnih pogojev niso sodelovali, niso mogli biti postavljeni v neenakopraven položaj.12 Tožnica tudi ni zatrjevala dejstev o nezakonitosti dodeljene državne pomoči (npr. v smeri, da ni bil spoštovan sistem nadzora iz 108. člena PDEU13), niti dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o zlorabi državne pomoči (npr. da je toženka s prejetimi sredstvi ravnala v nasprotju z namenom razpisa, in s tem v nasprotju z namenom državne pomoči).

15. Do drugih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica graja razloge sodišča prve stopnje (glede vprašanja zastaranja, obvezne kumulacije izpolnitvenega zahtevka in zahtevka za plačilo pogodbene kazni, vsebine 3. odstavka 29. člena pogodbe o sofinanciranju in pogodbenih kršitev s strani tožnice) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve; II. točka izreka sodbe se spremeni tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. O njihovi višini bo sodišče prve stopnje skladno s 4. odstavkom 163. člena ZPP odločilo s posebnim sklepom.

16. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.526,31 EUR (875 točk oziroma 525 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT,14 povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 873 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka. Stranska intervenientka ni upravičena do povrnitve stroškov za vloženi odgovor na pritožbo, saj ta vsebinsko ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 „Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku, oz. v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1%/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2%/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3%/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4%/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila , za vsa izplačana sredstva.“ 3 „Ožji namen programa dela je omogočiti mladim raziskovalcem, da si z delom na temeljnih raziskavah za potrebe gospodarstva v času podiplomskega študija do pridobitve doktorata znanosti pridobijo kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno soočijo z izzivi v gospodarstvu. Kazalec za uspešno izveden program dela je uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge pred komisijo oziroma pridobitev naslova doktor znanosti, kar izvajalec izkaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.“ 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja (250. člen OZ). 5 Izpodbijana sodba se opira na argumentacijo iz sodb VSL I Cp 37/2022 in VSL I Cp 143/2022. Prvo je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 11/2023 na podlagi utemeljene revizije spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako je Vrhovno sodišče ravnalo v zadevi II Ips 9/2023, v zvezi s sodbo VSL I Cp 143/2022. S sodbo II Ips 57/2022 je bila zavrnjena revizija zoper sodbo VSL I Cp 1382/2021, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V vseh navedenih revizijskih postopkih se je Vrhovno sodišče ukvarjalo (tudi) z vprašanjem, ali je glede na okoliščine primera dogovor o pogodbeni kazni veljaven (ugotovi, da je), oziroma ali ga je treba razlagati zožujoče (in kako). 6 S pogodbo toženki ni bila naložena obveznost uspešno opraviti javni zagovor doktorske naloge, temveč je treba njene pogodbene obveznosti in na njih sloneča izpolnitvena ravnanja razlagati v luči dolžnega prizadevanja, ki bi privedlo do izpolnitve ožjega namena programa, torej prizadevanja, da bo mladi raziskovalec lahko pravočasno zaključil študij in pridobil naziv doktorja znanosti (glej sodbe II Ips 9/2023 - 48. točka obrazložitve, II Ips 11/2013 – 46. točka obrazložitve in II Ips 57/2023 - 54. točka obrazložitve). 7 Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (3. odstavek 286. člena ZPP). 8 V odgovoru na pritožbo je zgolj ugotovila, da se sodišče prve stopnje z določenimi okoliščinami ni ukvarjalo, ker je štelo, da so bile prepozno navedene. 9 Pogodbi zvesta stranka pridobi pravico do pogodbene kazni, če druga pogodbena stranka krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve izpolnjene splošne predpostavke odgovornosti pogodbene stranke za kršitev, in sicer: 1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, in 2) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Glej Plavšak, N. v OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 239, 240. 10 Izpodbijana sodba povzema navedbo stranske intervenientke, da je doktorsko disertacijo končala in da čaka na njen zagovor. 11 Kaj šteti za državno pomoč, opredeljuje 1. odstavek 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Državna pomoč je tista, ki: 1) jo podeli država neposredno ali je na kakršenkoli drugi način podeljena iz državnih sredstev; 2) pomeni gospodarsko prednost oziroma korist za prejemnika (je dana selektivno – favorizira določeno podjetje ali sektor); 3) izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco; 4) prizadene ali bi lahko prizadela trgovino med vsaj dvema državama članicama. 12 Glej sodbo II Ips 9/2023 - 59. točka obrazložitve. 13 Splošna prepoved državne pomoči temelji na dvojnem sistemu predhodnega in naknadnega nadzora posredovanj, ki vključujejo državno pomoč (glej sodbo II Ips 9/2023 – 51. točka obrazložitve). 14 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.