Jedro

Kadar je kraj opravljanja dela v pogodbi širše določen, mora delodajalec pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, upoštevati takšno širšo opredelitev.

Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik odškodninski zahtevek utemeljeval tudi na drugi pravni podlagi, in sicer na odškodninski odgovornosti zaradi kršitve osebnostnih pravic, in sicer pravice do osebne integritete in dostojanstva, po splošnih pravilih civilnega prava. Za obstoj protipravnosti ravnanja pa v takem primeru ni potrebno dalj časa trajajoče ravnanje (kot to velja za trpinčenje), temveč lahko zadošča tudi že enkratni dogodek.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za znižanje plače ni dovolj zgolj ugotovitev delodajalca, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, pač pa mora biti delavec ocenjevan na ustrezni podlagi, ki jo je mogoče preveriti v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v prvem odstavku točke I izreka tako, da se glasi: "I. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2020 je nezakonita in se razveljavi." - razveljavi v drugem, tretjem, četrtem, petem in sedmem odstavku točke I izreka ter v točki III izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v prvem odstavku točke II izreka in v točki IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2020 nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek točke I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi navedene odpovedi ni prenehalo 5. 2. 2021 in da traja z vsemi pravicami do vključno dneva odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek točke I izreka); da je toženka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu priznati delovno dobo, zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezne evidence, mu obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.627,84 EUR, plačati neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja (tretji odstavek točke I izreka); mu obračunati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 26.278,40 EUR bruto in mu plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrti odstavek točke I izreka); mu plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2021 do plačila (peti odstavek točke I izreka); mu plačati sorazmerni del regresa za leto 2021 v znesku 117,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 do plačila (šesti odstavek točke I izreka) in predpravdne stroške v znesku 261,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sedmi odstavek točke I izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati del plače za december 2020 v znesku 166,11 EUR, za januar 2021 v znesku 197,83 EUR in za februar 2021 v znesku 57,84 EUR, ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke II izreka). V presežku, za plačilo materialnih stroškov prevoza in prehrane za december 2020 v znesku 96,21 EUR, za januar 2021 v znesku 67,32 EUR in za februar 2021 v znesku 18,36 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.238,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v sporu premoženjske narave do 8,5 % (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev v točki I izreka (razen glede odločitve o regresu za letni dopust) in točki III izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva in v nasprotju z 8. členom ZPP. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnih navedb tožnika, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Opustitev obravnavanja tožnikovih navedb, ki so odločilne za dokazovanje, da je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov, oziroma da je bila navidezna, predstavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Popolno spregledanje tožnikovih navedb pomeni tudi kršitev pravice do poštenega postopka, do sodnega varstva in enakosti. Toženka ni dokazala, da je 4. 12. 2020 ali 10. 12. 2020 že obstajal kakršenkoli dokaz o tem, da je sprejeta odločitev o reorganizaciji. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da bo tožnik delo primarno opravljal v PE A., da pa bo delo opravljal v in izven poslovnih prostorov toženke oziroma v primeru, da delovni proces to zahteva, v vseh organizacijskih delih toženke in v vseh poslovnih enotah v skladu z navodili direktorja toženke. Pri toženki obstoji potreba po tožnikovem delu, le da v PE B. Toženka je tožniku ponudila isto delovno mesto direktorja (PE) z istimi nalogami, sprememba je le v kraju opravljanja dela, kar pa je že predvideno v 5. členu pogodbe o zaposlitvi. Pogoji iz 91. člena ZDR-1 tako niso izpolnjeni. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. Navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2021 navedel, da sodišče ni vezano na pravno podlago in da če bi štelo, da diskriminacija ni podana, so izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta iz 131. člena OZ, oziroma je toženka odgovorna na podlagi 46. in 179. člena ZDR-1. Navaja, da je nezakonita odstranitev tožnika z delovnega mesta dejanje šikaniranja, uperjeno zoper tožnikovo osebnostno pravico do osebne integritete in dostojanstva.

3. Toženka se pritožuje zoper odločitev v prvem odstavku točke II izreka ter točki III in IV izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo plače v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse toženkine stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je bila tožniku plača obračunavana pravilno. Obračun temelji na tožnikovi obvezni prisotnosti na delovnem mestu, upoštevaje dejanske okoliščine njegove delovne uspešnosti v mesecu decembru (2020) oziroma na dejstvu, da je bil napoten na začasno čakanje na domu, opira pa se tudi na 18. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi in na 3. člen Pravilnika o ocenjevanju in nagrajevanju delavcev pri toženki. Navedeni 18. člen pogodbe določa, da je plača lahko višja ali nižja glede na individualne in kolektivne delovne rezultate, upoštevaje določbe navedenega Pravilnika. Skladno s tem se lahko delavcu, glede na njegovo delovno uspešnost, plača zniža za 20 %. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala okoliščin, ki bi dokazovale utemeljenost znižanja plače za 20 %. Ocenjevanje tožnika je bilo izvedeno, kar izhaja iz izpovedi direktorice C. C. V svoji tretji pripravljalni vlogi je natančno povzela določbo 3. člena Pravilnika, čemur tožnik ni nasprotoval, zato ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da Pravilnika ni predložila. Januarja in februarja 2021 se je tožniku iz naslova čakanja na delo izplačala plača v višini 100 % osnove. To je višji znesek od zneska, do katerega bi bil tožnik upravičen. Meni, da ni ne pravilno ne pravično, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače v višjem znesku, kot ga predstavlja 80 % osnove za nadomestilo po 138. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka vložila izvod pritožbe, ki mu manjka peta stran (od skupaj šestih strani). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.).

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožb, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

**O pritožbi tožnika:**

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2020, s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor poslovne enote A. in mu hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu direktor poslovne enote B. Tožnik ni sklenil ponujene nove pogodbe o zaposlitvi.

8. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 91. člena ZDR-1).

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da mu je toženka hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto - direktorja poslovne enote, le da v poslovni enoti B.; sprememba je le v kraju opravljanja dela, kar pa glede na 5. člen tožnikove (odpovedane) pogodbe o zaposlitvi pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 91. člena ZDR-1 in da poslovni razlog ne obstaja. Tožnikova (odpovedana) pogodba o zaposlitvi v 5. členu namreč določa, da bo delavec opravljal delo v in izven poslovnih prostorov delodajalca oziroma v primeru, da delovni proces to zahteva, v vseh organizacijskih delih podjetja in v vseh poslovnih enotah delodajalca, v skladu z navodili direktorja delodajalca; primarno bo delavec delo opravljal v poslovni enoti A.; delodajalec pa ga lahko napoti na delo tudi v drug kraj.

10. Kadar je kraj opravljanja dela v pogodbi širše določen, mora delodajalec pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, upoštevati takšno širšo opredelitev. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno v poslovni enoti A. Ob nepotrebnosti del v poslovni enoti A. in ob takšni pogodbi o zaposlitvi bi morala toženka ugotoviti, ali tudi kje drugje obstajajo potrebe po delu tožnika na enakem delovnem mestu. V obravnavanem primeru tako ne gre za situacijo iz 91. člena ZDR-1. Pravica tožnika do ohranitve zaposlitve namreč ne temelji na dolžnosti toženke, da mu ponudi novo pogodbo (za ustrezno delovno mesto), ampak že na možnosti premestitve (odreditve del v drugih enotah) v okviru določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Toženka bi tako lahko v skladu z obstoječo pogodbo tožniku odredila delo v poslovni enoti B., ne pa da mu je pogodbo redno odpovedala iz poslovnega razloga in mu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje istega dela v poslovni enoti B.1 Glede na navedeno torej ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi, zato ni podan poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in odločitev v prvem odstavku točke I izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane odpovedi ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede zahtevkov, ki so vezani na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, plačila denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 – odločitev v drugem, tretjem in četrtem odstavku točke I izreka), zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

12. Najmanj preuranjena je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR (odločitev v petem odstavku točke I izreka). Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi reorganizacije in ne zaradi s strani tožnika zatrjevanih razlogov ter da tožnik ni dokazal diskriminacije in trpinčenja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da tožnik ni dokazal diskriminacije, saj niti ni zatrjeval nobene osebne okoliščine, na podlagi katere bi ga toženka neenakopravno obravnavala (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Glede trpinčenja na delovnem mestu, ki je po opredelitvi iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, pa je sodišče prve stopnje štelo, da toženkino ravnanje, ko je tožnika napotila na čakanje oziroma ga, kot to navaja tožnik, odstranila z delovnega mesta, in mu odvzela službeni računalnik, mobilni telefon in ključe, tudi če bi se izkazalo, da gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, ker gre le za enkratni dogodek. Vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik odškodninski zahtevek utemeljeval tudi na drugi pravni podlagi, in sicer na odškodninski odgovornosti zaradi kršitve osebnostnih pravic, in sicer pravice do osebne integritete in dostojanstva, po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen ZDR-1 ter 131. člen in 179. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Za obstoj protipravnosti ravnanja pa v takem primeru ni potrebno dalj časa trajajoče ravnanje (kot to velja za trpinčenje), temveč lahko zadošča tudi že enkratni dogodek. Ker sodišče prve stopnje tudi v tem delu zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča še ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče tudi ta del odločitve na že navedeni podlagi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Nadalje ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za povračilo predpravdnih stroškov neutemeljen (odločitev v sedmem odstavku točke I izreka), ker ti stroški niso škoda, ampak stroški predsodnega postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot samostojen tožbeni zahtevek. Pravna podlaga tega zahtevka so materialnopravna pravila ZPP, ki se nanašajo na stroške postopka. Tožnik je sicer ta strošek uveljavljal kot glavni zahtevek, kar pa ne spremeni dejstva, da se je na sodišče obrnil s sodnovarstveno zahtevo, ki vsebuje denarni zahtevek. Zanj je navedel vso trditveno podlago. V tožbi je zahtevek utemeljeval s sklicevanjem na 155. člen ZPP, torej na določbo, ki se nanaša na priznanje potrebnih stroškov postopka. V nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva je, če sodišče ta zahtevek zavrne z obrazložitvijo, da bi moral to terjatev uveljavljati kot stransko in ne kot glavno terjatev.2 Tudi v tem delu sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo siceršnje utemeljenosti zahtevka, kar je terjalo razveljavitev tudi tega dela izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odpraviti vseh navedenih pomanjkljivosti, ki se nanašajo na odločitev o zahtevku za reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo, kot tudi na odločitev o odškodninskem zahtevku in zahtevku za povračilo predpravdnih stroškov. Gre za obsežen sklop dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Ni namreč namen instančnega sojenja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. S tem bi se tudi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. V zvezi s tožnikovim predlogom, da se zadeva v novem sojenju dodeli drugemu sodniku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog povsem neobrazložen. Zato in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale dodelitev zadeve drugemu sodniku, temu predlogu ni ugodilo.

16. Glede na to, da že opredelitev kraja opravljanja dela v 5. členu pogodbe o zaposlitvi utemeljuje zaključek, da je izpodbijana odpoved nezakonita, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do obširnih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje spregledalo tožnikove navedbe in izpoved o tem, da je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov, da je navidezna in da v času, ko mu je bila pogodba odpovedana, toženka ni sprejela nobenega sklepa o reorganizaciji. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sodišče prve stopnje sicer res spregledalo številne tožnikove navedbe, vendar to na samo presojo že ugotovljene nezakonitosti odpovedi ne vpliva. Glede na delno razveljavitev sodbe pa bi vsaj nekatere spregledane tožnikove navedbe v novem sojenju lahko bile relevantne za odločitev o ostalih zahtevkih (glede odškodninskega zahtevka in stroškov predsodnega postopka zastopanja po pooblaščenki).

17. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki III izreka izpodbijane sodbe.

**O pritožbi toženke:**

18. Toženka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke II izreka o priznanju razlike v plači za mesece december 2020 in januar ter februar 2021 s sklicevanjem na dve podlagi za znižanje plače, in sicer na tožnikovo delovno (ne)uspešnost in na dejstvo, da je bil tožnik v tem obdobju na čakanju.

19. Glede delovne uspešnosti tožnika je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je za presojo pravilnosti znižanja plače (do 20 %) bistveno, da bi morala toženka izvesti ocenjevanje tožnika, česar pa ni uspela dokazati. Pritožba neutemeljeno izpodbija ta zaključek, pri čemer se sklicuje na izpoved direktorice toženke C. C., ki pa o tem ni izpovedala. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za znižanje plače tudi sicer ni dovolj zgolj ugotovitev delodajalca, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, pač pa mora biti delavec ocenjevan na ustrezni podlagi, ki jo je mogoče preveriti v sodnem postopku. Zato sodišče prve stopnje niti ne bi moglo preizkusiti pravilnosti znižanja tožnikove plače, ki naj bi temeljila na 18. členu pogodbe o zaposlitvi in 3. členu Pravilnika o ocenjevanju in nagrajevanju delavcev toženke, saj ga toženka niti ni predložila. Sklicevanje toženke v pritožbi, da je v svoji vlogi navedla tekst (zgolj) 3. člena Pravilnika, ki mu naj tožnik ne bi nasprotoval, ne more nadomestiti predložitve Pravilnika. Glede na to, da toženka zatrjuje, da je bil tožnik 4. 12. 2021 napoten na čakanje in od takrat dalje ni več delal, pa toženka v tem obdobju niti ni mogla oceniti njegove delovne uspešnosti.

20. V zvezi z znižanjem plače, ki naj bi temeljilo na odrejenem čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da drugi odstavek 138. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada v primeru čakanja na delo nadomestilo plače v višini 80 % osnove, vendar pa to velja le za primere začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga iz prvega odstavka 138. člena ZDR-1, ko je delavec napoten na čakanje na delo doma z namenom ohranitve zaposlitve. Vendar pa v obravnavanem primeru tožnik ni bil napoten na čakanje zaradi ohranitve zaposlitve. Tožnik je bil namreč na čakanje napoten, ko mu je bila pogodba o zaposlitvi že odpovedana. Navedene določbe zato ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru. Pritožba sicer pravilno navaja, da je bila tožniku v mesecih januar in februar 2021, kot to izhaja iz plačilnih list, iz naslova čakanja na delo obračunana 100 % osnova. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo (točka 39 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bila kljub temu tožniku dejansko obračunana nižja plača od tiste, do katere je bil upravičen.

21. Ker delna sprememba in razveljavitev izpodbijane sodbe ne moreta vplivati na to, da bi se v novem sojenju toženkina taksna obveznost lahko znižala, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu (v izpodbijani točki IV izreka) pravilna.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v prvem odstavku točke II izreka in v točki IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sklepa VSRS VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017 in VIII Ips 296/2016 z dne 7. 3. 2017. 2 Primerjaj sodbi VSRS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016 in VSL II Cp 1634/2014 z dne 24. 9. 2014.