Jedro

Z razdrtjem pogodbe ni mogoče več govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog PL 2/2015 z dne 8. 6. 2015 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 684,30 EUR. Sodišče je zaključilo, da je terjatev zastarana glede na tretji odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj temelji na zavarovalni pogodbi in je 3 letni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo že potekel. 2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj zastaralni rok v konkretnem primeru znaša pet let. Sicer je zastaralni rok resnično začel teči z dnem odstopa banke od kreditne pogodbe, vendar pa z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč celotnega zneska glavnice. Poudarja, da gre v takšnih primerih za enkratno terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nasprotuje tudi ponovni naložitvi pravdnih stroškov, saj je bil začasni zastopnik toženke plačan že iz predujma.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka z banko 27. 1. 2009 sklenila kreditno pogodbo za znesek kredita 15.000,00 EUR. Ker toženka kljub pozivom banke kredita ni odplačevala, je banka z dnem 21. 9. 2010 odstopila od pogodbe. Iz ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je banka pri tožnici 27. 9. 2010 vložila odškodninski zahtevek, ki ga je tožnica plačala 29. 10. 2010 in na ta način vstopila v pravni položaj posojilodajalke (963. člen OZ).

6. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem terjatve je materialnopravno zmotna. Drži, da začetek zastaranja terjatve zavarovalnice proti tretji osebi, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera, začne teči istočasno kot zavarovančeva terjatev proti tretji osebi (šesti odstavek 357. člena OZ). Za odgovor na vprašanje, ali je terjatev do toženca v času vložitve predmetne tožbe že zastarala, je treba ugotoviti, kakšen zastaralni rok velja za terjatev banke. Terjatev iz posojilne pogodbe praviloma zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Le v primeru, da se vtožujejo anuitete, znaša zastaralni rok na podlagi drugega odstavka 347. člena OZ tri leta. Z razdrtjem pogodbe ni mogoče več govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem (torej naenkrat), celoten preostanek terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok.(1)

7. Ker tako ne gre za vtoževanje povrnitve vplačanih anuitet, temveč enkratnega zneska, ki ga je tožnica namesto toženke plačala banki, je treba uporabiti petletni zastaralni rok. Začetek teka zastaralnega roka je enak za zavarovanca in za zavarovalnico in je pričel teči z dnem odstopa banke od zavarovalne pogodbe (21. 9. 2010). Ker je bil predlog za izdajo plačilnega naloga vložen 6. 5. 2015, tožničin zahtevek še ni zastaral. 8. Zmotna uporaba določbe 347. člena OZ je narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni presojalo ugovorov toženke, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve. Gre za pomanjkljivosti, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (355. člen ZPP). Sodišče naj zato v ponovljenem sojenju odloči o zahtevku ob upoštevanju ostalih ugovorov toženke.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 512/2006 z dne 20. 11. 2008.