Jedro

Določba drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP je jasna in ne potrebuje nikakršne razlage niti je ne dopušča. V skladu s 125. členom Ustave Republike Slovenije so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, enako je določeno tudi v prvem odstavku 3. člena ZS. Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Postopanje, kot ga za obravnavano zadevo predlagata pritožnika, bi bilo nezakonito in neustavno.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da naj bi se drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP uporabljal le za glavni postopek zaradi insolventnosti. Iz zakonskega določila kaj takega ne izhaja.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, iz česar nadalje izhaja, da po ZPP kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče uveljavljati napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče oziroma vročevalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljena zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25.11.2021 (prvi odstavek izreka) in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka z dne 25.11.2021 (drugi odstavek izreka).

2. Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in njegov družbenik pravočasno pritožila. Pritožbo sta vložila skupaj, zaradi potreb elektronskega vpisnika pa jo je sodišče prve stopnje vpisalo kot procesni dejanji 30 in 31. Pritožba navaja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, utemeljen in dopusten. Zakonska ureditev vrnitve v prejšnje stanje ima neposredno ustavno podlago v pravici do izjavljanja po 22. členu Ustave. Sodna praksa se je v sklepu Cst 242/2015 z dne 6.5.2015 že izrekla, da je v določenih primerih v postopku zaradi insolventnosti mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Ureditev iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP se ne nanaša na predhodni postopek zaradi insolventnosti. Le v odločbah III Cpg 939/2010, Cst 133/2011 in Cst 248/2011 se je Višje sodišče v Ljubljani sklicevalo na to določilo, vendar so biti ti sklepi izdani globoko v glavnem postopku zaradi insolventnosti. Ker se je zadnji od sklepov skliceval na posebnosti postopka zaradi insolventnosti, in sicer nastopanje več upnikov proti dolžniku, tudi ta ni uporaben za obravnavano zadevo, kjer v predhodnem postopku nastopa le en upnik in se stečajni postopek še niti ni začel, vse bistvene posebnosti tega postopka pa nastanejo šele z začetkom postopka zaradi insolventnosti, ne že z njegovo uvedbo. Tudi logična, namenska in sistemska razlaga tega določila ne izključujejo vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude v predhodnem postopku, ko se še niti ni vzpostavilo procesno razmerje. Drugačno tolmačenje bi bilo nesprejemljivo tudi z vidika ustavnih pravic – pravice do izjave, pravice do enakega obravnavanja, pravice do poštenega postopka in pravice do pravnega sredstva – in ne more biti primeren ukrep za zagotovitev načela hitrosti postopka ter ne prestane testa v smislu ožje sorazmernosti, tak ukrep ni nujen, primeren in sorazmeren. Posledica začetka postopka pa je prodaja vsega dolžnikovega premoženja in prenehanje pravne osebe. Neprimerno je tudi sklicevanje na sklep VSL Cst 483/2019 in Cst 484/2019, ki se tiče povsem drugačnega dejanskega stanja in tudi ne vzdrži pravne presoje z vidika ustavnih pravic dolžnika, prav tako ni primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, saj grobo krši dolžnikove zgoraj navedene ustavne pravice. Prav tako bi upnik svoje pravice lahko uveljavil tudi v izvršilnih in pravdnih postopkih z ustreznimi sredstvi zavarovanja terjatev. Zato se s tako ureditvijo ne varuje upnikova pravica do zasebne lastnine. S tako ureditvijo se tudi ne more zasledovati načelo hitrosti postopka, saj lahko zaradi zamude za dolžnika nastanejo hude posledice, ki jih ne more odvrniti na noben drug način. Ker pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka ne zadrži njegove izvršitve, se s tem ukrepom ne bo poseglo v načelo hitrosti postopka, izvajala se bodo lahko vsa dejanja. Institut vrnitve v prejšnje stanje omogoča tudi popravo krivic. Razlika z zadevo Cst 483/2019 in Cst 484/2019 je tudi v tem, da dolžnik v tej zadevi ni bil niti seznanjen s tem, da je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka in ni imel možnosti vložiti ugovor zoper njegov predlog. Navedeno določilo ZFPPIPP bi moralo sodišče razlagati v skladu s pravili logične, namenske in sistematične razlage, predvsem pa ustavno skladno, kar pomeni, da bi moralo dopustiti vloženi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sicer pa prekiniti postopek in vložiti zahtevo za presojo njegove ustavnosti. Pritožba tudi priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker ta glede na določilo drugega odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ni dovoljen, in se pri tem sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 483/2019 in Cst 484/2019 z dne 29.10.2019, ugovor proti upnikovemu predlogu pa ni dovoljen na podlagi tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP.

5. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in tudi vztraja pri stališčih, podanih že v zgoraj navedenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, saj ne vidi razloga za odstop od navedenih stališč, tudi ob upoštevanju določenih drugačnosti v tu obravnavani zadevi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Zakon določa, da v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije (drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Navedena določba je jasna in ne potrebuje nikakršne razlage niti je ne dopušča. V skladu s 125. členom Ustave Republike Slovenije – URS so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, enako je določeno tudi v prvem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih – ZS. Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Postopanje, kot ga za obravnavano zadevo predlagata pritožnika, bi bilo nezakonito in neustavno.

7. Pritožnika imata sicer prav, ko navajata, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi Cst 242/2015 odločilo, da je v tam obravnavanem primeru dopustna tudi vrnitev v prejšnje stanje. Razlog za tako odločitev je bil namreč v tem, da je šlo za zamudo s plačilom sodne takse, kar je urejeno v Zakonu o sodnih taksah – ZST-1, ki je matični zakon za to področje; ta pa napotuje na uporabo pravil Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki pa vrnitev v prejšnje stanje dovoljuje; poleg tega iz razlogov izhaja tudi, da ni šlo za zamudo roka za vložitev predlogov, izjav ali ugovorov, zaradi česar ni prišlo v poštev niti določilo tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP (ta določa, da kdor je zamudil rok za vložitev predlogov, izjav ali ugovorov, jih po poteku roka ne more več dati ali vložiti). S tem pa iz sklepa VSL Cst 242/2015 ne izhaja, da je v postopkih zaradi insolventnosti dopustna vrnitev v prejšnje stanje, temveč le to, da gre pri sodni taksi za poseben postopek, za katerega se določila ZFPPIPP glede zamude rokov za plačilo sodne takse ne uporabljajo.

8. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da naj bi se drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP uporabljal le za glavni postopek zaradi insolventnosti. Iz zakonskega določila kaj takega ne izhaja. Zakon določa, da vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati v postopku zaradi insolventnosti. Kaj obsega postopek zaradi insolventnosti, je določeno v 49. členu ZFPPIPP: Postopek zaradi insolventnosti zajema predhodni in glavni postopek zaradi insolventnosti (prvi odstavek 49. člena ZFPPIPP). Pri tem se predhodni postopek začne z vložitvijo predloga za začetek postopka, torej z uvedbo postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP), glavni postopek pa se začne s sklepom o začetku postopka zaradi insolventnosti (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Če bi se naj besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljalo le v glavnem postopku zaradi insolventnosti, bi bilo tako tudi določeno.

9. Tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče sta torej vezana na jasno besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP in sta ga dolžna uporabiti. Edina druga možnost je ta, da bi sodišče ocenilo, da je zakonsko besedilo neustavno in bi zato zahtevalo presojo njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega (iz razlogov v nadaljevanju), zato se za to ni odločilo.

10. Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP (pri tem je iz pritožbenih navedb razvidno, da tudi pritožnika menita, da je to tisto načelo, ki narekuje prepoved vrnitve v prejšnje stanje). V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Tudi zato ZFPPIPP določa tako strankam kot sodišču sorazmerno kratke roke za opravo dejanj, roki so praviloma zakonski, nepodaljšljivi in so tudi prekluzivni (npr. že prej navedeno določilo tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Dolžnik si mora prevzem pošiljk urediti tako, da bo svoje pravice lahko uresničil, tudi ob upoštevanju tega, da mora dolžnik pravo poznati, še posebej, ker je pravna oseba. Pri tem se upnik lahko prosto odloča, v katerem postopku bo dosegel poplačilo terjatve in tak postopek sam izbere.

11. Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel dolžnik vso možnost sodelovanja v postopku, saj mu je bilo sodno pisanje vročeno na naslov, vpisan v sodnem registru. V okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilnosti vročitve sodnih pisanj niti ni mogoče ugotavljati (kar bo obrazloženo v nadaljevanju, ko bo govora o tem, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi sicer nedopusten), zato je mogoče upoštevati le, da je bila vročitev upnikovega predloga s pozivom na izjavo pravilna, s tem pa mu je bilo zagotovljeno uresničevanje vseh ustavnih pravic, katerih kršitev je navedena v pritožbi. Pravica do izjave, pravica do sodnega varstva, pravica do poštenega postopka in pravica do pravnega sredstva so mu bile zagotovljene, tako zanj kot za upnika, torej za vse stranke postopka, pa velja enako: vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude rokov ni dovoljena. Neutemeljeno je sklicevanje, da je bila dolžnikoma odvzeta pravica do pravnega sredstva (iz 25. člena URS) tudi zato, ker o njegovi pritožbi odloča višje sodišče. Vprašanje, ali je pritožba utemeljena, pa ne posega v pravico do pravnega sredstva.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen.

13. Višje sodišče pa dolžniku še pojasnjuje, da mora stranka postopka, da lahko uspe s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (kadar je ta seveda dovoljen), dokazati, da je prišlo do zamude roka zaradi strankinih dejanj (primerjaj 116. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, iz česar nadalje izhaja, da po ZPP kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče uveljavljati napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče oziroma vročevalec (gre za ustaljeno stališče sodne prakse, od novejših odločb višje sodišče poudarja le sklepa VSRS III DoR 156/2021 z dne 25.1.2022 in VIII Ips 29/2021 z dne 6.7.2021). Ker je predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25.11.2021 (PD 13) uveljavljal, da je pri vročanju prišlo do grobe kršitve in da upnikov predlog s pozivom na izjavo dolžniku ni bil vročen, s čimer uveljavlja napake sodišča pri vročanju ali pa napake vročevalca (poštarja), je ugotoviti, da tudi če bi sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, le-ta ne bi bil uspešen, saj niso zatrjevane okoliščine, ki bi opravičevale vrnitev v prejšnje stanje. Pravilnost vročitve pa bi se lahko uveljavljala le s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ne pa v obravnavanem pritožbenem postopku.

14. Ob tem je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 16/2022 z dne 2.2.2022 (PD 49) že ugodilo pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka, iz njegove obrazložitve pa je razvidno, da je pri tem upoštevalo pravico družbenika, da izpodbija domnevo insolventnosti, v okviru presoje dolžnikove insolventnosti pa bo (s stopnje prepričanja) lahko presojalo tudi obstoj upnikove terjatve.

15. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je tudi pravilno zavrglo prepozno vložen ugovor dolžnika zoper upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Iz pritožbe izhaja, da kakih drugih razlogov, razen tega, da bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in mu ugoditi (zaradi česar bi se dolžnikov ugovor upošteval kot pravočasen), pritožba niti ne navaja. Ker je bil ugovor vložen po poteku zakonskega petnajst dnevnega roka (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), je tako prepozen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, bosta morala na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP, sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.