Jedro

Nujni dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, pa v njem ni uveljavljal nujnega deleža, lahko to stori kasneje v pravdi, vendar le ob pogojih za obnovo postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi.

Sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika nujna dediča po pokojnem dedu J. L. vsak do 1/24 vrednosti zapuščine ter da mora toženec vrniti vrednost darila, prejetega z izročilno pogodbo z dne 20. in 24.04.1987 od J. L., v katerem je prikrajšan nujni delež tožnikov, in jima izplačati vsakemu po 740.614,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.09.1993 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo povrniti glede na uspeh v pravdi ustrezen del pravdnih stroškov tožnikov.

Pritožbo tožene stranke je višje sodišče zavrnilo, pri čemer je sprejelo kot popolno in pravilno ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo in predlagala, naj vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v ponovno sojenje. Uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Med drugim trdi, da sodišče ni upoštevalo določbe 224. člena Zakona o dedovanju. Zapuščinska obravnava je bila končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, tožba v tej zadevi pa ima naravo obnove zapuščinskega postopka. Za vložitev takšne tožbe veljajo predpostavke za obnovo postopka. Tožnika teh predpostavk nista izkazala in te tudi niso bile ugotovljene.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 - ZD) določa v 220. členu, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen če jim ni priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil opravljen zapuščinski postopek po pokojnem starem očetu tožnikov oziroma očetu toženca J. L. (opr. št. D 51/90), ne pa med drugim tudi tega, ali sta tožnika sodelovala v tem postopku in ali sta uveljavljala nujni delež in vrnitev darila. Od teh dveh okoliščin je zaradi omenjene zakonske določbe odvisno, ali lahko tožnika v pravdi uveljavljata nujni delež. Če bi se namreč izkazalo, da sta sodelovala v zapuščinskem postopku in nujnega deleža v njem nista uveljavljala, lahko zaradi vezanosti na pravnomočen sklep o dedovanju (tudi ugotovitve o pravnomočnosti ni) uveljavljata takšen zahtevek le v pravdi ob pogojih za obnovo postopkov (224. člen ZD), na kar utemeljeno opozarja revizija. Tožeča stranka pogojev za obnovo postopka (drugi odstavek 424. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP) niti ni navedla.

Spričo nastale situacije se je pokazala kot vprašljiva pravilnost izpodbijane sodbe v materialnopravnem pogledu, kar je narekovalo razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč (prvostopne le v pritožbeno izpodbijanem delu) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP). To bo moralo ugotoviti obstoj omenjenih okoliščin in potem odločiti o stvari sami, če se bo izkazalo kot dopustno uveljavljanje postavljenega zahtevka v "samostojni" pravdi ali v pravdi ob pogojih za obnovo postopka. Ob tem bo moralo sodišče odgovoriti še na druge revizijske razloge kot navedbe tožene stranke. Revizijsko sodišče je namreč presodilo le obravnavani razlog, ki je sam ob sebi odločilnega pomena za odločitev, kakršna je sprejeta (prvi odstavek 375. člena in 399. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.