Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke se zavrne.

2. Reviziji prve tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prve tožene stranke spremenita tako, da se: a) odločitev o plačilu odškodnine v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje glede prve tožene stranke glasi: "Zavarovalnica mora nerazdelno z R.V. plačati tožniku E.S. 217.940,00 SIT (z besedo: dvestosedemnajsttisoč devetstoštirideset tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 12.3.1998 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežnem znesku do 617.940,00 SIT se tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki zavrne, tako kot je zavrnjen preostali zahtevek pod 3. izreka prve sodbe." b) odločitev o pritožbenih stroških v drugem odstavku izreka sodbe sodišča druge stopnje glasi: " Tožeča stranka mora povrniti prvi toženi stranki 13.500,00 SIT (z besedo: trinajst tisoč petsto tolarjev 00/100) pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.1.1999 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

3. Tožeča stranka mora povrniti prvi toženi stranki 21.600,00 SIT (z besedo enaindvajset tisoč šeststo tolarjev 00/100) stroškov revizijskega postopka, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 23.12.1999 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožniku 182.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1998 do plačila, skupaj z drugo toženo stranko pa še nerazdelno 617.940 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1998 do plačila. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri drugi toženi stranki, zaradi česar je trpel nepremoženjsko škodo. Zanjo je odgovoren rudnik, to je druga tožena stranka, ki mora sama plačati odškodnino do višine franšize 2000 nemških mark v tolarski protivrednosti 182.060 tolarjev (pri čemer je sodišče prve stopnje v izreku pod 1. izpustilo zahtevanih 60 tolarjev), preostali znesek odškodnine pa mora plačati nerazdelno z zavarovalnico, to je prvo toženo stranko, s katero ima sklenjeno zavarovalno pogodbo. Tožnikovo odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče določilo v znesku 800.000 tolarjev in sicer: za prestane telesne bolečine v znesku 500.000 tolarjev in za strah v znesku 300.000 tolarjev. Sodišče druge stopnje, ki je nato odločalo o pritožbah tožeče stranke in prve tožene stranke, je ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni, zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložili revizijo obe pritožnici.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe, ki ga izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni pravična in sodiščema očita kršitev 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Poudarja, da je tožnik prestajal telesne bolečine v obdobju 6 mesecev, poleg tega pa še različne neugodnosti, kot šivanje rane na uhlju v lokalni anesteziji, preglede pri otorinolaringologu in nevropsihiatru, RTG, ADG in EEG preiskave ter kontrolne preglede pri izbranem zdravniku in pri komisiji, ki mu je podaljšala bolniški stalež. Imel je tudi glavobole, ki so bili v obdobju 7 mesecev po poškodbi bolj pogosti in izraziti, ter neprijetno šumenje v poškodovanem ušesu. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in mu prisodi vso zahtevano odškodnino.

Prva tožena stranka je vložila revizijo proti znesku, ki presega plačilo 400.000 tolarjev odškodnine. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo materialnega prava, ki ga je uporabilo, in da je prisodilo odškodnino iz "naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin", čeprav bodočih telesnih bolečin ni. Ker je taka sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi in razlogi, očita revidentka bistveno kršitev določb pravdnega postopka sodišču prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa jo očita zato, ker je potrdilo tako sodbo. V zvezi z uporabo materialnega prava poudarja, da je šlo za majhno rano na desnem uhlju, ki jo je bilo treba zašiti v lokalni anesteziji, kar ni posebno boleč poseg, pa tudi sicer tožnik ni trpel hudih bolečin. Zaradi tega meni, da je prisojena odškodnina 500.000 tolarjev previsoka in ni v sorazmerju z odškodninami v podobnih primerih. Trdi, da sta sodišči zmotno prisodili odškodnino za bodoče bolečine in navaja, da bi za prestane bolečine zadoščalo 300.000 tolarjev odškodnine. Za prestani strah bi zadoščalo 100.000 tolarjev odškodnine, ker je luščenje premoga del delovnega procesa in za rudarja ni poseben dogodek, ki bi se ga ustrašil, za zaskrbljenost med zdravljenjem pa tudi ni objektivnih pogojev.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), sta bili reviziji vročeni ostalim pravdnim strankam, ki nanju niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožnika ni utemeljena, revizija prve tožene stranke pa je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo navaja prva toženka, ni podana. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi sodbe res omenjalo odškodnino za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine, toda to je storilo pri navajanju tožnikovega zahtevka, ki je za telesne bolečine uveljavljal 1.000.000 tolarjev odškodnine. V tretjem odstavku na 3. strani sodbe pa je navedlo, da je tak zahtevek "utemeljen le do višine 500.000,00 SIT v presežku za plačilo 500.000,00 SIT pa se kot neutemeljen zavrne." Da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino samo za prestane telesne bolečine izhaja iz tega, da je navedlo 200. člen ZOR (v drugi vrstici na 4. strani prve sodbe) in ne tudi 203. člena ZOR, ki omogoča povrnitev bodoče škode. Ob tem najbrž ni potreben dodatni odgovor na revizijsko trditev, češ da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev in da je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo, katere razlogi so si nasprotovali.

V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava, ki jo navajata obe reviziji, pa je treba deloma pritrditi prvi toženi stranki, ker sta nižji sodišči po tem, ko sta ugotovili obseg škode, ki jo je trpel tožnik, le-to precenili. Tožnik je trpel lažjo telesno poškodbo, ki jo je mogoče uvrstiti v drugo skupino po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin, saj je bila potrebna zdravniška pomoč in je bilo treba zašiti rano na robu desnega uhlja. Toda vse zdravljenje je potekalo ambulantno in tožnik pri tem ni trpel hudih bolečin, srednje močne pa le en dan. Za lažje trajne in občasne bolečine ter različne preglede v relativno dolgem obdobju tožnikove bolniške odsotnosti z dela pa je znesek 500.000 tolarjev previsok, zato ni utemeljena tožnikova revizija, ki zahteva nadaljnje zvišanje.

Utemeljena pa je revizija tožene stranke, ki je ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi ocenila, da bi za tak obseg škode, kot ga je trpel tožnik, zadoščal znesek 300.000 tolarjev. Zato je sodišče ugodilo reviziji zavarovalnice in znižalo pravnomočno prisojeno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na predlagani znesek.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi za strah prisodili previsoko odškodnino in tožena stranka utemeljeno navaja, da pravična odškodnina za to obliko škode ne presega zneska 100.000 tolarjev. Čeprav je tožnik po poklicu rudar, se je ustrašil nenadnega dogodka v jami, kjer okoliščine povečujejo nevarnost. Tudi bolečine glave in kri so ga lahko prestrašile, toda po obisku pri dežurnem zdravniku, ki je ugotovil, da gre le za manjšo rano na desnem uhlju, ni bilo objektivno nobenih razlogov za zaskrbljenost in tesnobo, ki jo navaja tožnik.

Ker sta torej nižji sodišči tožniku prisodili previsoko odškodnino, jo je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi 200. člena ZOR znižalo. Po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 je spremenilo njuno sodbo in znižalo prisojeno odškodnino, tako da je določilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 300.000 tolarjev in za strah 100.000 tolarjev. Kljub tej spremembi mora prva tožena stranka še vedno sama plačati 182.000 tolarjev, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje, zato prve točke izreka sodbe prvostopenjskega sodišča ni spremenilo. V drugo točko izreka pa je sodišče poseglo samo, kolikor se naša na prvo toženo zavarovalnico, ki je vložila revizijo. Samo njeno obveznost je znižalo, tako da mora skupaj z rudnikom nerazdelno plačati tožniku 400.000 tolarjev, od česar pa je treba odšteti 182.060 tolarjev, kolikor znaša odbitna franšiza in je zavarovalnica po pogodbi ni dolžna kriti, tako da je solidarno zavezana le za znesek 217.940 tolarjev. Zato je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo drugo točko izreka prve sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP 1977), tožnikovo revizijo pa je zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Zaradi spremembe zneska pravične odškodnine se je spremenil tudi uspeh prve tožene stranke v pravdi, ki je po 154. členu ZPP 1977 pomemben za povrnitev pravdnih stroškov. Na pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje to ni vplivalo, ker mora drugo toženi rudnik še vedno povrniti pred sodiščem prve stopnje prisojeno odškodnino, toda tožena zavarovalnica, ki bi morala uspeti s pritožbo, je upravičena do povrnitve stroškov za plačilo sodne takse za pritožbo. Zaradi uspešne revizije ji pripada tudi povrnitev zahtevanega zneska za plačilo takse za revizijo, zato je sodišče naložilo tožniku, da jih mora povrniti (drugi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).