Jedro

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo denarnih terjatev, ki izvirajo iz opravljenega dela in so nastala v času pred smrtjo tožnikovega delodajalca. Z njegovo smrtjo so na podlagi dedovanja po samem zakonu na toženko kot edino dedinjo poleg premoženja prešle tudi obveznosti zapustnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD je dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre za njeno osebno odgovornost, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo podedovanim premoženjem. Pri tem razpolaganje z dediščino ni pomembno in ne vpliva na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na nemožnost razpolaganja z dediščino in zahtevke upnikov za ločitev zapuščine.

Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja je na dedinji. Da bi toženka uspela z ugovorom omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove, bi morala zatrjevati, da je že poplačala druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja, oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, ne vpliva na obstoj odgovornosti dedinje. Dedinja namreč ne navaja, da so se hipotekarni upniki že poplačali iz tega premoženja.

Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) za socialno varnost so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere je zavezanec za plačilo delodajalec, kot tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v VI. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 249,53 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna za tožnika odvesti na pristojne institucije od bruto plače za mesec januar 2011 v znesku 2.671,47 EUR prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševstvo varstvo, prispevke za zaposlovanje in druge prispevke ter akontacijo dohodnine v skladu z zakonom razen prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obrestni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka) ter od bruto plače za mesec februar 2011 v znesku 600,60 EUR prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševsko varstvo, prispevke za zaposlovanje in druge prispevke ter akontacijo dohodnine, obrestni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od neto plače za mesec januar 2011 od zneska 1.583,36 EUR za čas od 19. 2. 2011 do 23. 5. 2012, v presežku (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 2. 2011 dalje) pa je obrestni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), zakonske zamudne obresti od neto plače za mesec februar 2011 od zneska 467,86 EUR za čas od 19. 3. 2011 do 24. 10. 2012, v presežku (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 3. 2011 dalje) pa je obrestni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter da mu je dolžna obračunati sorazmerni del bruto regresa za leto 2011 v znesku 62,34 EUR, odvesti na pristojne institucije akontacijo dohodnine ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za čas od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v presežku (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2011 dalje) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo, je da mora toženka povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 268,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (VI. točka izreka).

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da zaradi zahteve posameznih upnikov med zapuščinskim postopkom za ločitev zapuščine ter pritožbe zoper sklep o dedovanju ni mogla razpolagati z zapuščino tako, da bi jo unovčila in poplačala upnike. Ker je tožnik šele s tožbo od toženke zahteval, da izpolni obveznost do njega, zamudne obresti od neto zneskov plače za meseca januar in februar 2011 tečejo od dneva vložitve tožbe. Toženka meni, da bi moralo sodišče ugotavljati omejitev njene odgovornosti. Obveznosti do upnikov je toliko, da od vrednosti aktivne zapuščine po vnovčitvi hipoteke ne ostane ničesar, zaradi česar toženka ne odgovarja za dolg tožnikovega delodajalca. Glede na navedeno bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz s popisom zapuščine in s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. V kolikor bi se ugotovilo, da je vrednost premoženja manjša, kot znašajo obveznosti toženke do hipotekarnih upnikov, bi bil tožnikov zahtevek neutemeljen. Nadalje toženka navaja, da je z obračunom in oddajo REK obrazca davčni upravi pristojnost za izterjavo prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine prešla na DURS. Tožnik zato nima legitimacije za vtoževanje plačila bruto prispevkov. Takšen zahtevek bi bil utemeljen le, če toženka bruto plače tožniku sploh ne bi obračunala, če ne bi oddala REK obrazca ali če bi mu prispevke obračunala v nižjem znesku. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnikov uspeh v sporu namesto 74 % znaša 17 %. Ker je tožena stranka terjatev iz naslova neto plač poravnala še pred prvim narokom za glavno obravnavo, bi moral tožnik takoj po izpolnitvi tožbo v tem delu umakniti. V primeru pravočasnega umika tožbe bi bila nagrada za narok obračunana od nižje vrednosti spornega predmeta. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo denarnih terjatev, ki izvirajo iz opravljenega dela ter so nastale v mesecu januarju in v začetku februarja 2011, torej v času pred smrtjo tožnikovega delodajalca A.A. dne 8. 2. 2011. Z njegovo smrtjo so na podlagi dedovanja po samem zakonu na toženko kot edino dedinjo poleg premoženja prešle tudi obveznosti zapustnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami) je dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre za njeno osebno odgovornost, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo podedovanim premoženjem. Pri tem razpolaganje z dediščino ni pomembno in ne vpliva na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zato je pritožba v delu, v katerem se toženka sklicuje na nemožnost razpolaganja z dediščino in zahtevke upnikov za ločitev zapuščine, neutemeljena.

Takšna je tudi glede vprašanja začetka teka zamudnih obresti. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi prvega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok za izpolnitev obveznosti plačila plače je določen v drugem odstavku 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ker je plača zapadla v plačilo 18. dni po preteku plačilnega obdobja, je bila toženka s prvim naslednjim dnem v zamudi z izplačilom plače, in ne šele od vložitve tožbe dalje.

Toženka uveljavlja ugovor omejitve odgovornosti s pavšalno trditvijo, da pasiva zapuščine presega njeno aktivo. S takšnim ugovorom ne more doseči zavrnitve tožbenega zahtevka. Podedovano premoženje še vedno obstaja in pripada dedinji, ne glede na višino dolgov. Odgovornost toženke kot dedinje tudi sicer ne preneha že z ugotovitvijo, da vrednost zapustnikovih obveznosti presega vrednost podedovanega premoženja. Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja (A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6/2003, str. 1778). Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja pa je seveda na dedinji. Da bi toženka uspela z ugovorom omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove, bi torej morala zatrjevati, da je že poplačala druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja, oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Šele takšna trditev bi tudi pogojevala izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi ugotovil ali vtoževana terjatev že presega vrednost podedovanega premoženja. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, ne vpliva na obstoj odgovornosti dedinje. Dedinja namreč ne navaja, da so se hipotekarni upniki že poplačali iz tega premoženja.

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati prispevke od obračunanih in izplačanih plač za meseca januar in februar 2011. Ugotovilo je, da toženka tožniku razen prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za mesec januar 2011 ni plačala prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja. Toženka navaja, da je izpolnila svojo obveznost in za tožnika izpolnila REK obrazec (plačilo davkov in prispevkov), s čimer naj bi se vzpostavila njena obveznost do državnega organa, ki je pristojen za nadzor in pobiranje dajatev in tudi pristojen, da te obveznosti izterjuje, tožnik pa naj ne bi bil več legitimiran za uveljavljanje plačila prispevkov. Takšno stališče je zmotno. V Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZSPV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere je zavezanec za plačilo delodajalec, kot tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato je neutemeljeno stališče tožene stranke, da z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo) preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato bi bilo nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 796/2013 z dne 24. 10. 2013).

Deloma pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem toženka graja odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v tem postopku uspel z zahtevkom za plačilo plač za mesec januar 2011 in februar 2011 v višini 3.272,07 EUR in sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 62,34 EUR, torej v skupnem znesku 3.334,41 EUR. Svojo obveznost iz naslova obračuna in izplačila neto plač za meseca januar in februar 2011 je toženka izpolnila po vložitvi tožbe, v tem delu pa je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2013 tožbo umaknil. Tožba je bila v tem delu torej potrebna, zato navedeno delno plačilo s strani tožene stranke po začetku postopka predstavlja uspeh tožnika glede na prvotno vtoževan znesek 4.500,00 EUR. Ker je do delnega umika tožbe je prišlo še pred narokom dne 27. 8. 2013, sta stranki lahko upravičeni le do nagrade za narok od zmanjšane vrednosti predmeta, tj. od zneska 2.448,78 EUR. Nagradi za narok ob upoštevanju specificiranih stroškovnikov in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) po tarifni številki 3100 za vsako od strank znašata (1,2 x 105,00 EUR) ali 126,00 EUR. Stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo za vsako od strank torej 519,87 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel s 3.334,41 EUR od vtoževanih 4.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša njegov uspeh v tem sporu 74 %, uspeh toženke pa 26 %. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora toženka plačati tožniku še 249,53 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Toženka je s pritožbo zoper ugodilni del sodbe delno uspela, in sicer glede dela stroškovne odločitve. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov.