Jedro

Iz določb 88. in 89. člena SPZ izhaja, da zakon od sodišča dejansko terja tehtanje položajev lastnika gospodujočega in lastnika služečega zemljišča. Z metodo ravnotežja, ki se nanaša na načelo sorazmernosti, mora doseči skladnost in ravnovesje položajev lastnikov obeh zemljišč. Načelo sorazmernosti pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico ali svoboščino (v tem primeru lastninsko pravico nasprotnega udeleženca) utemeljen zaradi uresničevanja neke druge ustavne vrednote (v tem primeru lastninske pravice predlagateljice), da mora biti poseg za dosego tega cilja sploh primeren in nujno potreben, in nazadnje, da s posegom pridobljena korist ustreza teži posega (sorazmernost v ožjem smislu).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev nujne poti v korist nepremičnine ID znak 0000 1395/8 preko nepremičnin nasprotnega udeleženca ID znak 0000 1396 in ID znak 0000 1398/4. Odločilo je še, da predlagateljica sama nosi svoje stroške, nasprotnemu udeležencu pa je dolžna povrniti 1.684,28 EUR stroškov.

2.Zoper odločitev se pritožuje predlagateljica.

3.Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu gradbene stroke in vztraja, da povprečna širina parcele 1395/8 (3,44 m) ne preprečuje parkiranja povprečno velikih osebnih vozil in kmetijske mehanizacije. Lahko so parkirana zaporedno, kakšen bo manever obračanja, pa je stvar predlagateljice. Obračanje s hčerinim vozilom "A. C2" je mogoče. Večjih vozil predlagateljica nima. V primeru kmetijske mehanizacije je obračanje mogoče v diagonali na JZ kotu parcele. Na parceli 1388/1 lahko parkira le eno vozilo, rabi pa parkirišče za vsaj tri vozila. Predlog poteka nujne poti je najprimernejši. Kot relevantno izpostavlja, da je uporaba njenega dvorišča omejena zaradi služnosti v korist nepremičnine nasprotnega udeleženca. Prepoved nujne poti preko dvorišč ni absolutna. Sodišče je pavšalno presodilo, da bi bila obremenitev prekomerna. Ta ugotovitev ne temelji na nobenem stvarnem dokazu. Ne gre za stalne vožnje, hrup in vznemirjanje večjega števila vozil in številne vožnje. Potrebe so omejene na stanovalce stavbe na parceli 1388/1. Sodišče ni upoštevalo, da se je trasa, po kateri predlaga nujno pot, že uporabljala. Vožnja po njej je mogoča brez večjih gradbenih posegov in finančnih bremen. Nedokazana je potreba po postavitvi ploščadi za gibalno ovirane osebe. Nastanek vrta na delu nekdanje poti je posledica ustvarjanja vtisa o pretiranem poseganju v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca. V posledici napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo (88. čl. SPZ) zmotno uporabljeno. Opozarja, da sodišče ni opravilo naroka na kraju samem, kar je imelo za posledico nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (teren je razgiban, lega je v naravi videti drugače kot na skici, mogoče bi bilo preizkusiti parkiranje). S tem je sodišče storilo tudi bistveno kršitev postopka.

3.Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4.Predlagateljica je vložila še odgovor na odgovor.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da predlagateljičinega odgovora na odgovor nasprotnega udeleženca pri odločanju ni upoštevalo, saj ta zakonsko ni predviden. Ker je bil vložen izven pritožbenega roka ga ni moglo upoštevati niti kot morebitno dopolnitev pritožbe.

7.Sodišče na podlagi 88. čl. SPZ dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Po določbi 89. čl. SPZ jo sodišče dovoli, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Določi jo tako, da se tuja nepremičnina čim manj obremeni.

8.Med udeležencema v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je predlagateljica v letu 2021 kupila nepremičnino ID znak 0000 1395/8, ki delno meji na nepremičnini 1388/1 in 1399, ki sta v njeni solasti, v bližini pa se nahaja tudi njena nepremičnina 1390/3. Dejanska raba kupljene parcele je v pretežnem delu kmetijska. Predlagateljica jo, kot izhaja iz neprerekanih navedb udeležencev, kosi, do nje pa dostopa peš preko parcele 1388/1, ki je povezana z javno cesto. Tak dostop, kot vsaj smiselno izhaja iz njenih trditev, ne ustreza rabi, zaradi katere je parcelo 1395/8 kupila. Na njej želi urediti parkirišče za osebna vozila in kmetijsko mehanizacijo. Da parcela 1395/8 trenutno povezave z javno cesto, ki bi bila take kvalitete, da bi omogočala ustrezen dostop z vozili, nima, v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno.

9.Sodišče prve stopnje se je zato, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali je bodoča raba, s katero predlagateljica utemeljuje potrebo po dovolitvi nujne poti, v konkretnem primeru sploh mogoča, v nadaljevanju pa je (v okviru 88. in 1. odst. 89. čl. SPZ) tehtalo še položaj, ki bi z dovolitvijo nujne poti nastal za lastnico za gospodujoče nepremičnine na eni strani ter položaj, ki bi zaradi dovolitve nujne poti nastal za lastnika obremenjenih nepremičninah. Predlog je, ob upoštevanju ugotovitev do katerih je prišlo, zavrnilo. Prvi razlog za zavrnitev je bila ugotovitev, da nepremičnine 1395/8, glede na njeno velikost in obliko, ni mogoče uporabljati za parkiranje, niti je ni mogoče pozidati in zato dostopa z motornimi vozili ne rabi. Drugi razlog je sodišče prve stopnje našlo v presoji, da parkiranje ni in ne more biti redna raba nepremičnine, za katero bi se nujna pot dovolila; tretjega pa v ugotovitvi, da bi se s predlagano nujno potjo nepremičnini nasprotnega udeleženca prekomerno obremenili.

10.Pritožbeno sodišče z odločitvijo in bistvenimi razlogi zanjo soglaša. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v pogledu odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi postopka, ki jo pritožnica utemeljuje z dejstvom, da narok na kraju samem ni bil opravljen. V nadaljevanju pritožbeno sodišče razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, ne bo ponavljalo, saj sta oba udeleženca z njimi seznanjena, razen, če bo to potrebno zaradi odgovora na pritožbene navedbe.

11.V zvezi s prvo navedenim razlogom za zavrnitev predloga pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo izvedencu in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenčev zaključek, da parcele 1395/8 ni mogoče uporabiti za parkiranje vozil, ker na njej zaradi oblike (gre za pas zemljišča, ki v dolžino meri 35,40 m, njegova povprečna širina pa znaša le 3,44 m) vozil ni mogoče obrniti, je namreč sodišče pretehtalo in dokazno dovolj kritično ocenilo.

12.Pritožnica, kljub drugačnemu mnenju izvedenca, vztraja, da je na parceli mogoče obračati in pri tem izpostavlja vozilo A. C2, a pri tem ne navede njegove dolžine, ki je (poleg širine) glede na pojasnila izvedenca pri tem bistvena. Ne glede na to pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedenec možnost obračanja vozil ugotavljal na podlagi največje in najmanjše širine in dolžine vozil in pojasnil, da tudi najmanjše osebno vozilo, ki meri v dolžino 3,80 m in v širino 1,6 m, potrebuje za obračanje radij 5,30 m, parcela pa je v najširšem delu široka le 3,48 m. Tak zunanji obračalni krog je predpisan tudi s Pravilnikom o projektiranju cest. Obračanje ni mogoče niti na JZ vogalu parcele 1395/8, saj je diagonali, ki meri 4,5 m, treba odšteti manipulativni odmik (minimalno 0,5 m spredaj in zadaj), kar pomeni, da se dolžina te diagonale skrajša na 3,5 m, to pa, upoštevajoč pravokotno obliko vozila, za obračanje ne zadošča. Teh ugotovitev, ki so v osnovi posledica geometrijskih karakteristik same parcele in ustreznih matematičnih izračunov, praktičen preizkus obračanja, ki ga v pritožbi omenja pritožnica, ne bi v ničemer spremenil. Drži, da bi bila na parceli vozila lahko parkirana zaporedno, obračanje pa bi bilo mogoče z uporabo sosednjih nepremičnin, ki jih ima predlagateljica v solasti. To je v drugi dopolnitvi mnenja potrdil tudi izvedenec. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša, da je pogoje za dovolitev nujne poti treba presojati v okviru predloga, po tem predlogu pa je nujna pot predlagana le v korist parcele 1395/8, ne pa tudi v korist drugih nepremičnin, ki jih ima predlagateljica v solasti.

13.Glede na neutemeljenost pritožbenih očitkov in dejstvo, da predlagateljica ob tem ne trdi, da bi bilo na parceli parkirano vozilo (oziroma vozila) mogoče odpeljati s parcele brez obračanja (z vzvratno vožnjo), oziroma v tem pogledu ne uveljavlja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; obrazloženo pa ne izpodbija niti ugotovitve, da parcele 1395/8, zaradi njene velikosti in oblike, ni mogoče samostojno uporabiti niti za pozidavo, pritožbeno sodišče soglaša, da obstoječ (peš) dostop za potrebe kmetijske obdelave zadošča. Predlog je sodišče prve stopnje zato tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

14.Čeprav že doslej navedeno zadošča za zavrnitev pritožbe, pa se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora opredeljuje še do ostalih očitkov, ki se nanašajo na presojo sodišča prve stopnje, da bi bila z dovolitvijo nujne poti znatno ovirana uporaba nepremičnin nasprotnega udeleženca oziroma bi bila ta prekomerno obremenjena.

15.Iz zgoraj že povzetih določb 88. in 89. čl. SPZ izhaja, da zakon od sodišča dejansko terja tehtanje položajev lastnika gospodujočega in lastnika služečega zemljišča. Z metodo ravnotežja, ki se nanaša na načelo sorazmernosti, mora doseči skladnost in ravnovesje položajev lastnikov obeh zemljišč. Načelo sorazmernosti pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico ali svoboščino (v tem primeru lastninsko pravico nasprotnega udeleženca) utemeljen zaradi uresničevanja neke druge ustavne vrednote (v tem primeru lastninske pravice predlagateljice), da mora biti poseg za dosego tega cilja sploh primeren in nujno potreben, in nazadnje, da s posegom pridobljena korist ustreza teži posega (sorazmernost v ožjem smislu). To je sodišče prve stopnje pri presoji konkretnega primera upoštevalo in svoj (za pritožnico sporen) zaključek, da bi bilo z dovolitvijo nujne poti v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca nesorazmerno poseženo, utemeljilo na konkretnih dejstvih. Pritožbena navedba o pavšalni presoji tega vprašanja, je zato neutemeljena, neutemeljeno pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi vsebinsko nasprotovanje taki presoji s trditvijo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

16.Iz razlogov izpodbijanega sklepa tako izhaja, da bi predlagana nujna pot v širini 3 metrov potekala tudi preko najožjega dela parcele 1396, ob severnem delu stanovanjske stavbe nasprotnega udeleženca, ki je namenjen za uvoz in izvoz v garažo, parkiranje vozil in vhod v objekt. Tam se nahaja tudi ploščad za potrebe gibalno oviranih oseb ter vrt. V kolikor bi bila nujna pot dovoljena, nasprotni udeleženec ne bi izgubil le dvorišča z vrtom, na katerem lahko poseda, ampak tudi možnost, da na dvorišču parkira. Ugotovljene so bile tudi neustrezne fizične lastnosti parcel, po katerih bi nujna pot potekala. Na zahodnem delu parcele 1396 se nahaja vrt in zemljišče ni utrjeno; na severnem delu, kjer bi pot tekla po parcelah 1396 in 1398/4, pa bi bila (zaradi zavoja) potrebna razširitev nujne poti na najmanj 3,5 do 4 m za zagotovitev obračalnega kroga, kar pa je zaradi nagnjenosti terena (na tem delu znaša naklon med 22-23 %) nemogoče. Dodaten problem predstavlja naklon parcele 1398/4 v smeri S-J, ki je med 22-23 % ter s tem višinska razlika med zahodnim nivojem parcele 1395/8 in najnižjim delom parcel 1396 in 1398/4 na delu, kjer naj bi tekla pot. Vse navedeno bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje terjalo zahtevne podporne konstrukcije na severnem delu, izvedbo večjih zemeljskih del, da se zagotovi ustrezen naklon (do 20 %) ter namestitev varovalne ograje ali betonskega parapetnega zidu pred naklonom terena v smeri proti cesti. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi si predlagateljica z nujno potjo zagotovila le dodatna parkirišča (in ne morda dostop do hiše), pri čemer že razpolaga z dvema parkiriščema (v garaži in pred garažo); da ima sama le eno vozilo in da kmetijsko mehanizacijo parkira drugje (pri zetu). Dovolitev nujne poti le zaradi zagotovitve dodatnih parkirišč je sodišče prve stopnje po tehtanju vseh navedenih dejstev ocenilo kot nenujen in nesorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče s tem soglaša.

17.Predlagateljica v pritožbi trdi, da ima na voljo le eno parkirišče, njene potrebe pa so večje; da bi moralo sodišče upoštevati, da je pri parkiranju ob hiši omejena zaradi služnosti v korist nepremičnine nasprotnega udeleženca; da uporaba služnostne poti ne bi bila pogosta; da je pot po predlagani trasi že potekala in da potrebnost postavitve ploščadi za gibalno ovirane osebe ni izkazana. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti.

18.Ugotovitev o številu parkirišč, ki jih ima predlagateljica na voljo, ima, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, podlago v njenih lastnih navedbah, o tem pa je tudi izpovedala. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da so njene potrebe, ob upoštevanju vozil, ki ju imata hčerki, večje, a ni mogoče mimo dejstva, da nobena od hčera ne biva doma in prihajata le na (po trditvah pritožnice dnevne) obiske in da je mogoče začasno parkirati tudi ob drvarnici (glej ugotovitve v tč. 19 izpodbijanega sklepa). Poleg tega pa je pomanjkanje parkirišč ob stavbah, ki so bile grajene v času, ko vozila niso bila v množični uporabi, realnost. Tega, kako pogoste bi bile vožnje po predlagani trasi nujne poti, sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, a tudi če bi držalo to, kar trdi predlagateljica, na presojo ne bi vplivalo. Nujna pot bi kljub temu morala biti zgrajena in morala bi biti prosta in zato vplivi, ki bi jih dovolitev nujne poti imela na položaj nasprotnega udeleženca in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, ne bi bili nič manjši. Dejstvo, da je nepremičnina predlagateljice, parc. št. 1388/1, obremenjena s stvarno služnostjo (pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v dolžini 30 m in širini 3 m

) v korist nepremičnine 1396, last nasprotnega udeleženca, je bilo upoštevano v okviru ugotavljanja, kje predlagateljica lahko pušča vozila. Da ta služnost obstaja prav v korist nepremičnine nasprotnega udeleženca, pa ni relevantno. To bi lahko bilo pomembno pri pogodbenem urejanju spora, na presojo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za dovolitev nujne poti, pa nima vpliva. Nerelevantno je tudi to, da je po trditvah predlagateljice pot vse do leta 2016 že obstajala. Pomembno je dejansko stanje v času odločanja sodišča prve stopnje; da poti, ki bi jo bi bilo mogoče uporabljati za vožnje z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo sedaj ni, pa ni sporno. Ker je ploščad za gibalno ovirane osebe postavljena (vidna je na fotografijah, da stoji, je ugotovil tudi izvedenec ob ogledu), razloge za njeno postavitev pa je pojasnil nasprotni udeleženec ob zaslišanju, je očitek, da potrebnost le-te ni izkazana, neutemeljen. Tudi sicer je to, na kakšen način si je nasprotni udeleženec uredil dostop v stanovanjsko hišo, njegova stvar. Tudi, če izveden dostop ni nujno potreben iz medicinskih razlogov, je pa za nasprotnega udeleženca (in njegovo partnerko) udobnejši, bi odstranitev ploščadi zaradi izvedbe nujne poti posegla v njegov položaj oziroma njegovo lastninsko pravico.

19.Po 177. čl. ZNP-1 sodišče v postopku za dovolitev, spremembo ali odpravo nujne poti res opravi narok na kraju samem, a to v konkretnem primeru na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Sodišče je lahko odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo na podlagi ugotovitev izvedenca, ki je opravil ogled ter predloženih fotografij. Kaj bi sodišče na terenu še lahko zaznalo in ni bilo ugotovljeno, pa pritožnica ne pojasni. Povedano narekuje sklep, da (relativna bistvena) kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 177. čl. ZNP-1 ni bila storjena. Storjena pa ni bila niti (absolutna bistvena) kršitev po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče prve stopnje narok opravilo, le da je bil opravljen na sodišču.

20.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1 sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

21.Pritožnica do povračila stroškov zastopanja v pritožbenem postopku ni upravičena, saj po 179. čl. ZNP-1 stroške postopka (v vsakem primeru) krije predlagatelj. Pravice do povračila stroškov za odgovor na pritožbo pa nima niti nasprotni udeleženec, saj je bil njegov odgovor nepotreben (155. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1 Stvarnopravni zakonik. 2 V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče parcele označevalo samo s parcelno številko, saj se vse nahajajo v isti katastrski občini. 3 Glej izvedeniško mnenje z dne 24. 4. 2023 (list. št. 70, str. 5). 4 V pritožbenem postopku ni več sporno niti to, da so ostale možne oziroma predlagane povezave bodisi nemogoče (varianta B, C in D) bodisi povezane s prekomerno obremenitvijo zemljišč po katerem bi potekale (varianta A). 5 Glej razloge v tč. 11 sklepa. 6 Glej dopolnitev mnenja z dne 3. 7. 2023 (list. št. 104, str. 1 in 2). 7 Tako T. Pavčnik, Nujna pot kot konkretizacija socialne funkcije lastnine, Pravosodni bilten 2/2014, str. 53 (povzeto iz sklepa VSL I Cp 432/2023). 8 Glej izvedeniško mnenje z dne 24. 4. 2023 (list. št. 70, str. 11). 9 Glej sodbo in sklep Okrajnega sodišča v Litiji P 10/2020 z dne 29. 5. 2021 (priloga A2). 10 Zakon o nepravdnem postopku.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89, 89/1 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 177, 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.