Jedro

Po uveljavitvi Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka se po določbi 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 komunalni prispevek ne odmerja več po dotlej veljavnih predpisih. Določba 2. odstavka 17. člena ZUreP-1 ni zgolj določila prenehanja uporabe predhodnih (občinskih) podzakonskih aktov o merilih in načinu odmere komunalnega prispevka, temveč je tudi prenesla normodajno pristojnost za podrobnejše urejanje tega področja z občin na državo. Tega ZPNačrt ni spremenil, tako da tudi navedena določba 103. člena tega zakona, na podlagi katere se je prenehala uporabljati določba 2. odstavka 179. člena ZUreP-1, ni mogla enostavno „oživiti“ uporabe občinskih podzakonskih aktov, še posebej ne za nazaj. Način izračuna indeksacije in uporaba določenega indeksa pomeni uporabo materialnega prava, ugotovitev indeksa pa predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, zato ta indeks ni predmet pravil o načinu in času objave, kot to velja za materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Piran št. 429-06/2006 z dne 10. 2. 2006 se odpravi in se zadeva vrne Občini Piran v ponoven postopek.

Občina Piran je dolžna povrniti tožečima strankama stroške postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožečima strankama odmerila sorazmerni del stroškov za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča za legalizacijo prizidka k stanovanjskemu objektu na naslovu ..., na parc. št. 5318/2 k.o. ..., v znesku 3.900.150,00 SIT. V obrazložitvi je med drugim navedla, da gre za izračun komunalnega prispevka za legalizacijo prizidka k stanovanjskemu objektu v bruto površini 152,00 m2. Kot pravno podlago za odmero je navedla Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, dalje ZUreP-1) in Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, dalje ZGO-1). Iz podatkov v spisu je ugotovila, da se obravnavani objekt nahaja v ureditvenem območju ..., ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za stanovanjsko območje v ..., višino komunalnega prispevka pa je določila na podlagi Odloka o komunalnem prispevku (Uradne objave, št. 46/2000, dalje Odlok), Sklepa o povprečni gradbeni ceni in povprečnih stroških komunalnega urejanja (Uradne objave, št. 47/00), Indeksa za obračun razlike v ceni gradbenih storitev Gospodarske zbornice Slovenije, Sekcije za gradbeništvo in IGM ter projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Nato je povzela številčne podatke, pomembne za izračun komunalnega prispevka in tudi izračun, na podlagi katerega je prišla do višine prispevka, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Župan Občine Piran je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 429-6/2006 z dne 19. 12. 2006 zavrnil pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi te odločbe je med drugim navedel, da je izrek izpodbijane odločbe sicer zakonit, vendar v nekaterih delih obrazložen z napačnimi razlogi, zato je drugostopenjski organ v svoji odločbi navedel pravilne razloge, pritožbo pa zavrnil. Tako meni, da je po določbi 7. člena Odloka je za izračun komunalnega prispevka v primeru (med drugim) prizidav potrebno ugotoviti razliko med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča. Na podlagi tako ugotovljene razlike se določi višina povprečnih stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. V primeru, da je razlika med novo in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča manjša ali enaka nič ter se zaradi takšne izrabe priključki oziroma zmogljivosti javne infrastrukture ne povečujejo, investitor ne plača komunalnega prispevka. Po mnenju drugostopenjskega upravnega organa je stališče tožečih strank, da je v njunem primeru razlika v izrabi stavbnega zemljišča manjša od nič, napačno. Po točki c 1. odstavka 5. člena Odloka je izraba stavbnega zemljišča razmerje med bruto površino objekta in površino gradbene parcele, tako da je treba v primeru prizidav (v skladu z določbo 2. odstavka 7. člena Odloka) ugotoviti razliko med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča. Upravni organ je podatek o bruto površini obstoječega objekta povzel po zemljiški knjigi, bruto površino pa po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ob tem ugotavlja, da obstoječa bruto površina in površina gradbene parcele med strankama ni sporna. Glede površine novega objekta je navedel, da ni mogoče upoštevati zgolj površine prizidka, temveč površino celotnega objekta po izvršeni prizidavi. Nova predvidena izraba stavbnega zemljišča zato znaša 0,63 in ne - 0,13, kot navajata tožeči stranki.

Dejansko komunalno opremljenost zemljišča je že prvostopenjski upravni organ pravilno povzel po katastru komunalnih naprav in pri obračunu upošteval le tisto opremo, ki se na območju, na katerem se nahaja obravnavana gradnja, dejansko nahaja. Za obračun je bila zato pravilno upoštevana le 61 % in ne 100 % komunalna opremljenost, kar bi bilo mogoče le, če bi bilo območje opremljeno z vsemi individualnimi komunalnimi napravami, naštetimi v 5. členu Odloka, kar bi pripeljalo tudi do višjega komunalnega prispevka. Prav tako je prvostopenjski organ vrednost povprečnih stroškov urejanja pravilno povzel po sklepu o povprečni gradbeni ceni in povprečnih strokov komunalnega urejanja (Uradne objave PN, št. 47/00), ki določa povprečni strošek komunalnega opremljanja za kvadratni meter v primerih 100 % opremljenosti zemljišča in izrabe 1,00, na dan 31. 12. 1999. Ta strošek je nato v konkretnih primerih odmere komunalnega prispevka potrebno prilagoditi tako ugotovljeni stopnji izrabe zemljišča, kot tudi dejanski opremljenosti tega zemljišča. Iz e točke 1. odstavka 5. člena Odloka izhaja, da se povprečni stroški opremljanja za različne izrabe stavbnega zemljišča ugotavljajo na podlagi tabele in s pomočjo linearne interpolacije. Konkretni stroški komunalnega opremljanja za obravnavano parcelo za 100 % komunalno opremljenost na dan 31. 12. 1999 so pravilno navedeni v formuli za izračun komunalnega prispevka. Ne glede na to, da so v tej formuli nekateri elementi zapisani z napačnim zneskom, pa je višina komunalnega prispevka navedena pravilno, kar po mnenju drugostopenjskega upravnega organa izhaja tudi iz v obrazložitvi drugostopenjske odločbe povzetega in razčlenjenega izračuna. Uporaba indeksa podražitve cen gradbenih storitev za revalorizacijo stroškov iz 5. člena Odloka je predvideno v zadnjem odstavku 5. člena, indeks pa objavlja Gospodarska zbornica Slovenije – Sekcija za gradbeništvo.

Tožeči stranki se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je po določbi 144. člena ZUreP zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov. Prav tako se sklicujeta na 2. odstavek 7. člena Odloka, po katerem v primeru, da je razlika med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča manjša ali enaka nič ter da se zaradi takšne izrabe priključki oziroma zmogljivosti javne strukture ne povečujejo, investitor ne plača komunalnega prispevka. Za obstoječo hišo je bil komunalni prispevek že plačan, pri prizidku pa ne gre za novo priključevanje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, zato je merodajna le ugotovitev, ali se zaradi predvidenega posega povečuje priključna moč obstoječih priključkov. Kot je razvidno iz lokacijske informacije Občine Piran z dne 1. 2. 2005 in iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, po katerem se prostori prizidka instalacijsko navezujejo na obstoječi objekt, tožeči stranki ne morata biti zavezanca za plačilo komunalnega prispevka po ZUreP-1. Enako izhaja tudi iz 7. člena Odloka, saj je tožena stranka nepravilno določila površino objekta, ko je v skupno površino objekta štela tudi površino obstoječega objekta, za katerega je bil komunalni prispevek že plačan. To bi pomenilo dvakratno plačilo, kar je nezakonito. Iz b točke 1. odstavka 5. člena je jasno razvidno, da se kot bruto površina investitorjevega objekt šteje površina objekta, ki je povzeta iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, torej objekta, ki je predmet gradnje. Ker se komunalni prispevek plačuje za nov objekt, je logično, da se upošteva le površina tega objekta, ne pa objekta, ki sploh ni predmet določanja komunalnega prispevka in za katerega je bil komunalni prispevek v preteklosti že plačan. Tožeči stranki zato menita, da bi bilo potrebno novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča izračunati kot razmerje med bruto površino novega objekta in površino gradbene parcele, kar bi pomenilo, da je razlika med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča – 0,13, kar pomeni manj kot nič.

Tožeči stranki menita, da so že zgoraj povzete tožbene navedbe zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe, vendar kljub temu v nadaljevanju tožbe navajata še, da so trditve drugostopenjskega organa o načinu določanja dejanske opremljenosti zemljišča iz katastra komunalnih naprav brez pravne podlage, saj d točka 1. odstavka 5. člena Odloka ne omenja katastra komunalnih naprav, temveč navaja, da se stopnja opremljenosti ugotovi iz predložene dokumentacije (prostorski izvedbeni akti, lokacijska in projekta dokumentacija). Za tožeči stranki je zato sporna določitev 61 % opremljenosti, saj za to v odločbi ni bilo predloženega nobenega dokaza ne opredelitve predpisa oziroma dokumenta, na podlagi katerega je prišlo do teh ugotovitev.

Sklep o povprečni gradbeni ceni in povprečnih stroškov komunalnega opremljanja ne vsebuje določbe o tem, da v primerih 100 % opremljenosti in izrabe 1,00 povprečni strošek komunalnega opremljanja na dan 31. 12. 1999 znaša 34.146,95 SIT na kvadratni meter. Tudi sicer je uporaba Sklepa o povprečni gradbeni ceni in povprečnih stroških komunalnega opremljanja vprašljiva zato, ker ta sklep ne govori o povprečnih stroških opremljanja stavbnega zemljišča, temveč o povprečnih stroških komunalnega opremljanja stavbnega zemljišča, kar ni isto. Poleg tega v 3. členu Odloka ni določeno, od katere osnove se izračuna odstotek za individualne naprave, saj ni mogoča navezava na 2. člen Sklepa, ki določa povprečno gradbeno ceno. Take povezave sklep ne omogoča, niti nista člena povezljiva po logični razlagi. Odlok v e točki 5. člena določa, da vrednost povprečnega stroška opremljanja določi občinski svet s sklepom, vendar se za tak sklep ne more uporabiti sklep o povprečni gradbeni ceni in povprečnih stroških komunalnega opremljanja, saj je bil sprejet na drugi pravni podlagi, uporabljajoč termine in načela izračuna, ki ne sledijo Odloku.

Po mnenju tožečih strank so v odločbi ostale neobrazložene postavke, kako je bil določen znesek 7.106,85 SIT na m2, saj računski zmnožek 34.146,95 SIT na m2 x 0,25 tega ne pokaže, niti ni jasno, kako je bila uporabljena linearna interpolacija, kako je prišlo do dela stroškov priprave stavbnega zemljišča, saj sta navedena dva različna zneska, in sicer 205,00 in 250,00 SIT, postavka E1 pa je sporna zaradi nepravilne določitve razlike izrabe stavbnega zemljišča „to je zneska 7.106,85 in sploh načina izračuna“. Nadalje tožeči stranki menita, da je uporabljena formula za izračun komunalnega prispevka v nasprotju z določbo zadnjega odstavka 5. člena Odloka, saj Odlok ne omogoča linearnega povečanja končnega zneska izračuna komunalnega prispevka, temveč le posameznih stroškov opremljanja in stroškov priprave, ki so podlaga za izračun, revalorizacija pa se ne opravi glede na indeks podražitve gradbenih storitev, temveč s povprečnim indeksom za stanovanjsko gradnjo.

Vprašljiva je tudi uporaba indeksa podražitve gradbenih storitev, saj takega indeksa ni najti v Odloku, niti ga ne izračunava Gospodarska zbornica Slovenije. Zbornica izračunava le povprečni indeks za stanovanjsko gradnjo. Izpodbijana odločba ni navedla objave indeksa podražitve gradbenih cen, zato je ni mogoče preizkusiti, tako da je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tudi če je izpodbijana odločba uporabila pravilen indeks, ga ne bi smela, ker ta indeks ni bil objavljen na zakonit način, kot to predvideva zakonodaja. Objava indeksov v posebnih biltenih GZS ali na podlagi individualnega izračuna ne sledi ustavni zahtevi po vnaprejšnji objavi predpisov, kar je pogoj za njihovo uporabo in izvajanje.

Tožeči stranki menita še, da je tožena stranka že apriori sprejela odločitev, da se potrdi odločitev prve stopnje, na to domnevo pa opozarja tudi nepravilno zmnožen in seštet znesek iz formule, kar pomeni, da je bil znesek prirejen znesku, ki ga je določila prvostopenjska odločba.

Tožeči stranki iz vseh navedenih razlogov sodišču predlagata, naj odloči, da ne plačata komunalnega prispevka oziroma da se odmeri sorazmeren del stroškov za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča za legalizacijo prizidka k stanovanjskemu objektu na naslovu ..., na parc. št. 5318/2 k.o ..., v višini 0,00 SIT oziroma 0,00 EUR, poleg tega pa še, da se jima povrnejo stroški upravnega spora.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru med drugim navaja, da ne drži, da se predvideni objekt ne priključuje na obstoječo javno infrastrukturo. Dejstvo, da je na infrastrukturo priključen obstoječi objekt, pomeni le, da je stavbno zemljišče že komunalno opremljeno, ne pa tudi, da se objekt na to strukturo ne bi priključil. Tudi sicer je poleg opremljenosti oziroma priključitve na individualne komunalne naprave (vodovod, električno omrežje, kanalizacija in telefon) pomembna tudi opremljenost z kolektivnimi komunalnimi napravami, kot so ceste in javna razsvetljava. Na kolektivne naprave, posebej na cesto, odpade več kot polovica stroškov opremljanja. Že iz tega razloga je razlaga 144. člena ZUreP, kot jo navaja tožeča stranka, po mnenju tožene stranke napačna, saj se nanaša zgolj na opremljenost z določenimi individualnimi napravami. Pri uporabi kolektivnih komunalnih naprav tudi ni mogoče govoriti o priključni moči, še manj pa o njenem povečanju. Če bi bila razlaga taka, bi enak komunalni prispevek plačala oseba, ki gradi majhno hiško za lastne potrebe, in investitor, ki na eni parceli gradi deset večnadstropnih blokov. Pri določenih komunalnih napravah, na primer pri javni razsvetljavi, sploh ni mogoče govoriti o priključkih. Ker ZUreP ne določa, da predstavlja komunalni prispevek plačilo stroškov za opremljanje z vodovodnim, električnim in kanalizacijskih omrežjem, ampak obsega vso komunalno infrastrukturo, je razlaga njegovih določb na način, da bi bil zavezanec zgolj oseba, ki se na novo priključuje na individualne komunalne naprave, v nasprotju s tem, kaj je komunalni prispevek in kako se ga odmeri. Besedilo „na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture“ je zato potrebno razumeti tako, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi oseba, ki se na take objekte in omrežja priključuje „z novimi površinami“, besedilo „povečuje priključno moč“ pa tako, da je zavezanec za plačilo tudi investitor, ki z gradnjo prispeva k potrebi po povečani priključni moči in zmogljivosti komunalne infrastrukture v poselitvenih območjih. Tudi zato je Odlok povsem v skladu z ZUreP. Jasno je, da se tožena stranka na objekte in omrežja komunalne infrastrukture priključuje z novimi površinami, kar izhaja iz projektne dokumentacije in je obrazloženo tudi v prvostopenjski odločbi. Da je taka razlaga ZUreP edino vsebinsko pravilna, izhaja tudi iz Zakona o graditvi objektov, ki določa, da je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida ali zaradi katerih se bistveno spremeni zunanji izgled.

Tožena stranka navaja še, da komunalne infrastrukture ni mogoče obravnavati ločeno za vsako gradnjo posebej, saj je le del komunalnih naprav individualne narave, ostale pa so kolektivne. Tudi individualne komunalne naprave „se v poselitvenem območju zlivajo v celoto“, zato ZUreP poudarja pomen komunalne infrastrukture v poselitvenih območjih (143. in 135. člen). Zato je potrebno tudi pri razlagi določbe 144. člena upoštevati, da se pri odmeri komunalnega prispevka ne ugotavlja, ali je potrebno zaradi konkretne novogradnje spremeniti ali obnoviti komunalno infrastrukturo, ampak se ugotavlja, koliko novogradnja, skupaj z ostalimi obstoječimi in predvidenimi novimi stanovanjskimi in drugimi površinami, prispeva k rabi obstoječe komunalne opreme in k potrebi po spremembi komunalne opreme ter kakšen delež že obstoječe komunalne infrastrukture bo uporabil oziroma uporabljal investitorjev novi objekt oziroma njegove nove površine.

Glede navedb o neobrazloženih postavkah tožena stranka navaja, da tožeči stranki v nasprotju z Odlokom množita le povprečne stroške opremljanja stavbnega zemljišča z razliko med novo predvideno rabo zemljišča in obstoječo izrabo, ki v konkretnem primeru znaša 0,25. Delež stroškov opremljanja stavbnega zemljišča je potrebno izračunati tako, da se najprej ugotovijo povprečni stroški opremljanja stavbnega zemljišča za celotni predvideni objekt, od njih pa se nato odštejejo povprečni stroški opremljanja stavbnega zemljišča za obstoječi objekt. Za različne izrabe stavbnega zemljišča se povprečni stroški opremljanja ugotovijo na podlagi tabele iz točke e 5. člena Odloka, pri čemer se vmesne vrednosti izračunajo s pomočjo linearne interpolacije. Tožena stranka nato ponovno povzema več izračunov in navaja, da bi v primeru, če bi upravni organ izračunal povprečni strošek opremljanja tako, kot to razlagata tožeči stranki, bila višina komunalnega prispevka neprimerno večja.

Glede revalorizacijskih indeksov tožena stranka navaja, da je v prvostopenjski odločbi omenjen indeks podražitve gradbenih storitev, pri tem pa je prvostopenjski organ uporabil povprečni indeks za stanovanjsko gradnjo, kot je to določeno v zadnjem odstavku 5. člena Odloka. Upravni organ je uporabil „predpisani indeks“, ki je v mesecu januarju znašal 145,16. Tožena stranka nadalje pojasnjuje še, da se je drugostopenjski organ očitno zmotil, ko je zapisal, da so povprečni stroški priprave stavbnega zemljišča 205 SIT. Ti stroški so namreč v skladu z f točko 5. člena Odloka 250 SIT, zato je pravilni končni znesek 2.686.794,00 SIT (pred revalorizacijo).

Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala z vlogo, v kateri med drugim navaja, da je zaradi organizacije občinske uprave nemogoče pričakovati, da bi županova odločitev bila kakorkoli drugačna od odločitve občinske uprave, saj bi tako župan priznal, da njegovi uradniki izdajajo nepravilne in nezakonite odločbe. Občina ni le organ, ki ima pravico odločati o plačilu komunalnega prispevka, temveč je prav ona tista, ki ima največji interes, da stranki naprti plačilo čim višjega komunalnega prispevka, saj gre ves znesek tega prispevka v njen proračun. Gre za anomalijo, ki jo pravni sistem dopušča, prinaša pa posledice, kot izhajajo iz tega upravnega spora.

Nadalje navaja, da iz dikcije 143. in 144. člena ZUreP-1 popolnoma nedvoumno izhaja, da je plačilo komunalnega prispevka vezano na priključek na lokalno komunalno infrastrukturo in ne na priključevanje z novimi površinami. Tako razlago je sprejela tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča U 369/2003 z dne 22. 3. 2004). Načelo zakonitosti zahteva, da se ravna po zakonu in to v besedilu, v kakršnem je bil zakon sprejet, ne pa ga po svoje razlagati in prilagajati lastnim interesom.

Še vedno ostaja neobrazloženih več postavk v obeh odločbah, in sicer ni navedbe, od kot naj bi bil vzet znesek 34.146,95 SIT na dan 31. 12. 1999, kdaj in kako je bila uporabljena linearna interpolacija, kaj pomeni številka 384/611 in tudi 0,63 ter 0,38 in kje je pravna podlaga za izračun izrabe stavbnega zemljišča. Tožeči stranki menita tudi, da so se zmote oziroma nepravilni seštevki in zmnožki ponovno zgodili tudi v odgovoru na tožbo, saj je po njunem mnenju drugostopenjski organ zopet prišel do napačnega rezultata, kar dokazuje, da je na vsak način hotel potrditi odločitev organa prve stopnje, pri čemer je tudi sam delal velike napake v postopku.

Tožba je utemeljena.

ZUreP-1, ki ga kot zakonsko podlago za odločanje v tej zadevi navaja tožena stranka, je po določbi njegovega 191. člena pričel veljati 1. januarja 2003. Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, dalje ZPNačrt), ki velja od 28. 4. 2007 in je na novo uredil področje odmere komunalnega prispevka, v 1. odstavku 108. člena določa, da se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dotlej veljavnih predpisih. Postopek za odmero komunalnega prispevka se je v obravnavani zadevi pričel z vlogo tožečih strank z dne 20. 1. 2006, tako da je zakonska podlaga za odločanje, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, ZUreP-1. Po določbi 2. odstavka 146. člena tega zakona določi minister za prostor merila za oblikovanje cene komunalno opremljenega zemljišča ter za odmero komunalnega prispevka. To je bilo storjeno s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04, dalje Pravilnik), ki v 16. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve, torej z 20. 7. 2005, preneha veljati prejšnji podzakonski akt, ki je urejal to področje, Navodilo o izračunu komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Po določbi 3. odstavka 146. člena ZUreP-1 lahko občina v skladu s predpisom iz 2. odstavka prejšnjega člena določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Tožena stranka je očitno na tej podlagi tako glede meril za izračun kot tudi glede načina izračuna komunalnega prispevka upoštevala določbe Odloka o komunalnem prispevku (Uradne objave Primorskih novic, št. 46/2000, dalje Odlok).

Vendar pa se po določbi 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena tega zakona, torej Pravilnika. Povedano drugače: po uveljavitvi Pravilnika se po navedeni zakonski določbi komunalni prispevek ne odmerja več po dotlej veljavnih predpisih. Po prej navedenih podatkih se je obravnavani postopek pričel po uveljavitvi Pravilnika, tako da tožena stranka ni imela več pravne podlage za uporabo Odloka, temveč bi morala komunalni prispevek odmeriti po merilih in metodologiji, določeni v 7. in 8. členu Pravilnika, ki se bistveno razlikuje od meril in načina izračuna, določenega v 5. do 8. členu Odloka. Sodišče ob tem pripominja, da razlika med načinoma izračuna ni zgolj nominalna, saj Pravilnik za razliko od Odloka določa izračun za vsako vrsto komunalne opreme posebej, poleg tega pa tudi nekatera merila, določena s Pravilnikom (npr. neto tlorisna površina objekta) nimajo ekvivalenta v merilih, določenih z Odlokom.

Po določbi 1. odstavka 103. člena ZPNačrt se je sicer z dnem uveljavitve tega zakona prenehala uporabljati navedena določba 2. odstavka 17. člena ZUreP-1, vendar pa širša ureditev po ZUreP-1, kot je bila opisana zgoraj, ni zgolj določila prenehanja uporabe predhodnih (občinskih) podzakonskih aktov o merilih in načinu odmere komunalnega prispevka, temveč je tudi prenesla normodajno pristojnost za podrobnejše urejanje tega področja z občin na državo. Tega ZPNačrt ni spremenil, tako da tudi navedena določba 103. člena tega zakona ni mogla enostavno „oživiti“ uporabe občinskih podzakonskih aktov, še posebej ne za nazaj. Zato je treba za čas od njegove uveljavitve, pa vse do njegove razveljavitve s kasnejšimi akti, uporabljati Pravilnik kot kasnejši (glede na prejšnje občinske odloke) podzakonski akt, ki ga je izdal pristojni normodajalec. To pomeni, da tožena stranka vsaj v obsegu, v katerem so bile normodajne pristojnosti izrecno prenesene na državo, komunalnega prispevka ne bi smela odmeriti na podlagi Odloka, temveč na podlagi Pravilnika. Z izpodbijano odločbo je bilo torej prekršeno materialno pravo, zaradi česar je moralo sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, nato pa na podlagi 3. odstavka istega člena ZUS-1 vrniti zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Za potrebe ponovnega postopka se sodišče opredeljuje tudi do dveh bistvenih tožbenih navedb, ki po svoji vsebini nista v celoti vezani na merila in način izračuna komunalnega prispevka po Odloku. Predvsem gre za vprašanje, ali sta tožeči stranki zavezanca za komunalni prispevek, ker se na novo priključujeta na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture oziroma ali povečujeta priključno moč obstoječih priključkov (144. člen ZUreP-1). V zvezi s tem sodišče opozarja na določbo 4. odstavka 3. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (Uradni list RS, št. 117/04), ki določa, da se kot priključna moč objekta šteje njegova neto tlorisna površina oziroma njen del v lasti zavezanca, pomnožen s faktorjem dejavnosti, za povečanje priključne moči pa se šteje tudi sprememba neto tlorisne površine oziroma sprememba njene namembnosti. Po 2. členu Pravilnika imajo v njem uporabljeni pojmi enak pomen kot v Uredbi, tako da je treba povečanje tlorisne površine objekta po jasnih in nedvoumnih določbah podzakonskih aktov šteti za povečanje priključne moči, investitorja, ki s prizidkom povečuje tlorisno površino svojega objekta pa kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Tudi glede indeksiranja stroškov komunalnega prispevka se Pravilnik sklicuje na Uredbo, ki v 17. členu določa uporabo povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, pod „gradbena dela – ostala nizka gradnja“. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da način izračuna indeksacije in uporaba določenega indeksa sicer v resnici pomeni uporabo materialnega prava, kot to zatrjuje tožeča stranka, ugotovitev indeksa pa predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, zato ta indeks ni predmet pravil o načinu in času objave, kot to velja za materialno pravo.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi spornega dejanskega stanja, ki bi bilo podlaga izdaji izpodbijane odločbe, je odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po 1. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožečima strankama priznalo stroške v višini 80,00 EUR.