Jedro

Namen vzgojnih ukrepov ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Mlajši polnoletnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 17. 10. 2012 mlajšemu polnoletniku R. H. po 79. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom KZ-1 izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, ki se bo izvrševal v ..., ter odločilo, da po 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka v celoti bremenijo proračun. Ugotovilo je, da je mlajši polnoletnik, takrat kot starejši mladoletnik, storil kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v sostorilstvu z mladoletnikom R. K. in kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. členu KZ-1. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 7. 3. 2013 zavrnilo pritožbo zagovornika mlajšega polnoletnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

2. Zagovornik mlajšega polnoletnika zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Poleg tega vložnik na podlagi 422. člena ZKP sodišču predlaga, da odloži izvršitev vzgojnega ukrepa.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da je zahteva neobrazložena in se zato do uveljavljenih kršitev ni mogoče opredeliti, poleg tega zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo mlajšemu polnoletniku in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o odgovoru izjavil in navaja, da ne držijo trditve vrhovnega državnega tožilca, da v zahtevi niso konkretizirani razlogi, ki se nanašajo na nepravilno uporabo vzgojnega ukrepa, ter v zvezi s tem še dodaja, da bi bilo z oddajo mlajšega polnoletnika v vzgojni zavod ogroženo njegovo preživljanje, saj bi izgubil redno zaposlitev in bi ga ukrep močno prizadel. B.

5. Vložnik zahteve uvodoma trdi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je uveljavljal v pritožbi. Ker vložnik zahteve v ničemer ne pojasni, do katerih okoliščin se sodišče druge stopnje ni opredelilo, se Vrhovno sodišče do zatrjevane kršitve ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja, da je sodišče mlajšemu polnoletniku izreklo neprimeren vzgojni ukrep. Meni, da izrečeni vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod na mlajšega polnoletnika ne bi vplival pozitivno, kot to pričakuje sodišče, temveč kvečjemu negativno, saj je mlajši polnoletnik star že skoraj dvajset let in je malo verjetno, da bi ga v tem zavodu lahko prevzgojili. Odtujitev iz okolja, v katerem sedaj živi, bi mlajšemu polnoletniku povzročila travme, ki jih je doživljal v slabi družbi, ko je živel pri pokojnem očetu. V zavodu namreč bivajo pretežno mladoletniki, ki imajo težave z izvrševanjem kaznivih dejanj, medtem ko okolje, v katerem mlajši polnoletnik živi sedaj, nanj nima negativnega vpliva. Mlajši polnoletnik se je končno ustalil, vpisal v šolo, se redno zaposlil in se sam preživlja. Z dosedanjim načinom življenja je dokazal, da ni podvržen kriminalnim dejavnostim, saj ne pred in ne po obravnavanih kaznivih dejanjih ni storil novega kaznivega dejanja, kar kaže na to, da je šlo v obravnavanem primeru za enkraten spodrsljaj v njegovem življenju, ki se ne bo več ponovil, česar pa sodišče ni upoštevalo. Vložnik zahteve zaključuje, da bo mlajši polnoletnik v kratkem star 20 let in se je že toliko osebnostno formiral ter osamosvojil, da se zaveda odgovornosti za svoja ravnanja, zato bi po njegovem stališču ukrep oddaje v vzgojni zavod zanj pomenil veliko škodo in breme.

7. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej pojasniti, da je po določbi 487. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku zoper mladoletnike tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon, kakor tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. To pomeni, da je navedeno izredno pravo sredstvo mogoče vložiti ne le zaradi kršitve zakona (materialnega oz. procesnega), temveč tudi zaradi nepravilne izbire kakšnega vzgojnega ukrepa, ki je posledica nepravilnega vrednotenja ugotovljenih okoliščin, čeprav s takšno odločbo o kazenski sankciji sodišče ni kršilo kazenskega zakona. V obravnavanem primeru zahteva ne trdi, da je sodišče z izrekom vzgojnega ukrepa prekršilo zakon, pač pa uveljavlja, da je glede na vrsto izrečenega ukrepa ta neprimeren.

8. Mlajši polnoletnik R. H. je rojen ... 1993 in je bil ob storitvi kaznivih dejanj dne 13. 9. 2010 in 18. 6. 2011 že star šestnajst let, pa še ni bil star osemnajst let (starejši mladoletnik), ob sojenju pa še ni dopolnil enaindvajset let. Po določbi prvega odstavka 93. člena KZ v zvezi s 375. členom KZ-1 se sme polnoletnemu izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, le vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ pa tudi denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa lahko tudi mladoletniški zapor. Kot je bilo že navedeno, je sodišče v obravnavani zadevi mlajšemu polnoletniku na podlagi 79. člena KZ v zvezi s 375. členom KZ-1 izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Ta ukrep izreče sodišče tistemu mladoletniku, glede katerega je treba poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev (prvi odstavek 79. člena KZ).

9. Pri izbiri vzgojnega ukrepa niso pomembne le okoliščine, ki se nanašajo na starost mladoletnika in na to, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen, ki jih izrecno izpostavlja vložnik zahteve, temveč je potrebno upoštevati tudi njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo in naravo dejanja, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov (75. člen KZ). Okoliščine, na katere opozarja zahteva in ki so obstajale že v času izreka vzgojnega ukrepa, so bile v pravnomočnem sklepu izrecno upoštevane in pravilno ovrednotene. Kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje (str. 4-6) je sodišče pri izbiri ukrepa upoštevalo predvsem okoliščine, da mladostnik ni zainteresiran, da bi se samoiniciativno vključeval in poiskal strokovno pomoč, ki mu je nudena. Na CSD se ni oglašal, bil je slabše zainteresiran, ni se zavedal resnosti položaja in se ni držal dogovorov ter ni prihajal na CSD. Sodišče je nadalje ugotovilo, da mladostnik kljub temu, da mu je že grozil izrek strožjega ukrepa, ni spoštoval dogovora, da bo navezal stik s psihologinjo, saj sam ne vidi smisla, da bi poiskal strokovno pomoč. Na mamino pobudo je sicer poiskal svetovalca, vendar tega svetovanja ni sprejel in je mislil, da tega ne rabi, zato je s tem prekinil oziroma razgovorov o teh svetovanjih ni ponavljal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da vse navedeno kaže na mladostnikov neresen odnos do inštitucij in do nudenega mu svetovanja ter da glede na mladostnikovo nepripravljenost sprejeti ponujeno mu strokovno pomoč, poslušati in podrejati se svetovalcu ter spoštovati dogovore in izpolnjevati obljube, milejši vzgojni ukrep (nadzorstvo organa socialnega varstva) ne bi dosegel svojega namena.

10. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je potrebna mladostnikova odtegnitev iz njegovega dosedanjega okolja. Sodišče je namreč ugotovilo, da njegova mama (oče je pokojni) nad mladostnikom nima pravega nadzora in da je pri njegovi vzgoji manj funkcionalna, da mladostnik nima posebnih hobijev in interesov, da nima konstruktivne družbe, druži pa se z ljudmi, ki so problematični. Zaradi njegove lahkomiselnosti in sugestibilnosti hitro, brez nekega tehtnega premisleka, pade pod vpliv drugih, ki so močnejši od njega. Glede samega dejstva, da je mladostnik trenutno zaposlen kot s. p. in se sam preživlja ter obiskuje plačljivo šolo, kar izpostavlja zahteva, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da to ne daje nobene garancije, da bo mladostnik s takšnim način življenja nadaljeval tudi v prihodnje, saj se je tekom postopka ugotovilo, da je mladostnik premalo vztrajen in je vse zastavljene cilje, predvsem glede šolanja, samovoljno opustil. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da bo le izrek vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod prevzgojno vplival na mladoletnika, da bo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom vzgojiteljev osvojil pozitivne vzorce vedenja, dokončal šolo in kreativno preživljal prosti čas. Takšni presoji je ob zavrnitvi pritožbe zagovornika v celoti pritrdilo sodišče druge stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pri izbiri zavodskega vzgojnega ukrepa pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek tega vzgojnega ukrepa in povsem soglaša z navedeno obrazloženo presojo sodišč prve in druge stopnje o nujnosti izreka vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod, saj so pri mladoletniku potrebni trajnejši vzgojni in prevzgojni ukrepi pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev ter njegova popolna izločitev iz dotedanjega okolja (prvi odstavek 79. člena KZ v zvezi z 375. členom KZ-1).

11. Vsled navedenemu Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi zahtevi, da bi bila odtegnitev mladostnika iz njegovega dosedanjega okolja in ponovna vrnitev v to okolje zanj škodljiva in obremenjujoča ter glede na njegovo starost ne bi imela vzgojnih koristi. Pri sklicevanju na namen izrečenega vzgojnega ukrepa in negativne posledice, ki bi jih ta ukrep prinesel mladostniku, zagovornik spregleda, da gre za ukrep zoper storilce kaznivih dejanj in da namen teh sankcij ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe. Sicer pa je z življenjskega vidika povsem razumljivo, da izvrševanje tega ukrepa za mladostnika pomeni določene neprijetnosti, vendar so te neprijetnosti v primerjavi s koristmi, ki mu jih bo izvajanje ukrepa prineslo, nedvomno zanemarljivega pomena. Mladostnik bo namreč v trdnejših okvirih zavodskega okolja deležen stalne pomoči, vodenja in nadzora strokovnih vzgojiteljev, tako da bo po izvršenem ukrepu sposoben samostojno sprejemati zrele odločitve in prevzemati odgovornosti za svoja ravnanja, izpolnjevati obljube in obveznosti, ki mu jih nalaga življenje v družbi, ter dejavno delovati v svojem okolju. Mladostniku bo v zavodu nudena tudi strokovna podpora in pomoč pri odločitvi o strokovnem izobraževanju in dokončanju šole, kar pomeni, da bo imel večje možnosti in bo lahko uspešneje kot do sedaj uresničeval zastavljene cilje glede izobrazbe. S tem, ko vložnik navaja, da je mladostnik vendarle osebnostno in vrednostno toliko dozorel, da se zaveda svojih napačnih ravnanj in je podana pozitivna prognoza, da ne bo nadaljeval kaznivih dejanj, pa izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja verjetnost, da mladostnik ponovno zapade v novo kaznivo dejanje, torej ugotovljeno dejansko stanje, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato o predlogu za odložitev izvršitve vzgojnega ukrepa ni odločalo.

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in drugim odstavkom 484. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je mlajši polnoletnik dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso, saj je postal polnoleten in kot izhaja iz navedb vložnika, je tudi redno zaposlen. Sodno takso bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom sodišče prve stopnje.