Jedro

V tej zadevi je pomembno samo vprašanje, ali je darilo toženkinega očeta (ni bistveno ali tudi njene mame, torej obeh toženkinih staršev) bilo namenjeno izključno in samo hčerki (toženki) ali obema zakoncema (tudi tožniku) ali pravilneje, kdo (vse) je bil pogodbena stranka na strani obdarjenca. Za odločitev glede tega vprašanja je bistveno, da se upošteva volja pogodbenih strank v času sklepanja pogodb, odločilen je torej časovni trenutek "v trenutku daritve" in ne kasneje.

Na splošnih spoznanjih, da torej tisti, ki pomagajo, dajejo praviloma torej vsem članom takšne skupnosti in ne zgolj enemu, temelji tudi prikazana razlaga v sodni praksi. To izhodišče zato tvori, o vsebini, tisti del metodološkega napotka dokazne ocene, ki sodi v objektivni koncept dokazne ocene - opisano izhodišče je namreč življenjsko, logično, povsem sprejemljivo.

Zaradi dogodkov, nastalih po tem trenutku, torej razpad življenjske skupnosti pravdnih strank, pa je tudi povsem razumljivo, da je darilodajalec (priča) tem dogodkom prilagodil tudi izpovedbo v postopku - opisani motiv, namen pomoči: "da je zakon med pravdnima strankama trden in stabilen", se je izkazal za zmotnega. Intimno (in sedaj obelodanjeno) prepričanje sodišča druge stopnje je, da je njegovo pričevanje prej izraz razočaranja nad razvojem dogodkov, kot pa zavesten poskus spreminjanja stvarnosti.

Izrek

I.Pritožbi toženke se delno ugodi in se spremeni odločitev sodišča prve stopnje v prvem stavku tč. IV. izreka tako, da glasi:

"Tožnik je upravičen do povrnitve 40% njegovih stroškov, toženka pa 60% njenih stroškov.".

II.V preostalem se obe pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. in II. izreka.

III.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje bivših zakoncev A. A. in B. B. spadajo nepremičnine parc. št.: 570/0, 566/1, 566/2, 566/3, 565/1, 565/2, 556/1, 556/2, vse k.o. X, in delež tožnika in toženke znašata za vsakega 50 % (točka I izreka). Ugotovilo pa je, da sta pravdni stranki solastnika vsak do 1/2 nepremičnin 566/1, 566/2, 566/3, 565/1, 565/2, 556/1, 556/2, vse k.o. X, kar je toženka dolžna priznati in je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri teh nepremičninah vpisala lastninska pravica na tožnika do 1/2 celote, sicer bo takšno listino nadomeščala ta pravnomočna sodba, v roku 15 dni (točka II izreka). Podrejeni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na parc. št. 570/0 k.o. X je zavrnilo (točka III izreka). Toženka je dolžna povrniti tožniku njegove celotne pravdne stroške, o njih pa bo odločeno s posebnim sklepom (točka IV izreka).

Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

2.Zoper odločitev sodišča glede primarnega tožbenega zahtevka vlaga pravočasno pritožbo tožnik, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi tožnik navaja, da soglaša z odločitvijo sodišča, ki je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, vendar iz previdnosti vlaga pritožbo zoper zavrnjen primarni tožbeni zahtevek. Pritožbi toženke zoper obsodilni del sodbe lahko višje sodišče ugodi in zahtevek zavrne, kar med drugim pomeni, da je utemeljen primarni tožbeni zahtevek. Glede parcel 566 in 565, obe k.o. X,  je tožnik navajal, da sta bili parceli kupljena od prodajalke C. C. in Č. Č. in D. D., da je dejansko nesporno, da je prodajalki denar izročil oče toženke, E. E.. Tožnik pa je navedel, da je bil dogovor, da bo denar za kupljene parcele tožnik skupaj s toženko vrnil ob priliki, vendar je E. E. dobesedno povedal: "boš že vrnil, kupljeno je za oba". Tožnik je torej zatrjeval, da gre za posojilo med obema pravdnima strankama, saj je bil znesek kupnine 625,94 EUR majhen. Ker gre za posojilo, spada ta parcela in tudi parcela 556, v skupno premoženje pravdnih strank. Tudi glede slednje parcele je namreč nesporno, da je denar prodajalcema izročil oče toženke, vendar je šlo tudi v tem delu za posojilo. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi, vendar le v primeru, če podrejeni tožbeni zahtevek ni utemeljen in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3.Zoper točke II in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. V uvodnem delu pritožbe toženka navaja, da je v sodni praksi nesporno, da darilo dano enemu od zakoncev, predstavlja njegovo posebno premoženje (VSL sodba II Cp 2593/2012 z dne 20. 2. 2013, VSK sodba in sklep I Cp 1112/2006 z dne 7. 11. 2006). Ne glede na navedeno odločba nepravilno izhaja iz izhodišča, da so bile nepremičnine, glede katerih je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, darilo dano obema pravdnima strankama kot zakoncema. Toženka nato pojasnjuje, da darilo dejansko predstavlja denarni znesek kupnine, ki ga je oče toženke izročil prodajalcem posameznih nepremičnin. Darilo, bodisi obema strankama bodisi zgolj toženki, tako niso predstavljale posamezne nepremičnine oziroma prenos lastninske pravice na njih, temveč kupnina. Oče toženke je res vsako od kupnin izročil za namen pridobitve vsake od posameznih nepremičnin toženke, vendar to ne pomeni, da je oče toženki ali zakoncema podaril nepremičnine, temveč kupnino za nepremičnine, torej denarna sredstva, s čemer pa od očeta na hčerko oziroma toženko ni moglo preiti nobeno od stvarnopravnih upravičenj na relevantnih nepremičninah. Zahtevek tožnika na priznanje lastninske pravice na nepremičninah, kot posledici darila tako ni ustrezen. To tezo toženka v pritožbi nato podrobneje utemeljuje z razlago zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Toženka meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj je tožnik zatrjeval, da bi naj bile nepremičnine skupno premoženje zakoncev, pridobljene s prodajnimi pogodbami, ki jih je sklenila toženka, ne pa na trditvah o poslovni podlagi, ki bi kakorkoli utemeljevala zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj ima lahko slednji le poslovno pravno podlago. Podaritev kupnine tako ni ustrezen zavezovalni posel, na podlagi katerega bi se lahko zahtevala izstavitev z.k. listine. Osrednji del pritožbe je namenjen zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo darilo očeta oziroma staršev toženke v trenutku daritve namenjeno obema pravdnima strankama. Toženka namreč meni, da je v postopku izkazala, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njej, zato nepremičnine predstavljajo njeno posebno premoženje. S tem v zvezi je toženka v pritožbi konkretno navajala dele izpovedbe E. E. in očitala sodišču prve stopnje, da ni v celoti ovrednotilo izpovedbe priče oziroma v delu, kjer je E. E. izrecno povedal, da je hčerko vprašal, če bo imela parcele za namen vinogradništva in da je takrat rekla, da bi imela in zaradi tega je parcele kupil svoji hčerki. Potem sta se dogovarjala le onadva s hčerko in, da se s tožnikom ni nič pogovarjal o nakupu teh parcel, slednji je o tem vedel le, če mu je to povedala toženka. Nadalje je E. E. izrecno povedal, da je bilo to darilo hčerki, v *** pa zaradi tega, ker je bilo to na "njegovem" terenu, saj izhaja iz te vasi. Da je bilo njegovo plačilo nepremičnin darilo hčerki, je E. E. potrdil kar dvakrat na glavni obravnavi dne 5. 2. 2019, do česar pa se izpodbijana odločba ne opredeli in ne pove, zakaj v tem delu izpovedbe te priče ne upošteva. Povedal je tudi, da dejstva, da je darilo namenjeno zgolj hčerki, ni nikjer zapisal, da pa bi toženka nepremičnine imela, ker se je ukvarjala z vinogradništvom, pri čemer sam nikoli ni prodajal vina tožniku za gostilno. Napačna je obrazložitev izpodbijane odločbe, da je obstajal darilni namen daritve obema pravdnima strankama, ker je priča E. E. izpovedal, da "se ni ukvarjal s tem, kaj se je dogajalo s parcelami, nič ni spraševal, to je njuna stvar", in sicer zato, saj je iz izpovedbe zaslišane priče jasno, da je s tem želel poudariti, da to, kar je toženka storila s kupnino in predvsem s parcelami, je bila stvar nje, kar pa ne more spremeniti dejstva, da je priča dvakrat jasno izpovedala, da je šlo za darilo hčerki. Prav tako tega ne more spremeniti izpovedba priče, da sta z ženo pravdnima strankama finančno pomagala že od samega začetka, saj sta mislila, da je zakon trden. Priča je v nadaljevanju te izpovedbe jasno povedal, kako sta z ženo pravdnima strankama pomagala in toženka v pritožbi to tudi ponovi. Priča je torej izrecno razmejila daritev toženki (nepremičnine, ki so predmet tega postopka) od pomoči obema pravdnima strankama kot zakoncema (vlaganje v nepremičnine v *** in pomoč pri nakupu nepremičnin), česar sodišče ni upoštevalo. Tudi glede priče F. F. je ta povedala, da so parcele kupili hčerki in da so takrat tudi "tako razmišljali, ker tudi tožnikov oče njemu ni prepisal ničesar", zemlja pa se je kupila z namenom posaditi vinograd, saj je bila toženka že takrat enologinja in se je želela s tem ukvarjati. Nadalje toženka v pritožbi navaja, da sta oba starša povedala, da so bile nepremičnine v *** darilo toženki, kot so bile nekatere druge nepremičnine darilo njeni sestri, pri čemer je iz listinske dokumentacije zemljiškoknjižnih izpiskov jasno razvidno, da je tudi sestra toženke izključna lastnica podarjenih nepremičnin in ne solastnica ali skupna lastnica s svojim možem. Nadalje navaja, da je tudi toženka in priča G. G., ki je eden od prodajalcev, izpovedal, da je šlo pri nakupu nepremičnin za darilo izključno toženki. Do navedenih izpovedb prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem je ugotovilo napačno dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O darilnem namenu pa je nedvomno mogoče sklepati tudi iz izpovedbe tožnika, ki je za večino nepremičnin celo trdil, da je kupnino zanje plačal sam, kar se je v postopku izkazalo za neresnično. Zato tožnik ni verodostojen v njegovi izpovedbi. Toženka v pritožbi še navaja izpovedbo tožnika na naroku dne 7. 12. 2018, da na spornih nepremičninah nikoli ni bilo vinogradov in njegova zatrjevanja, da je nepremičnine "kupil", kar se je izkazalo za neresnično. S tem pa se še dodatno oddalji darilni namen, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovilo sodišče, to je namen pridelovanja vina in prodaje vina iz vinogradov v gostilni pravdnih strank, česar tudi sicer ni zatrjevala nobena od pravdnih strank v svoji trditveni podlagi ali izkazala v svoji izpovedbi. Pritožba še navaja, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dejstvo, da se je na spornih nepremičninah gradil objekt, kar naj bi izkazoval darilni namen staršev toženke, za odločitev v zadevi ne more biti v ničemer upoštevno ali relevatno, saj je v postopku nesporno izkazano, da so objekti predmet stavbne pravice, katere imetnik je družba H. d.o.o., ki pa ni stranka tega postopka. Glede na navedeno toženka nasprotuje tudi stroškovni odločitvi pod točko IV izreka, saj je ta odvisna od uspeha v pravdi. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti zavrne podrejeni tožbeni zahtevek, podrejeno da se odločba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4.Toženka je vložila odgovor na pritožbo tožnika in v njem navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožnikova pritožba ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni v glavni stvari, delno je utemeljena pritožbe toženke v odločitvi o stroških postopka.

6.V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi toženke

Osrednji del pritožbe toženke je slednja strnila v stavku, da je: "..<em>v celoti nepravilen in glede na izvedene dokaze povsem nelogičen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo darilo očeta (oziroma staršev) toženke v trenutku daritve namenjeno obema pravdnima strankama</em>". Temu napovednemu stavku nato sledi podrobnejša obrazložitev posameznih očitkov, v zaključku (tega dela navedb v pritožbi) pa toženka tudi sama razvrsti (umesti, uvrsti, klasificira) te očitke v pritožbene razloge: "..<em>s tem pa je napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP</em>". Iz citiranega 350. člena ZPP, v zvezi s 338. členom ZPP izhaja, da je sodišče druge stopnje vezano na razloge, ki jih stranka navaja v pritožbi, ne pa tudi na njihovo razvrščanje; vezano je torej na vsebinske navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odst. 360. člena ZPP), samo pa jih je dolžno umestiti med razloge, iz katerih se sme sodba izpodbijati. Takšno razvrščanje je pomembno zaradi ločevanja med razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in tistimi, ki jih mora navajati stranka. Za slednje namreč velja, da jih sodišče druge stopnje mora upoštevati le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Med takšne sodita tudi pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve določbe 8 tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Prav za ta pritožbena razloga pa velja tudi, da med njima lahko pride do prehajanja (in tudi za kršitev iz 14. tč. drugega odst., ki je sicer del uradnega preizkusa, a ju toženka v pritožbi tudi navaja), da torej lahko kršitev temeljnega metodološkega napotka iz 8. člena ZPP1 (ki vsebuje načelo proste presoje dokazov in metodološke prvine, na podlagi katerih se oblikuje spoznavni proces spodnje premise sodniškega odločanja) preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka in sicer bodisi v 8. ali celo 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP.2

V skladu z drugim odst. 347. člena ZPP ter prvim odst. 354. člena ZPP in 355. členom ZPP, mora sodišče druge stopnje praviloma samo odpraviti kršitve, ki sodijo v zakonski dejanski stan citiranih členov. Senat sodišča druge stopnje je obe pritožbi obravnaval na seji dne 10.2.2021. Ob tem je ocenil, da je pritožba toženke utemeljena v delu, v katerem je uveljavljala pritožbene razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje ali/in tudi na omenjeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in da je za odpravo očitanih kršitev potrebno izvesti narok. Ker je ugotovil tudi, da ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in ne gre za reševanje pomembnega pravnega vprašanja, je zadevo dodelil v odločanje sodniku posamezniku (peti odst. 347. člena ZPP). Na naroku dne 8.3.2021 je sodišče druge stopnje ponovno izvedlo dokaz z zaslišanjem priče E. E.. V soglasju s strankama je prebralo del izpovedbe priče G. G. (citirano na strani 3. zapisnika) ter del izpovedbe priče F. F. (citirano na strani 4. in 5. zapisnika).

V tej zadevi je pomembno samo vprašanje, ali je darilo toženkinega očeta (ni bistveno ali tudi njene mame, torej obeh toženkinih staršev) bilo namenjeno izključno in samo hčerki (toženki) ali obema zakoncema (tudi tožniku) ali pravilneje, kdo (vse) je bil pogodbena stranka na strani obdarjenca. Darilna pogodba je enostranska pogodba, kar pomeni, da mora biti doseženo soglasje volj obeh (ali večih) pogodbenikov za njeno sklenitev, enostranskost pa se odraža v ločenosti položajev upnika (darilojemalca) in dolžnika (darilodajalca). Pravne posledice takšnega darila so v tem, da njegov predmet ni del skupnega premoženja³, temveč posebnega premoženja obeh zakoncev, pri čemer sta njuna deleža določena in enaka; nastane torej solastnina⁴ (če je seveda bila sklenjena z obema in če glede deležev ni bilo izrecno dogovorjeno drugače). Sodišče prve stopnje je glede razlage tega materialnopravnega vprašanja opozorilo oz. se sklicevalo na razlago v sodni praksi in citiralo sodbo VSRS I Ips 1087/2008 in II Ips 257/2012 (tč. 14. obrazložitve na strani 11. sodbe). Sodišče druge stopnje je to argumentacijo preverilo in ugotovilo, da v zadnje objavljeni odločbi VSRS, ki jo je našlo (obstaja seveda možnost spregleda) in jo citira tudi sodišče prve stopnje, namreč II Ips 257/2012 z dne 13.11.2014, v jedru navaja: "<em>Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.</em>". V tej sodbi se tudi samo Vrhovno sodišče sklicuje na več odločb, v katerih je zapisana enaka razlaga⁵. Argument "<em>ustaljene razlage</em>" oz. "<em>precedensa</em>" ima ustavnopravni pomen (14. in 22. člen Ustave RS), saj izhaja iz ustavne zahteve, da morajo sodišča v različnih postopkih a v bistveno enakih zadevah, pravo uporabiti enako⁶. Vendar ta argument nima narave absolutno obveznega pravnega vira, kar pomeni, da je dopusten tudi odstop od takšne sodne prakse, vendar mora takšna odločitev biti razumno, prepričljivo obrazložena⁷.

Pravilna uporaba materialnega prava je zamejena (odvisna) s pravočasnimi trditvami strank (razpravno načelo je dolžnost strank in ne sodišč, čeprav je res, da je trdota takšnega stališča omiljena s procesnim aktivizmom sodišč) o odločilnih dejstvih in njihovim uspešnim dokazovanjem (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), pri čemer je materialnopravni preizkus sodišča druge stopnje vezan tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna. Ta preizkus morajo sodišča opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi (standard "ustaljene sodne prakse") in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.). Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

V postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi druge stopnje, so nesporna dejstva, da je bila:

kupna pogodba z dne 20.4.2006, sklenjena s prodajalko C. C. in toženko kot kupko, za parcelo št. 566 k.o. X (877m2) za znesek 150.000,00 SIT (625,93 €);

kupna pogodba z dne 20.4.2006, sklenjena s prodajalcema Č. Č. in D. D. in toženko kot kupko za parcelo št. 565 k.o. X (1769m2) za 300.000,00 SIT (1.251,87 €);

kupna pogodba z dne 20.3.2007, sklenjena s prodajalcema G. G. in I. I. in toženko kot kupko za parcelo št. 556 k.o. X (813m2) za 834,59 €;

12.Sodišče druge stopnje je, v okviru, ki ga je zamejila toženka v pritožbi, ponovno zaslišalo pričo E. E., očeta toženke, ki je "<em>dal</em>" oz. "<em>prispeval</em>" kupnino za vse naštete parcele. Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo dokazno ocenilo tako:"...<em>.da E. E. v času daritve ni nameraval obdariti izključno toženke, ampak oba zakonca skupaj"</em>. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi njegove izpovedbe:

da so se parcele kupovale zaradi opravljanja dejavnosti vinogradništva, saj je toženka enologinja, tožnik pa se je ukvarjal z gostinstvom;

da sta oba starša pravdnima strankama finančno pomagala že od samega začetka;

da je priča izpovedal: "<em>da nič ni spraševal kaj se dogaja s parcelami "to je njuna stvar" </em>in ne njegova;

da nikoli ni razmišljal o tem, da so parcele toženkine, apartmaje sta delala skupaj s tožnikom in ni razmišljal, da bi to bil problem;

da je bil prepričan, da je zakon med pravdnima strankama trden in stabilen.

13.Ob njegovem zaslišanju pred sodiščem druge stopnje, je priča glede izpovedbe pred sodiščem prve stopnje o tem: "<em>da je hčerko (toženko) vprašal, če bo imela parcele za namen vinogradništva, da je takrat rekla, da bi imela in zaradi tega sem parcele kupil svoji hčerki"</em> pojasnil, da ima toženka tak poklic, da bi se z vinogradništvom lahko ukvarjala ter še, da je vprašal hčerko, če bi imela te parcele: "<em>ker še do takrat ni imela nobenega premoženja</em>". V zvezi z vprašanjem namena nakupa, je pred sodiščem prve stopnje izpovedal še: "<em>da jaz ne vem za kakšen namen bi se toženka ukvarjala z vinogradništvom, jaz nikoli nisem prodajal vina tožniku za gostilno</em>", pri ponovnem zaslišanju pa pojasnil, da je sam imel manjši vinograd in da z njim ni ustvaril viško za prodajo.</p><p>O takšnem dogovoru s toženko, da torej "<em>parcele podarjam samo moji hčerki</em>" ne obstaja noben pisni zapis, ker tega ni potrebno posebej zapisovati, kot je izpovedal pred sodiščem druge stopnje.

Glede izpovedbe: "<em>da jaz nikoli nisem razmišljal o tem, da so parcele toženkine, apartmaje pa sta delala s tožnikom skupaj, saj nisem razmišljal, da bi bil to problem</em>", je pojasnil, da ob nakupu parcel še o apartmajih sploh niso razmišljali, nakup je bil opravljen šest let pred njihovo izgradnjo. Izrecno je izpovedal: "<em>Vam povem, da nikoli nisem razmišljal o tem, da parcele ne bi bile toženkine.".</em>

Izpovedbo v delu: "<em>jaz se nisem ukvarjal s tem, kaj se je dogajalo s parcelami, nič nisem spraševal "to je njuna stvar"</em>", pa je pojasnil z odgovoroma, da ob nakupu parcel za toženko ni razmišljal o tem, kaj se bo z njimi dogajalo. "<em>Če sta bila poročena potem bi se ona dogovarjala kaj bosta s temi parcelami. Ko sem jaz predajal papirje, da sem plačal kupnine, je hčerka od takrat naprej sama urejala stvari v zvezi s temi nepremičninami</em>".

V zvezi z izpovedbo priče glede dejstev o pomoči obeh staršem pravdnima strankama ("<em>Povem, da sva midva z ženo pravdnima strankama finančno pomagala že od samega začetka, saj smo mislili, da je zakon trden</em>") in nato še podrobneje - str. 6. in 7. zapisnika z naroka z dne 5. 2. 2019), je priča pojasnil: "<em>da so vse to kar je sodnik prebral pomagali samo hčerki</em>".

Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka oz. odpravi pomanjkljivosti, ki jih je toženka v pritožbi očitala sodišču prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe te priče, sodišče druge stopnje ocenjuje, da njegova izpovedba ne vpliva na spremembo odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje poudarja, da je za odločitev glede izpostavljenega osrednjega vprašanja bistveno, da se upošteva volja pogodbenih strank v času sklepanja pogodb⁸; odločilen je torej časovni trenutek "v trenutku daritve" in ne kasneje.

S sklenitvijo zakonske zveze ali obstojem zunajzakonske skupnosti, in toliko bolj, če so v tej skupnosti rojeni otroci, nastanejo nove sorodstvene vezi. Povsem običajno, normalno pa je, da si sorodniki ali/in prijatelji med seboj pomagajo. Praviloma so mlade družine tudi manj pridobitno sposobne, z manj premoženja in zato pogosto deležne različnih oblik pomoči predvsem staršev, pa tudi drugih sorodnikov ali prijateljev. Na teh splošnih spoznanjih, da torej tisti, ki pomagajo, dajejo praviloma torej vsem članom takšne skupnosti in ne zgolj enemu, temelji tudi prikazana razlaga v sodni praksi. To izhodišče zato tvori, o vsebini, tisti del metodološkega napotka dokazne ocene, ki sodi v objektivni koncept dokazne ocene - opisano izhodišče je namreč življenjsko, logično, povsem sprejemljivo. Pomembno je tudi zato, ker mora sodišče ugotavljati okoliščine, pravo in resnično voljo priče, torej njegov notranji svet, navzven le posredno zaznaven in to v časovnem trenutku, odmaknjenem v preteklost. Zaradi dogodkov, nastalih po tem trenutku, torej razpad življenjske skupnosti pravdnih strank, pa je tudi povsem razumljivo, da je priča tem dogodkom prilagodila tudi izpovedbo v postopku - opisani motiv, namen pomoči: "<em>da je zakon med pravdnima strankama trden in stabilen</em>", se je izkazal za zmotnega. Intimno (in sedaj obelodanjeno) prepričanje sodišča druge stopnje je, da je njegovo pričevanje prej izraz razočaranja nad razvojem dogodkov, kot pa zavesten poskus spreminjanja stvarnosti.

Po oceni sodišča druge stopnje je priča v svoji izpovedbi pretirano poudarjal to, kar je toženka izpostavila v pritožbi, da je "<em>kar dvakrat</em>" izrecno izpovedal, da je to bilo darilo, dano izključno hčerki. To svojo voljo je utemeljeval z dejavnostjo oz. namenom, da se parcele kupijo za vinogradništvo in lokacijo (v ***, kjer je priča doma). A že sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da so se parcele kupovale zaradi opravljanja dejavnosti vinogradništva, saj je toženka enologinja, tožnik pa se je ukvarjal z gostinstvom. V tem delu je to izrecno izpovedala tudi priča F. F., kot to navaja sodišče prve stopnje⁹ (tč. 14. obrazložitve). Kasnejša izgradnja apartmajev, gostinska dejavnost v "<em>H.</em>", so bili skupni projekti obeh pravdnih strank, zakoncev, ki sta s tem ustvarjala skupno premoženje, zato je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje, pravilna. Poudarek v pritožbi, da priča: "<em>sam nikoli ni prodajal vina tožniku za gostilno</em>", je bil pojasnjen v postopku pred sodiščem prve stopnje, kajti priča je imel le majhen vinograd, brez tržnih viškov.

Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje in zavrača očitke v pritožbi toženke, s katerimi skuša omajati dokazno oceno, da na voljo priče niso vplivala kasnejša ravnanja s parcelami ("...<em>nič ni spraševal, to je njuna stvar</em>") in kasnejša izgradnja apartmajev. Tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje je njegovo poudarjanje, da so bile parcele kupljene izključno za toženko, in da ga kasnejša uporaba oz. ravnanja v zvezi z zemljišči, nista več zanimala, ostala neprepričljiva. V to je sodišče druge stopnje prepričano še bolj zato, ker je priča pretirano poudarjal ta svoj namen z izpovedovanjem, da bi naj te parcele bile namenjene toženki, ker do "<em>takrat ni imela nobenega premoženja</em>" in ker je tudi druga hči bila deležna enakega ravnanja. Te navedbe toženke v pritožbi je sodišče druge stopnje preverilo z vpogledom v predložene listinske dokaze, na katere se je sicer neopredeljeno (posplošeno) sklicevala in ugotovilo, da je najzgodnejši vpis za osebo J. J. z dne 17. 2. 2012 (A 28). Razen časovne odmaknjenosti petih in šestih let, in očitnega motiva obeh staršev v tem postopku, iz teh listin izhajajo podatki, ki rušijo tezo toženke, kajti ob navedeni osebi se kot solastnik do 1/2 pojavlja tudi oseba K. K., kar je v nasprotju s trditvijo, da je tudi "<em>sestra toženke izključna lastnica podarjenih nepremičnin in ne solastnica ali skupna lastnica s svojim možem.</em>". V skladu s pravili o substanciranem zatrjevanju odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in omejitvami pritožbenih razlogov, ki so bili pojasnjeni, sodišču druge stopnje ni dopuščeno, da te pritožbene navedbe preizkusi.

Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovljena dejstva o različnih oblikah finančne pomoči staršev toženke, ocenilo tako, da jih je podredilo razlagi o namenu obdaritve (pomoči) obema pravdnima strankama. Trditvi v pritožbi toženke, da je prav zaradi izpovedbe priče E. E., ki je "<em>izrecno razmejil daritev toženki od pomoči obema pravdnima strankama" </em>dokazan njegov darilni namen izključno toženki,<em> </em>sodišče druge stopnje ne pritrjuje. V postopku pred sodiščem druge stopnje je priča izpovedal, da vse to, kar je toženka v pritožbi zatrjevala v zvezi s pomočjo obeh staršev in kar je dokazno ocenilo sodišče prve stopnje kot "<em>finančno dajanje daril obema že od samega začetka</em>", da je vse to bilo namenjeno samo hčerki. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje (zapisnik z naroka 5.2.2019) tega priča v postopku pred sodiščem prve stopnje ni rekel. Razen tega je takšna trditev nelogična. Nesporna so dejstva o tem, koliko je znašala kupnina za vsako od nepremičnin in ti zneski so v bistvu zelo majhni - 625,93 €; 1.251,87 €; 834,59 €, skupno (v razmaku enega leta) pa 2.2.95,10 €. Med naštetimi drugimi oblikami pomoči pa so, čeprav zneskovno neopredeljene, navedene tudi takšne, ki bistveno presegajo navedene zneske - že daritev rabljenega, kaj šele novega avtomobila, pa tudi plačila "<em>določenih obrtnikov</em>

" zagotovo sodijo mednje. Nelogičnost je torej v trditvi, da bi se tako bistveno manjši zneski denarja ovrednotili kot darilo, dano izključno toženki, bistveno višji denarni zneski ali izročitev predmetov bistveno višje vrednosti, pa darilo ali pomoč obema?

V ta kontekst sodi tudi navedba v pritožbi, s katero se očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo izpovedbe priče F. F. v delu, ko je izpovedala, da so takrat: "tako razmišljali, ker tudi tožnikov oče njemu ni prepisal ničesar", zato velja tudi enak zaključek - gre za nelogičnost in zato je takšno izjavo pripisati želji priče, da v tem postopku pomaga toženki do uspeha. Glede nadaljevanja navedbe o tem, da se je zemlja kupila z namenom posaditi vinograd, saj je bila toženka že takrat enologinja in se je želela s tem ukvarjati, pa ima sodba sodišča prve stopnje o tem izrecno dokazno oceno in sicer tako te priče kot priče E. E. (tč. 14. obrazložitve). In tudi v tem delu velja, da sta takrat bila tožnik in toženka v zakonski zvezi, z ustvarjeno družino in s poslovnimi načrti, ki so vključevali izgradnjo apartmajev, ukvarjanje z gostinstvom. Ideja po lastnih vinogradih in prodajo tega vina tudi svojim gostom se zelo logično, smiselno povezuje; a bistvo je, da je šlo za skupen podjem zakoncev, s stališča staršev toženke pa za eno izmed več različnih oblik pomoči, ki sta jo bila zakonca permanentno deležna.

Izpovedba priče G. G. (solastnik in prodajalec par. št. 556 k.o. X), da je nakup bil namenjen toženki, ker mu je njen oče to povedal ("da bi toženka nekaj tam imela") na dokazno oceno ne more vplivati. Gre za zelo posreden indic in četudi bi bil resničen ne pomeni, da bi naj pomen teh besed bil takšen, da je šlo za darilo izključno toženki. Kot je bilo pojasnjeno, načelo proste dokazne ocene terja kompleksno oceno, kar pomeni tudi medsebojno primerjavo tistih ugotovljenih odločilnih dejstev, ki govorijo v prid ali tistih, ki govorijo zoper tezo ene ali druge pravdne stranke.

Toženka v pritožbi opozarja tudi na izpovedbo tožnika in mu odreka verodostojnost. Vendar njegova izpovedba ni odločilna, zato se pravilno sodišče prve stopnje, v tem delu sodbe, z njo ni ukvarjalo. Pravni učinki so vezani na ravnanja očeta (ali obeh staršev) toženke in sprejem darila s strani pravdnih strank. In ker gre za pravne posle, ki so jih sklepali pravni laiki, je nepomembno, če jim pravni učinki niso bili znani v celoti; bistveno je, da je bila tudi navzven izražena volja, da se darilo sprejme, kar potrjujejo nato sklenjene prodajne pogodbe in uporaba ter razpolaganje s pridobljenimi nepremičninami. Kot pravilno navaja toženka v pritožbi, so bili na njih izgrajeni celo apartmaji in tudi tu je šlo za skupen podjem obeh pravdnih strank.

Tožnik bo v postopku uspel, če je imetnik pravice (upravičenja) materialnega prava (in bo s trditvami in dokazovanjem to uspel dokazati) in, če bo pravilno postavil tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je prebralo razlago, ki jo toženka ponuja v pritožbi glede povezave med tožbenim zahtevkom in pravico materialnega prava. Strnjeno v enem stavku - tožba je nesklepčna, ker je bil predmet darila denar, ne pa nepremičnine (zemljišča), zato se tožbeni zahtevek ne more nanašati na ugotavljanje solastnine in izstavitev zk listin. Toženka v pritožbi priznava, da je "oče toženke vsako od kupnin izročil za namen pridobitve vsake od posameznih nepremičnin toženke" in ima prav, da je "podaril kupnino za nepremičnine". Denar je bil izročen za točno določen namen, šlo je za izpolnitev pogodbene obveznost kupca po prodajni pogodbi - izročitev kupnine, vzajemna obveznost prodajalcev pa je bila učinkovit prenos lastninske pravice na nepremičninah. Takšno ravnanje pa je zgolj posebna oblika t.i. realne subrogacije (substitucije)10; obema pravdnima strankama podarjena denarna sredstva so bila uporabljena za nakup nepremičnin. Pravdni stranki sta torej pridobili nepremičnine (in to na podlagi veljavnih zavezovalnih in razpolagalnih poslov, ki so povezani v celote z načelom kavzalnosti); in ker je med njima nastal spor ali so te nepremičnine v lasti izključno enega ali obeh, je tožbeni zahtevek oblikovan pravilno. Kot je bilo citirano, je razlaga v sodni praksi takšna, da iz takšnih poslov nastane pravica materialnega prava v obliki "solastnega premoženja zakoncev z enakima deležema"11.

Pritožba tožnika

Tožnik je vložil pritožbo zoper tč. I. izreka in navajal, da jo vlaga zoper ta zavrnilni del:" zaradi previdnosti", le za primer, če bi sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženke in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da bi zavrnilo sedanji obsodilni del izreka. Ta procesni položaj ni nastal. Ker pa ZPP instituta t.i. pogojne ali, kot jo je poimenoval tožnik, pritožbe zaradi "previdnosti" ne ureja, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo obravnavalo.

Sodišče prve stopnje je utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na podlagi dejanskih ugotovitev, da je denar za nakup prvotno označenih parcel 566, 565, 556, vse k.o. X, izročil oče toženke: "zaradi česar niso bile plačane iz sredstev pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze" (tč. 9. obrazložitve). Navedbe tožnika v pritožbi, da je pri tem šlo za posojilo oz. je za parcelo št. 556 k.o. X kupnino plačal on, niso bile dokazane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zgolj s sklicevanjem na svoje lastne trditve in izpovedbo (v tem delu na dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke), pa ne more spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi celotnega dokaznega postopka (torej izvedbe posamičnih dokazov, njihove medsebojne primerjave in skupne dokazne ocene vseh) zelo prepričljivo ugotovilo, da je denar za parcele (navedene v tč. II. izreka sodbe) izročil oče toženke.

Odločitev o pritožbah

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje obe pritožbi v glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Iz celotne obrazložitve te sodbe jasno izhaja, da je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, kar ne bi bilo mogoče, če bi bila obremenjena s katero izmed kršitev, ki jih vsebujejo zakonski dejanski stanovi iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je namreč, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, pri čemer gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Ugotovljena odločilna dejstva pa so bistveno enaka že obravnavanim primerom v sodni praksi, katerih skupna bistvena značilnost je, da sorodniki, prijatelji, v trenutku kadar nudijo pomoč zakoncem (pravno torej sklepajo pravne posle) praviloma teh svojih prispevkov (predmet izpolnitve) ne delijo (oblikovanje poslovne volje) mednje. Ker torej toženka v obravnavanem primeru ni uspela dokazati drugače, tudi ni utemeljenega razloga, da bi sodišče druge stopnje odločilo drugače, kot odločajo sodišča v takšnih primerih.

Stroški postopka

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi toženke v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka (tč. IV. izreka). Sodišče druge stopnje meni, da sta bila oba tožbena zahtevka postavljena v razmerju t.i. eventualne kumulacije (uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka) in da ne gre za primer, ko bi drugi zahtevek bil vsebovan v prvem primeru, s čemer združevanja ne bi bilo, saj med institutoma skupne lastnine in solastnine obstajajo bistvene razlike. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom ni uspel, uspel pa ni niti v celoti glede podrejenega tožbenega zahtevka, zato ni upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Ker pa je vrednost spornega predmeta bila označena skupno za oba tožbena zahtevka, natančnejša razmejitev ni mogoča. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve 40% pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (154. in 165. člen ZPP).

Ker pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, krije vsaka svoje stroške tega dela postopka (154. in 165. člen ZPP).