Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sporno je, ali je tožena stranka v okviru že tretjega odločanja o vlogi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je Ministrstvo za kulturo objavilo 16. 2. 2018, upoštevala pravno mnenje tega sodišča v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, oboje predvsem v zvezi s kriterijem 5 obravnavanega javnega razpisa, na kar je bila v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, ki je veljal v času izdaje omenjene sodbe, vezana. Poleg navedenega je tudi v zvezi z ostalimi v tožbi izpostavljenimi kriteriji javnega razpisa sporno, ali je strokovna komisija (in posledično tožena stranka v izpodbijani odločbi) projekt tožeče stranke ustrezno ocenila in ovrednotila ter ali je ocena v izpodbijani odločbi ustrezno utemeljena oz. obrazložena.
Glede na ugotovljeno očitno kršitev kriterija 5 javnega razpisa in ugotovljene bistvene kršitve postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z obrazložitvijo ocene po kriterijih 1 in 4, izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 6110-284/2018/38 z dne 10. 9. 2021, odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu v ponoven postopek.
II. V ponovnem postopku mora pristojni organ vlogo tožeče stranke z dne 19. 3. 2018, s katero se je prijavila na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je Ministrstvo za kulturo objavilo 16. 2. 2018, po kriteriju 5 tega razpisa ocenjevati in vrednotiti na način, da upošteva v okviru tega kriterija predvidene podkriterije, ne pa ustreznosti razmerja med posameznimi stroškovnimi postavkami v finančni konstrukciji projekta, vse skladno z obrazložitvijo v tej sodbi. Glede kriterijev 1 in 4 mora pristojni organ v ponovnem postopku strokovno oceno vsebinsko utemeljiti oz. obrazložiti tako, da bo odločbo izdano po 120. členu ZUJIK v tem delu mogoče preizkusiti.
III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.
1. V tej zadevi gre za presojo že tretje odločitve tožene stranke o vlogi/prijavi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je leta 2018 objavilo Ministrstvo za kulturo.
_Povzetek navedb strank v upravnem sporu_
2. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se sofinanciranje projekta tožeče stranke zavrne. Odločbo izpodbija iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi vloženi po pooblaščenki ter v vlogi zakonitega zastopnika vloženi skupaj s tožbo,1 tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka o njeni vlogi na javni razpis z oznako JPR-UM-2018, ki je bil objavljen 16. 2. 2018, odločala že tretjič, pri čemer je prvič njeno vlogo zavrgla, dvakrat pa jo je zavrnila. Glede na to sodišču predlaga, da tokrat v zadevi odloči kot o sporu polne jurisdikcije. Nadalje navaja, da tožena stranka kot razlog za drugačno (kar za 22 % slabše) ovrednotenje njene vloge kot v predhodnem odločanju, navaja dejstvo, da je vsakokrat o vlogi odločala komisija v drugi sestavi. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da to le delno drži, saj so se pri odločanju, ki je predmet tega spora, v primerjavi s predhodnim odločanjem, zamenjali le trije člani (sicer petčlanske) strokovne komisije, dva pa sta ostala ista. Naslovno sodišče je s sodbo I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 drugo (tj. prvo vsebinsko) odločitev tožene stranke o prijavi tožeče stranke na prej omenjeni javni razpis odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pri čemer je toženi stranki naložilo, da mora vlogo tožeče stranke v ponovljenem postopku oceniti v skladu s kriteriji določenimi v javnem razpisu, svojo odločitev pa tudi v delu ocenjevanja po kriterijih obrazložiti v skladu z določbami ZUP in na način, ki bo omogočal preizkus odločitve. Obrazložitev strokovne komisije je kljub temu podobna kot v prejšnji odločbi in ima le nekaj kozmetičnih popravkov, skupno pa je tožeča stranka sedaj prejela le 61 točk od 100 možnih (v predhodnem odločanju je tožeča stranka prejela 78 točk). Zlasti pri kriteriju 5 strokovna komisija napotkov sodišča ni upoštevala, saj spet ni pravilno uporabila omenjenega kriterija niti ni svoje odločitve ustrezno obrazložila. Glede kriterijev 1 in 4 strokovna komisija predvsem ni ustrezno pojasnila, zakaj je tožeči stranki podelila slabšo oceno kot prej, na podlagi kriterijev 2 in 3 pa bi morala tožeča stranka prejeti največje možno število točk. Tožeča stranka v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se njen kulturni projekt ... sprejme v sofinanciranje v letu 2018 v višini 30.000,00 EUR.
3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da dejstvo, da je naslovno sodišče s sodbo I U 1375/2020 odpravilo njeno odločbo z dne 22. 7. 2020 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, še ne pomeni, da je tožena stranka v ponovljenem postopku vezana na ocenjevanje iz prejšnjih postopkov. V ponovljenem postopku je bila vloga tožeče stranke obravnavana v skladu z navodili sodišča. Ocenjevala jo je nova strokovna komisija, saj je prejšnji vmes iztekel mandat. Strokovna komisija je skrbno in premišljeno sestavljena iz referenčnih strokovnjakov iz glasbenega področja, zato zagotavlja najvišjo stopnjo strokovnega presojanja. Vloga je bila ocenjena v skladu s kriteriji, ki jih določa točka 8.2.1. razpisnega besedila in tožeča stranka je tokrat skupaj prejela 61 od možnih 100 točk, zaradi česar njen projekt ni bil sprejet v sofinanciranje. Strokovna komisija je svojo odločitev ustrezno utemeljila. Postopek je bil voden v skladu z določbami Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov. Z drugačno obravnavo vloge tožeče stranke bi prišlo do neenakopravnega obravnavanja vlog drugih prijaviteljev. Razpis je konkurenčnega značaja, kar pomeni, da so vloge vseh prijaviteljev med sabo primerjane na podlagi istih kriterijev iz 8. točke razpisnega besedila.
4. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 1. 2024 ter na glavni obravnavi ponovno opozorila, da v postopkih javnih razpisov, ki jih vodi tožena stranka, vlagatelji nimajo več pravice do izjave pred izdajo odločbe. Ker postopek ni dvostopenjski, vlagatelju v primeru, če je njegova vloga za sofinanciranje zavrnjena, ostane le še tožba v upravnem sporu. Gre za postopke, v katerih glede na določbo 120. člena ZUJIK, dejansko odloča strokovna komisija, katere strokovnost pa je vprašljiva. V postopke bi bilo zato smiselno uvesti mediacijo ali arbitražo. 5. Tožena stranka je na zgornje navedbe tožeče stranke odgovorila, da bi bilo zaslišanje strank pred izdajo odločbe, za kar se zavzema tožeča stranka, v nasprotju s posebno pravno naravo razpisnih postopkov. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj je ocenjevanje prijav v izključni pristojnosti strokovne komisije, katere presoje sodišče ne more nadomestiti. V zvezi z uporabo spornega kriterija 5 pa je dodala, da je pri oceni realnosti finančnega vrednotenja treba upoštevati celotno finančno konstrukcijo in pri tem tudi posamezne elemente, iz katerih izhaja, ali so posamezne postavke finančnega načrta tudi z vidika kakovosti projekta realno ovrednotene.
_**Dokazni postopek**_
6. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z listinami, in sicer je v sodnem spisu pregledalo in prebralo: poročilo z dne 3. 11. 2021 (A3), sklep tožene stranke št. 61110-284/2018/2 z dne 4. 7. 2018 (A4, A11), tožbo tožeče stranke z dne 7. 9. 2018 (A5), sodbo tega sodišča I U 1863/2018 z dne 9. 1. 2020 (A6, A12), odločbo tožene stranke št. 6110-284/2018 z dne 22. 7. 2020 (A7), tožbo tožeče stranke z dne 17. 9. 2020 (A8), sodbo tega sodišča I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 (A9), odločbo tožene stranke št. 6110-643/2021 z dne 4. 1. 2022 (A10) in Pravilnik o strokovnih komisijah (A13). Poleg tega je pregledalo in prebralo še vse ostale listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo, in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka.
7. Zavrnilo pa je dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje strank in zaslišanje prič ... Vse navedene dokazne predloge je namreč tožeča stranka podala v zvezi z njenim predlogom, naj sodišče v tej zadevi odloči kot o sporu polne jurisdikcije (oz. v dokaz dejstev, ki naj bi utemeljevala odločitev sodišča o tem, da se projekt tožeče stranke sprejme v sofinanciranje v višini 30.000,00 EUR). Ker je sodišče - kot bo to razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve - ugotovilo, da v tej zadevi ne more odločiti o stvari v smislu 65. in 7. člena ZUS-1, da pa že na podlagi izvedenih dokazov lahko zaključi, da so bila pri izdaji izpodbijane odločbe kršena pravila postopka in da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti v ponoven postopek, je vse prej naštete dokazne predloge tožeče stranke ocenilo za pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi.
_**O utemeljenosti tožbe**_
8. Tožba je utemeljena.
_- O izpodbijani odločbi_
9. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 120. člena ZUJIK v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 ponovno zavrnila sofinanciranje projekta, ki ga je prijavila tožeča stranka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka 19. 3. 2018 podala vlogo na javni razpis z oznako JPR-UM-2018 za sofinanciranje projekta ..., ki je bila s sklepom tožene stranke z dne 4. 7. 2018 zavržena. Po vloženi tožbi je to sodišče s sodbo I U 1863/2018 z dne 9. 10. 2020 sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je o vlogi ponovno odločila z odločbo z dne 22. 7. 2020 in sofinanciranje projekta zavrnila. Po tožbi tožeče stranke je to sodišče s sodbo I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka odločbo z dne 22. 7. 2020 odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, katerega rezultat je izpodbijana odločba. Nadalje iz njene obrazložitve izhaja, da je strokovna komisija projekt tožeče stranke ocenila v skladu s kriteriji določenimi v točki 8.2.1. razpisnega besedila, pri čemer je vlogo obravnavala strokovna komisija v novi sestavi. Po kriteriju 1 (reference prijavitelja in soorganizatorjev v obdobju 2015-2017) je bilo tožeči stranki dodeljenih 6 točk (od 10 možnih), po kriteriju 2 (reference izvajalcev) 10 točk (od 20 možnih), po kriteriju 3 (kakovost projekta ter njegova vsebinska zaokroženost, celovitost in inovativnost) 16 točk (od 20 možnih), po kriteriju 4 (predvidena dostopnost projekta) 16 točk (od 20 možnih), po kriteriju 5 (glede na obseg in vsebino realno ovrednoten in uravnotežen projekt) 8 točk (od 20 možnih) in po kriteriju 6 (pomen projekta za razvoj slovenske glasbene umetnosti) 5 točk (od 10 možnih), kar pomeni, da je tožeča stranka prejela skupaj 61 točk (od 100 možnih). Nadalje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzeto, kako oz. s čim je strokovna komisija utemeljila svojo odločitev po posameznih kriterijih. Ker so bili glede na vsebino razpisa sofinancirani projekti, ki so prejeli najmanj 81 točk, je tožena stranka po ministru za kulturo odločila, da se sofinanciranje projekta tožene stranke zavrne.
_- O pravni podlagi za odločanje in pravni naravi javnega razpisa_
10. Temeljno pravno podlago v tej zadevi predstavlja Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS št. 96/02 s spr. in dop., v nadaljevanju ZUJIK) ter Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Ur. l. RS št. 43/10, 62/16, v nadaljevanju Pravilnik).
11. Javni interes za kulturo se uresničuje tudi z zagotavljanjem kulturnih dobrin kot javnih dobrin, kar se med drugim izvaja tudi s podporo posamičnim kulturnim projektom (24. in 25. člen ZUJIK). Podpora kulturnim projektom je oblika javnega financiranja, ki je namenjena temu, da se omogoči izvedba posamičnih kulturnih aktivnosti, ki so v javnem interesu (60. člen ZUJIK). Država oz. lokalna skupnost skleneta z izvajalcem kulturnega projekta pogodbo iz 93. člena ZUJIK na podlagi javnega razpisa oz. javnega poziva po postopku določenem z ZUJIK (61. člen ZUJIK). Postopke javnega poziva in javnega razpisa ZUJIK ureja v V. poglavju. Za postopkovna vprašanja v zvezi z javnim razpisom in javnim pozivom, ki v ZUJIK niso urejena, se smiselno uporablja ZUP (prvi odstavek 100. člena ZUJIK). V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZUJIK se postopek za zbiranje predlogov javnih kulturnih programov in projektov, ki se financirajo iz javnih sredstev, lahko izvede kot javni razpis; ta se uporabi takrat, ko je mogoče vnaprej določiti le kriterije za ocenjevanje in vrednotenje predlogov kulturnih programov ali projektov, financirajo pa se tisti programi oz. projekti, ki so v postopku izbire ocenjeni oz. ovrednoteni više (drugi odstavek 103. člena ZUJIK). Za strokovno presojo in ocenjevanje predlogov kulturnih programov in kulturnih projektov so pristojne komisije iz 20. člena tega zakona (105. člen ZUJIK). Vsebino besedila javnega razpisa določa 114. člen ZUJIK, med drugim mora besedilo objave javnega razpisa vsebovati umetniške, kulturnopolitične, strokovne in druge kriterije, po katerih se bo posamezen prijavljeni kulturni program ali projekt ocenjeval ali vrednotil. Postopek ocenjevanja in vrednotenja vlog določa 119. člen ZUJIK. Ta med drugim v četrtem odstavku pravi, da stranke ne morejo prisostvovati ocenjevanju in vrednotenju vlog ter sprejemanju poročil strokovnih komisij. V skladu s 120. členom ZUJIK minister na podlagi predloga strokovne komisije izda o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa. Minister lahko zavrne predlog komisije glede financiranja posameznega javnega kulturnega programa oziroma kulturnega projekta ter ga z utemeljitvijo vrne strokovni komisiji v ponovno presojo, ne more pa sprejeti drugačne odločitve, kot je predlagana v predlogu strokovne komisije. Minister lahko vrne javni kulturni program ali kulturni projekt v ponovno presojo samo enkrat. 12. V petem odstavku 94. člena ZUJIK so (specialno) določeni razlogi, iz katerih se lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločba izdana po 120. členu ZUJIK, in sicer je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oz. očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja.
13. V Pravilniku sta za obravnavano zadevo pomembna zlasti 11. in 12. člen. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Pravilnika strokovna komisija oceni in ovrednoti programe in projekte glede na v pozivu ali razpisu določen namen in cilje, cilje kulturne politike ter strokovne in druge kriterije za ocenjevanje in vrednotenje programa oziroma projekta, kot so bili določeni v objavi poziva ali razpisa. Po prvem odstavku 12. člena Pravilnika pa strokovna komisija sestavi pisni predlog, ki med drugim vsebuje strokovno oceno (število doseženih točk z vsebinsko utemeljitvijo ocene glede na v pozivu ali razpisu določene pogoje in kriterije).
14. V sodni praksi so se izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnoupravno stvar; da materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z ustavo in zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.2
15. Predmet presoje v upravnem sporu tudi ni strokovna ocena, saj sodišče za takšno presojo ni pristojno in ni usposobljeno; ampak je predmet presoje le zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta.3 Izpolnjevanje razpisnih pogojev je torej treba presojati zadržano, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje/ocene kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.4 V skladu z določbami 94. člena ZUJIK se kot nedopustne upoštevajo samo tiste kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja, ki so očitne.5 Sodišče torej presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala ključna dejstva, kot jih določa javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku.6
16. Omenjena zadržana presoja sodišča pa tožene stranke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšni ravni, ki omogoča, da se vlagatelj seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To, kot že rečeno, izhaja tudi iz prvega odstavka 100. člena ZUJIK, ki napotuje na smiselno uporabo ZUP. Ta pa v prvem odstavku 214. člena določa, da mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.7
17. Zato stališče, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, še ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na ravni, ki vlagatelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali so bili pri odločanju o konkretni vlogi res uporabljeni v javnem razpisu predpisani kriteriji. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije pojasnjena, saj se le na tak način vlagatelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi. Država je namreč dolžna skrbeti za javna sredstva, tako da zagotovi njihovo zakonito, gospodarno in transparentno rabo ter s tem zaščiti javni interes.8
18. Še posebej skrbno mora biti obrazložena strokovna ocena, ki je del pisnega predloga strokovne komisije, ki je podlaga za izdajo odločbe po 120. členu ZUJIK. Iz vsebine prvega odstavka 120. člena ZUJIK namreč izhaja, da pri odločanju po tej določbi strokovna komisija nima le posvetovalne vloge, kot bi to šlo sklepati na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUJIK,9 ampak dejansko prevzema odločanje.10 Določba prvega odstavka 120. člena ZUJIK je torej glede narave odnosa minister - strokovna komisija v primerjavi z določbo drugega odstavka 20. člena ZUJIK lex specialis.
_- O vprašanjih, ki so med strankama (ne)sporna_
19. Sodišče po pregledu celotnega procesnega gradiva in na podlagi navedb strank v tej zadevi ugotavlja, da kronološki potek dogodkov med strankama ni sporen, zato ga posebej ne ponavlja. Sporno pa je, ali je tožena stranka v okviru že tretjega odločanja o vlogi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je Ministrstvo za kulturo objavilo 16. 2. 2018, upoštevala pravno mnenje tega sodišča v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, oboje predvsem v zvezi s kriterijem 5 obravnavanega javnega razpisa, na kar je bila v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, ki je veljal v času izdaje omenjene sodbe, vezana. Poleg navedenega je tudi v zvezi z ostalimi v tožbi izpostavljenimi kriteriji javnega razpisa sporno, ali je strokovna komisija (in posledično tožena stranka v izpodbijani odločbi) projekt tožeče stranke ustrezno ocenila in ovrednotila ter ali je ocena v izpodbijani odločbi ustrezno utemeljena oz. obrazložena.
_- O spremenjeni sestavi strokovne komisije_
20. Sodišče uvodoma, še pred presojo tožbenih očitkov po posameznih kriterijih, zavrača tožbeno navedbo, da v ponovljenem odločanju, ne more oz. sme priti do drugačne strokovne ocene oz. števila doseženih točk po posameznih kriterijih. To sodišče je namreč s sodbo I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 odločbo tožene stranke z dne 22. 7. 2020 odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. To pomeni novo odločanje o vlogi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, v okviru katerega je presoja pristojnega organa lahko različna od tiste, ki je bila opravljena v predhodnem postopku, mora pa biti v skladu s pravnim mnenjem sodišča v sodbi. Če pri novi presoji pride do razlik v primerjavi s predhodnim postopkom, a je bilo pravno mnenje sodišča upoštevano, tožbeni ugovori v tej zvezi za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembni, sploh pa ne v konkretni situaciji, ko ni sporno, da je vlogo tožeče stranke ocenjevala strokovna komisija v delno drugačni sestavi kot v predhodnem postopku. Seveda pa bi bilo nelogično, če drugačno vrednotenje (iste) vloge tožeče stranke s strani nove strokovne komisije ne bi terjalo (še) skrbne(jše) vsebinske utemeljitve ocene glede na v razpisu določene kriterije. Tudi nova utemeljitev mora biti ustrezno konkretna in razumna v tej meri, da je prijavitelju jasno, na podlagi česa je bila njegova vloga po posameznem kriteriju ocenjena tako, kot je bila.
_- O ocenjevanju vloge tožeče stranke po kriterijih določenih v javnem razpisu_
21. Obravnavani javni razpis JT-UM-2018 se je nanašal na več področij oz. podpodročij umetnosti. Vloga tožeče stranke se nanaša na področje glasbene umetnosti, podpodročje organizacija koncertov in glasbenoscenskih predstav v Sloveniji, in sicer je tožeča stranka prijavila projekt - glasbeni fesival ... Ni sporno, da je bilo zvezi z navedenim področjem v javnem razpisu določenih šest kriterijev za ocenjevanje vlog. Tako v predhodnem kot tudi v tem postopku je za tožečo stranko sporno predvsem ocenjevanje po kriteriju 5. Tudi napotki toženi stranki v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 so bili usmerjeni v uporabo oz. vsebino kriterija in obrazložitev ocene strokovne komisije po navedenem kriteriju.11 Sodišče ugotavlja, da tožena stranka omenjenih napotkov sodišča ni upoštevala.
22. Kriterij 5 je bil v javnem razpisu opredeljen na naslednji način: "Glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen projekt (višina deleža lastnih in pridobljenih sredstev iz lokalnih, regionalnih ali evropskih virov, realna izvedljivost projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo)." V okviru tega kriterija so bile lahko vloge ocenjene z največ 20 točkami, in sicer po naslednjem načinu točkovanja: "neustrezno - 0 točk; pogojno sprejemljivo - 1 točka; delno ustrezno - 2 točki, ustrezno - 3 točke; dobro - 4 točke; optimalno - 5 točk, pomnoženo s 4".
23. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vloga tožeče stranke po navedenem kriteriju ocenjena z 8 od 20 možnih točk, in sicer z naslednjo utemeljitvijo: "Finančni načrt festivala je kljub razpršenim virom financiranja (evropska koprodukcija, vključitev lokalnih skupnosti, sponzorjev in donatorjev) zaradi povsem nerealnega vrednotenja neuravnotežen. Glede na celotno finančno konstrukcijo (120.467,20 EUR) je povsem nerazumljivo, da je glavni delež namenjen vodstveno administrativnim stroškom (vodenje programa 42.000,00 EUR in delo asistentke 12.337,62 EUR) le zanemarljivo majhen delež pa izvajalcem (14.900,00 EUR), ki so ključnega pomena za kakovost izvedbe in s tem umetniške kvalitete celotnega festivala. Tako ta del prijave ocenjujemo kot delno ustrezno."12
24. Sodišče ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku vloga tožeče stranke ni bila ocenjena v skladu z vsebino kriterija 5 javnega razpisa. Iz te izhaja, da se vrednoti ali je (in v kakšni meri je) prijavljeni projekt glede na njegov obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen. To se ugotavlja s pomočjo podkriterijev, in sicer _višine deleža lastnih in pridobljenih sredstev iz lokalnih, regionalnih ali evropskih virov ter realne izvedljivosti projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo._ To pomeni, da je potrebno v postopku ocenjevanja najprej ugotoviti, kakšen je obseg in vsebina prijavljenega projekta ter kolikšna finančna sredstva so predvidena za njegovo izvedbo. Nato se ugotavlja predvidene vire sredstev in njihovo višino ter na podlagi tega, ali je prijavljeni projekt (glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo) realno izvedljiv.
25. Iz vsebinske utemeljitve ocene prijavljenega projekta po kriteriju 5 izhaja, da je finančni načrt festivala (kljub razpršenim virom financiranja) zaradi povsem nerealnega finančnega vrednotenja neuravnotežen. Vendar pa iz nadaljevanja utemeljitve izhaja, da je razlog za zaključek o neuravnoteženosti v razmerju med posameznimi predvidenimi stroški, tj. med vodstveno-administrativnimi stroški in stroški izvajalcev, ker so ti - kot to izhaja iz utemeljitve - ključni za kakovost festivala. Navedeno pa pomeni, da vloga tožeče stranke (ponovno) ni bila ocenjena v skladu z vsebino kriterija 5, saj ocena o finančni (ne)uravnoteženosti ni bila sprejeta na podlagi v tem kriteriju določenih podkriterijev, tj. višine deleža lastnih in pridobljenih sredstev iz lokalnih, regionalnih ali evropskih virov ter realne izvedljivosti projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo. Potencialno neustrezno razmerje med posameznimi predvidenimi stroški festivala, zlasti "zanemarljivo majhen delež stroškov namenjen izvajalcem", kar naj bi vplivalo na kakovost njegove izvedbe in s tem tudi umetniške kvalitete celotnega festivala, namreč ni stvar kriterija 5, ampak kvečjemu kriterija 3. 26. Povedano drugače - tožena stranka v okviru ocenjevanja vloge tožeče stranke po kriteriju 5 ni ugotavljala ali (oziroma v kakšni meri) je prijavljeni projekt glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen, kot bi glede na določila javnega razpisa morala, pač pa je svojo odločitev (ponovno) oprla na primerjavo posameznih stroškovnih postavk, navedenih v okviru finančne konstrukcije prijavljenega projekta. Takšna primerjava pa v skladu z javnim razpisom ne predstavlja podlage za ocenjevanje prijav po kriteriju 5. Kar bi morala tožena stranka v okviru kriterija ugotoviti in presoditi je, ali ima tožeča stranka predvidenih dovolj sredstev (iz različnih virov), da projekt, kot ga je prijavila, realno tudi izvede; ne pa, ali so predvideni stroški v ustreznem sorazmerju. Podlage za takšno presojo v kriteriju 5 ni.
27. Upoštevaje predhodno navedeno je sodišče zaključilo, da je tožena stranka (ponovno) očitno kršila kriterij 5 oz. ni ravnala v skladu z materialnopravnim okvirom odločanja o dodeljevanju sredstev v okviru javnega razpisa. Glede na to nadaljnja presoja sodišča o tem, ali je ocena tožene stranke po kriteriju 5 ustrezno obrazložena, niti ni bila potrebna, saj je bila interpretacija vsebine kriterija in posledično tudi utemeljitev ocene po tem kriteriju - kot to izhaja iz predhodno navedenega - sama po sebi očitno (ponovno) napačna.
28. Kriterij 1 je bil v javnem razpisu opredeljen na naslednji način: "Reference prijavitelja projekta in soorganizatorjev v obdobju 2015-2017 (aktivnosti in dosežki prijavitelja, prepoznavnost in uveljavljenost prijavitelja in soorganizatorja v strokovni javnosti." V okviru tega kriterija so bile lahko prijave ocenjene z največ 9 točkami, in sicer po naslednjem načinu točkovanja: "brez referenc na področju - 0 točk; manj referenčno - 3 točke; referenčno - 5 točk; presežno - 9 točk. Prijavitelj s statusom društva v javnem interesu pa prejme dodatno točko."
29. Vlogi tožeče stranke je bilo v okviru tega kriterija dodeljenih 5 točk in 1 dodatna za status društva v javnem interesu. Ocena je bila utemeljena z naslednjim mnenjem komisije: "Prijaviteljeve reference ocenjujemo kot referenčne, saj njegovo preteklo delovanje predstavlja pomembno vlogo pri uveljavljanju festivalov oziroma koncertov za staro glasbo na širšem slovenskem območju. Prijavitelj je prejel dodatno točko za status društva v javnem interesu."
30. Sodišče sledi tožbenemu očitku in ugotavlja, da je zgornja obrazložitev pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Iz vsebine kriterija 1 izhaja, da se reference prijavitelja in soorganizatorjev v obdobju 2015-2017 ugotavljajo glede na aktivnosti in dosežke prijavitelja ter glede na prepoznavnost in uveljavljenost prijavitelja in soorganizatorja v strokovni javnosti. Glede na to bi morala biti obrazložitev tožene stranke konkretnejša, ne pa le, da prijaviteljevo "preteklo delovanje predstavlja pomembno vlogo pri uveljavljanju festivalov oziroma koncertov za staro glasbo na širšem slovenskem območju". Z enako obrazložitvijo bi bila vloga tožeče stranke lahko ocenjena tudi kot "presežno referenčna" (kot je s praktično identično obrazložitvijo tožene stranke tudi bila v odločbi z dne 22. 7. 2020). Predvsem bi tožena stranka v oceni morala pojasniti, kaj vse je upoštevala pod "preteklim delovanjem" tožeče stranke, kakšna je njena prepoznavnost in uveljavljenost v strokovni javnosti, kaj pomeni, da njeno preteklo delovanje predstavlja "pomembno vlogo" ter zakaj je na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovila, da gre za "referenčnega" in ne morda za "presežno referenčnega" vlagatelja. Ker tega ni storila, njena obrazložitev ne zadosti standardu obrazložitve odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP, izpodbijane odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
31. Glede kriterija 2 tožeča stranka v tožbi13 predvsem vsebinsko polemizira z zaključkom komisije, da se vloga tožeče stranke po tem kriteriju ("Reference izvajalcev") oceni zgolj kot "referenčna" (in ne kot "presežno"), kar pomeni skupaj 10 od možnih 20 točk. V zvezi s tem delom obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da gre za strokovno oceno komisije, v katero se ne sme spuščati, tožeča stranka pa morebitnega tožbenega ugovora neobrazloženosti odločbe v tem delu, tj. glede kriterija 2, ni konkretizirala v takšni meri, da bi bil potreben njen sodni preizkus.
32. Podobno glede kriterija 3 tožeča stranka v tožbi14 vsebinsko nasprotuje strokovni oceni komisije ter njenemu zaključku, da se vloga po tem kriteriju ("Kakovost projekta ter njegova vsebinska zaokroženost, celovitost in inovativnost") ovrednoti kot "dobra" (in ne kot "optimalna"), kar pomeni 16 od 20 možnih točk. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da gre za strokovno oceno komisije, v katero se ne sme spuščati, tožeča stranka pa morebitnega tožbenega ugovora neobrazloženosti odločbe v tem delu, tj. glede kriterija 3, ni konkretizirala v takšni meri, da bi bil potreben sodni preizkus.
33. _Kriterij 4_ je bil v javnem razpisu opredeljen na naslednji način: "Predvidena dostopnost projekta (glede na število obiskovalcev, kraj izvedbe, promocijski načrt), izkazovanje ciljev, ki presegajo lokalne interese, ter predvidena odmevnost v slovenskem, zamejskem in/ali mednarodnem kulturnem merilu." V okviru tega kriterija so bile lahko vloge ocenjene z največ 20 točkami, in sicer po naslednjem načinu točkovanja: "neustrezno - 0 točk; pogojno sprejemljivo - 1 točka; delno ustrezno - 2 točki; ustrezno - 3 točke; dobro - 4 točke; optimalno - 5 točk; pomnoženo s 4."
34. Vlogi tožeče stranke je bilo v okviru tega kriterija dodeljenih 16 točk. Ocena je bila utemeljena z naslednjim mnenjem komisije: "Projekt sloni na širši dostopnosti, ki presega lokalne interese, omogoča privabiti slovensko publiko onstran meja in je zanimiv za mednarodno občinstvo. Kljub temu pa iz vloge in promocijske zasnove ne zaznamo možnosti presežkov, zato kriterij v točki 4 ocenjujemo z oceno dobro."15
35. V zvezi z zgoraj povzeto utemeljitvijo tožeča stranka v tožbi navaja,16 da se navedba o tem, da "ne zaznamo možnosti presežkov" očitno nanaša na predvideno dostopnost projekta, pri čemer pa komisija v oceni ni navedla, kaj pogreša pri dostopnosti prijavljenega projekta.
36. Očitek tožeče stranke je utemeljen. Iz opredelitve kriterija 4 izhaja, da se predvidena dostopnost projekta presoja s pomočjo podkriterijev, in sicer glede na število obiskovalcev, kraj izvedbe in promocijski načrt. Iz presojane ocene ni razvidno, katerega od naštetih podkriterijev (če sploh katerega) je strokovna komisija pri oceni upoštevala ter kaj je v zvezi z njim ugotovila, ter kakšen je bil na podlagi ugotovljenega njen zaključek v zvezi s predvideno dostopnostjo projekta, ki ga je prijavila tožeča stranka. Pri tem je zgolj navedba, da komisija "ni zaznala možnosti presežkov" preohlapna in ne zadošča, saj ne omogoča razumnega preizkusa. Ob tem ni mogoče spregledati, da je bila v prejšnjem ocenjevanju prav dostopnost projekta tožeče stranke izrecno ocenjena kot "optimalna." Slednje v ponovljenem postopku po prepričanju sodišča terja še skrbnejšo obrazložitev oz. utemeljitev tega dela ocene, če nova strokovna komisija meni drugače. Obrazložitev ocene po kriteriju 4 v izpodbijani odločbi tako ne zadosti standardu obrazložitve odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP, izpodbijane odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
37. Tožeča stranka v tožbi17 sicer izpostavlja tudi oceno tožene stranke po kriteriju 6, vendar pa v zvezi z njo svojih toženih očitkov ne konkretizira v zadostni meri, da bi bil potreben njihov preizkus. Tožeča stranka glede kriterija 6 ne trdi, da bi bil kriterij očitno kršen, niti da bi bila v zvezi z njim storjena bistvena kršitev postopka.18 _- O pravici do izjave vlagateljev v postopku javnega razpisa po ZUJIK_
38. Iz tožbenih trditev smiselno izhaja, da tožeča stranka nasprotuje vodenju postopka s strani tožene stranke s tem, ko tožeči stranki pred izdajo odločbe ni omogočila izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
39. Tožbeni očitek ni utemeljen. Kot že predhodno omenjeno, gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem mora biti zagotovljeno, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa zato, kot že rečeno, nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, ampak gre za odločanje o drugi javnoupravni stvari. To pa pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno, če ta področja niso urejena s posebnimi pravili. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v skladu z opisano naravo postopka javnega razpisa, ni potrebno, da so prijavitelji pred izdajo posamične odločbe s strani tožene stranke pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe in predlogu strokovne komisije oz. da nimajo možnosti izjave o navedenem.19 Drži sicer navedba tožeče stranke, da je tožena stranka v postopku javnega razpisa po ZUJIK pred časom postopala drugače, in sicer na podlagi 13. člena Pravilnika, ki pa je s 1. 10. 2016 prenehal veljati.
_**Sklepno**_
40. Glede na zgoraj ugotovljeno očitno kršitev kriterija 5 javnega razpisa in ugotovljene bistvene kršitve postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z obrazložitvijo ocene po kriterijih 1 in 4, izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
41. Tožeča stranka je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in odloči tako, da se njen projekt sprejme v sofinanciranje v letu 2018 v višini 30.000,00 EUR. Sodišče pojasnjuje (kot že zgoraj), da v tej zadevi ne glede na dolgotrajnost spora in dejstvo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni spoštovala navodil sodišča v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021, predvsem narava stvari ne dopušča sojenja v sporu polne jurisdikcije v skladu s 65. in 7. členom ZUS-1. Sodišče na tožbeni zahtevek za odločanje v sporu polne jurisdikcije tudi ni vezano in mu lahko ugodi tudi tako, da zgolj odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponoven postopek.20
42. Tožena stranka mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko dobi sodbo, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče že tretjič presojalo odločitev tožene stranke o isti vlogi tožeče stranke na isti javni razpis iz leta 2018, je sodišče način izvršitve te sodbe določilo tudi v izreku sodbe (tretji in peti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora vlogo tožeče stranke v ponovnem postopku oceniti v skladu z vsebino kriterija 5 v javnem razpisu, kot ga je razložilo sodišče v tej sodbi, svojo odločitev (zlasti glede kriterijev 1 in 4) pa obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP oz. na način, ki bo omogočal preizkus odločitve, upoštevaje vse poudarke sodišča v zvezi s tem v tej sodbi.
_**O stroških postopka**_
43. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožečo stranko zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v znesku 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), kar povečano za 22 % DDV, skupaj znaša 469,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki odmerjene stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).
1 Glede na dejstvo, da je tožeča stranka "Poročilo direktorja tožeče stranke z dne 3. 11. 2021" v tožbi navedla kot dokaz, a hkrati pripisala, da gre za sestavni del tožbe z dne 3. 11. 2021, jo je sodišče pozvalo, naj jasno navede, ali naj sodišče vsebino omenjenega poročila upošteva kot del tožbenih navedb, ali pa je listino sodišču predložila izključno v dokazne namene. Tožeča stranka je sodišču sporočila, da je omenjeno poročilo sestavni del tožbe, sodišče pa naj ga uporabi tudi v dokazne namene. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, sodbo Upravnega sodišča I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 299/2014 in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 305/2012 z dne 11. 12. 2013. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 156. 12. 2010, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, sodbo Upravnega sodišča I U 1601/2014 z dne 7. 4. 2015, sodbo Upravnega sodišča I U 1415/2014 z dne 30. 6. 2015, sodbo Upravnega sodišča I U 1540/2017 z dne 8. 5. 2018 . 4 Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1264/2013 z dne 6. 5. 2014. 5 Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 2017/2017 z dne 9. 10. 2018. 6 Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 729/2018 z dne 22. 1. 2019. 7 Da se 214. člen ZUP uporablja v postopkih presoje zakonitosti odločb, izdanih v postopkih dodeljevanja javnih sredstev na podlagi ZUJIK, izhaja tudi iz ustaljene prakse naslovnega sodišča (med drugim iz sodb I U 878/2017-27 z dne 19. 6. 2018, I U 758/2018-8 z dne 26. 2. 2019, II U 128/2018-13 z dne 6. 5. 2020, I U 569/2020-14 z dne 13. 7. 2021 in I U 937/2021-12 z dne 21. 3. 2023). 8 Prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 45/2021 z dne 3. 3. 2020. 9 Drugi odstavek 20. člena ZUJIK določa, da so strokovne komisije posvetovalna telesa ministra za posamezna področja oziroma vidike kulture. 10 Iz prvega odstavka 120. člena ZUJIK izhaja, da minister sicer lahko zavrne predlog strokovne komisije glede posamezne vloge in jo z utemeljitvijo vrne v ponovno presojo, ne more pa sprejeti drugačne odločitve, kot je predlagana v predlogu strokovne komisije. Minister lahko vrne predlog glede posamezne vloge strokovni komisiji v ponovno presojo samo enkrat. 11 Prim. 13. do 18. točko obrazložitve sodbe tega sodišča I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021. 12 Za primerjavo: iz odločbe tožene stranke z dne 22. 7. 2020, ki jo je to sodišče s sodbo I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, izhaja, da je bila vloga tožeče stranke po navedenem kriteriju prav tako ocenjena z 8 od 20 možnih točk, in sicer z naslednjo utemeljitvijo: "Ocena finančnega načrta je kljub razpršenim virom financiranja (evropska koprodukcija, vključitev lokalnih skupnosti, sponzorjev in donatorjev) le delno ustrezna zaradi povsem nerealnega finančnega vrednotenja, zlasti zaradi nerazumne ocene stroška preko 54.000 EUR za vodenje, organizacijo in administracijo vodje programa ter asistentke in ocene stroškov za nekatere druge segmente (oglaševanje), ki so povsem nesorazmerni z zneski, namenjenimi glasbenikom". 13 Poročilo zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 3. 11. 2021, str. 5 - 6. 14 Prav tam, stran 7 - 9. 15 V predhodni odločbi tožene stranke z dne 22. 7. 2020 je bilo tožeči stranki po kriteriju 4 dodeljenih vseh možnih 20 točk z naslednjo utemeljitvijo: "Zaradi izkazovanja ciljev, ki z mednarodno naravo projekta presegajo lokalne interese, ter predvidevajo širšo odmevnost, je ocena v 4. kriteriju najvišja. Z optimalno ocenjeno dostopnostjo projekta, izkazovanje ciljev, ki presegajo lokalne interese, ter predvideno odmevnost v slovenskem, zamejskem in/ali mednarodnem kulturnem merilu je število dodeljenih točk po tem kriteriju 5x4=20." 16 Poročilo z dne 3. 11. 2021, str. 10. 17 Poročilo z dne 3. 11. 2021, str. 13. 18 Prim. peti odstavek 94. člena ZUJIK. 19 Prim. sodbe tega sodišča I U 302/2018 z dne 19. 9. 2019, I U 251/2018 z dne 18. 12. 2018, I U 878/2017 z dne 19. 6. 2018, I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021. 20 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 18. točka obrazložitve.