Jedro

Pritožbo zoper sodbo lahko poda druga oz. drugače označena tožeča stranka, ki je nastala s spojitvijo s prvotoženo tožečo stranko (ki je navedena v sodbi), če je njena pravna naslednica.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča z dne 20.3.1997 se ugodi in se ta sklep razveljavi.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sodbo na podlagi pripoznave z dne 2.10.1996 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2. točki izreka) potrdi sodba na podlagi pripoznave.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20.3.1997 zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in sodbo na podlagi pripoznave z dne 2.10.1996, s katero je v 1. točki izreka sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženca povrnitev škode v znesku 56.935,00 tolarjev, v 2. točki izreka ugodilo nasprotni tožbi in naložilo nasprotno toženi stranki (takrat še A. - ML), da plača nasprotnemu tožniku J. N. 10.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1992 dalje, v roku 8 dni, v 3. točki izreka pa je naložilo tožeči stranki, da tožniku povrne 56.255,00 tolarjev stroškov postopka, v roku 8 dni.

Zoper sklep z dne 20.3.1997 se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je že v pritožbi zoper sodbo in sodbo na podlagi pripoznave sodišče uvodno seznanila s statusno spremembo, do katere je prišlo s spojitvijo A. - ML (na zadnji obravnavi še tako opredeljene tožeče stranke) in A. - MŠ, tako da je bil v sodni register dne 22.12.1995 vpisan nov subjekt MK d.o.o.. Gospodarska družba MK d.o.o. je torej nastala s statusno spremembo v skladu s 530. čl. Zakona o gospodarskih družbah in na podlagi pogodbe o spojitvi ter družbene pogodbe družbe z omejeno odgovornostjo kot pravne naslednice obeh spojenih družb, z dnevom vpisa v sodni register. S tem dnem je družba MK d.o.o. tudi vstopila v pravni promet namesto spojenih družb, med pravicami in obveznostmi, ki jih je prevzela, pa sodi tudi pravno nasledstvo v predmetnem sporu.

Tožeča stranka, čeprav z drugim imenom, je seveda zainteresirana, da se postopek zaključi njej v prid in je aktivno legitimirana. Pravni interes ima že zato, ker ji je naloženo plačilo stroškov postopka, ki jih je v izvršilnem postopku mogoče tudi izterjati. Po navedeni statusni spremembi je tožeča stranka prevzela ogromno količino spornih in nerešenih zadev, zaradi česar preprosto ni sledila vsem dogodkom, tako da tudi ni vedela, kako je potekal postopek v predmetnem sporu.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sodbo in sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je tožeča stranka vložila dne 11.2.1997, je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe označena tožeča stranka A.- M ob koncu glavne obravnave niti ni imela pravnega interesa za vodenje spora, saj naj ne bi bila "aktivno legitimirna" v tem sporu, glede na dejstvo, da je bila takrat in že 10 mesecev pred tem v sodnem registru izbrisana kot pravna oseba in bi sodišče lahko njen zahtevek zavrnilo tudi iz drugih razlogov (izbris iz sodnega registra), če bi vedelo za to dejstvo. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je napačno, saj je bila prvotno označena tožeča stranka A. - M d.o.o. dejansko izbrisana iz sodnega registra dne 22.12.1995, vendar iz razloga spojitve z A.- ŠL v MK d.o.o. na podlagi spojitvene pogodbe z dne 12.12.1995. Med prvotno tožečo stranko A. - ML in MK d.o.o. torej obstaja pravna kontinuiteta, zaradi česar v takem primeru ne moremo govoriti niti o subjektivni spremembi tožbe v skladu z določbo 192. čl. ZPP. Od tožeče stranke z označbo A. - ML oz. njene pooblaščenke bi bilo sicer res utemeljeno pričakovati, da bo sodišču pravočasno sporočila navedeno statusno spremembo in spremembo svojega imena, vendar pa zgolj izostanek tega obvestila in kasnejša pritožba drugače označene tožeče stranke (zaradi spojitve z A.-ŠL) ne more pomeniti, da ta ne bi imela pravnega interesa v sporu oz. interesa za pritožbo, ali celo, da ne bi bila aktivno legitimirana. Tožeča stranka pravilno opozarja tudi na možnost izvršbe toženca zoper njo, kar sicer izhaja iz 24. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98).

Glede na navedeno in v skladu s 3. tč. 380. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20.3.1997 ugodilo in ta sklep razveljavilo, zaradi česar je obravnavalo tudi pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in sodbo na podlagi pripoznave z dne 2.10.1996. To sodbo tožeča stranka, oz. v tem primeru tudi nasprotno tožena stranka, izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugoditve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej navaja, da bi moralo sodišče glavno obravnavo dne 2.10.1996 preložiti, saj je takratna pooblaščenka sodišče telefonično in pisno obvestila, da se obravnave ne more udeležiti, ker ni imela pooblastila za zastopanje pravne naslednice, ki je vstopila v pravdo zaradi statusne spremembe. Na obravnavi dne 2.10.1996 torej tožeče stranke ni zastopal pooblaščenec, s čemer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sicer pa je disciplinska komisija tožene stranke sprejela sklep, da je toženec s svojim malomarnim ravnanjem povzročil škodo, toženec je prejel tudi pisno obvestilo o obračunu poslovanja na servisni progi za obdobje junij-avgust 1991 in opomin za plačilo manjka, vendar se na to ni odzval. Po ponovnem obračunu je bil ugotovljen večji manjko, s čemer je bil toženec spet seznanjen in hkrati povabljen, da se za pojasnila obrne na vodjo službe za obračun poslovalnice in servisa, A.A., vendar se tudi na to obvestilo ni odzval. Ne drži tudi njegova navedba, da ni bil seznanjen z listinami o primanjkljaju, saj ga je vodja servisa P. Z. ki je bil zadolžen za nadzor nad delom servisnih prodajalcev, tedensko seznanjal s pisnimi obvestili o ugotovljenih tedenskih manjkih. V spisu so vsa dokazila o ugotovljeni in izračunani škodi, kar bi sodišču najlažje pojasnila M. D., ki je obračune opravljala. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje več prič, vendar sodišče ni zaslišalo niti ene od teh, tožeča stranka pa dodatno pojasnjuje, kaj bi te priče vedele izpovedati. Nezakonita je odločitev sodišča prve stopnje tudi v sodbi na podlagi pripoznave, saj tožeče stranke ni zastopal pooblaščenec, kršeno pa je bilo tudi načelo kontradiktornosti, saj tožeča stranka ni bila zaslišana.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, to je odločitvi o nasprotnem zahtevku J. N. za plačilo 10.000,00 tolarjev, saj je nasprotno tožena stranka ta zahtevek pripoznala. Pripoznava je bila opravljena na naroku dne 19.1.1996, ko je tožečo stranko zastopala odvetnica M. J. Kot je ugotovilo pritožbeno sodišče ta pooblaščenka sicer ni imela pravilnega pooblastila za zastopanje, vendar je glavni direktor tožeče stranke naknadno potrdil in sprejel vsa njena opravila v postopku. Nerazumljivo je, kako bi bilo lahko iz razloga, ker je pooblaščenka tožeče stranke pripoznala tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, pa še to po več opravljenih glavnih obravnavah, kakorkoli kršeno načelo kontradiktornosti (ker tožeča stranka ni bila zaslišana). Pripoznava je namreč enostranska brezpogojna izjava toženca, da je zahtevek tožnika utemeljen, z učinkom, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pri tem že izjava o pripoznavi sama po sebi ne zahteva več ugotavljanja oz. preverjanja, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena, torej ne zahteva nikakršnega dokaznega postopka.

Za pripoznavo tožencu ni potrebno navajati niti dejanske podlage, niti pravnih predpisov, zaradi česar tudi sodišču takšne sodbe ni treba utemeljevati s predpisi materialnega prava. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke oz. v tem primeru nasprotno tožene stranke v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka.

Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, posledično pa tudi v 3. točki izreka (odločitev o stroških postopka). Pri tem se pritožbeno sodišče sicer ne strinja s pritožbo, da bi bilo sodišče dolžno preložiti narok za glavno obravnavo dne 2.10.1996. Obvestilo, s katerim je opravičila svojo odsotnost, je pooblaščenka tožeče stranke poslala sodišču tik pred obravnavo, brez navedbe, kdo ga pošilja, sicer pa je imela (glede na vsebino obvestila) tudi pred tem dovolj časa, da zaradi eventualnih nejasnosti glede pooblastila in statusnih sprememb pri tožeči stranki, le-to pravočasno obvesti o poteku zadeve, si pravočasno zagotovi pravilno pooblastilo in v primeru, če tega ne bi dobila, prepusti zastopanje v sporu tožeči stranki sami. Nenavadno je, da je po navedenih statusnih spremembah, zaradi česar je bila nova tožeča stranka vpisana v sodni register že 22.12.1995, pooblaščenka A. -ML to stranko še vedno zastopala (pripravljalni spis z dne 9.1.1996, zastopanje na obravnavi dne 19.1.1996 in 24.4.1996), ne da bi sodišče kakorkoli obvestila o nastalih spremembah in vprašljivosti njenega pooblastila.

Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke iz razloga nepopolne ugoditve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zadevo preuranjeno zaključilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi bil nedokazan. Pritožba pravilno opozarja na to, da je tožeča stranka sama predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele povedati o malomarnem delu toženca in višini nastale škode (kar izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 19.1.1996), vendar sodišče teh prič na kasnejšo obravnavo dne 24.4.1996, niti na obravnavo 2.10.1996 ni več vabilo, pa čeprav gre za priče, ki bi lahko (v nasprotju z D. O., ki pri tožeči stranki sploh ni bil v delovnem razmerju v istem času kot tožnik) izpovedale o vseh odločilnih dejstvih za pravilno odločitev v predmetnem sporu. Glede na to, da sodišče prve stopnje teh prič ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je v skladu s 370. čl. ZPP narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagane priče, po potrebi in glede na dokazne predloge strank pa izvesti tudi ostale dokaze.

V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča v 3. točki izreka, saj bo končna odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank po dopolnjenem postopku. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, je odločilo tudi, da so njeni pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl.ZPP).