Jedro

Pripor ni primeren, niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obtoženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka. Temveč je ukrep pripora za zagotovitev varstva javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za kaznivo dejanje edini primeren in sorazmeren ukrep, ki nedvomno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno pravico do osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in obtoženega izpusti na prostost. Podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtoženemu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost, ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljeni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obtoženem podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Latvije, kjer sicer naj ne bi prebival (nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča), temveč iskal delo na Poljskem in Nizozemskem. Prav tako ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav (sam je izpovedal, da na Poljskem in Nizozemskem išče zaposlitev), in naj bi se v Sloveniji nahajal le v tranzitu ter zgolj z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tako je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje glede navedenega pravilno zaključilo, da je pri obtoženem utemeljeno podan priporni razlog begosumnosti, saj obstaja utemeljena nevarnost, da bi obtoženi v primeru izpustitve na prostost zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil, s tem pa se izognil dokončanju tega kazenskega postopka.

Kot neutemeljene se glede na zgoraj povzeto izkažejo pritožbene navedbe zagovornika o obtoženčevem slabem zdravstvenem stanju in urejenih življenjskih razmerah (obdolženi ima družino ter majhnega otroka) in tako posledično njegovi nezainteresiranosti za beg in ogibanju kazenskemu postopku, ter dejstvu, da je med Latvijo kot državo članico EU (Evropske Unije) in Slovenijo možno pravosodno sodelovanje na področju kazenskih zadev. Pritožbeno sodišče je med drugim že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni. Dejstvo, da je obtoženi krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, sodišče pa priznanje sprejelo in je potrebno opraviti le še narok za izrek kazenske sankcije, še zdaleč ne pomeni, da priporni razlog begosumnosti ni več podan. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu obstoji (glede na obrazložene okoliščine) resna nevarnost, da bi se obtoženi v primeru odprave pripora lahko izogibal tako pravnomočnemu zaključku kazenskega postopka, kakor tudi izvršitvi same kazni.

6.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s tovrstno kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obtoženi, ki je brez sredstev za preživljanje (prejema okoli 350 EUR denarne pomoči) , dodatna finančna sredstva pridobiva z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in dejstvo, da je obtoženi brez lastnih sredstev za preživljanje in brez premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost nedvomno podana. V primeru izpustitve na prostost pa obstoji konkretna nevarnost, da bi obtožni s tovrstno kriminalno dejavnostjo, ki prinaša hitre in visoke zaslužke nadaljeval.

Takšnih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti pritožbene trditve zagovornika, da je obtoženi za storjeno dejanje izkazal iskreno obžalovanje in do njega zavzel kritičen odnos. Namreč zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti temeljijo na ugotovljenih objektivnih, kot tudi subjektivnih okoliščinah obravnavanega primera. Pritožba v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

7.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je namreč razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obtoženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka. Temveč je ukrep pripora za zagotovitev varstva javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za kaznivo dejanje (kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) edini primeren in sorazmeren ukrep, ki nedvomno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno pravico do osebne svobode.

8.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

9.Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3