Jedro

Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v premalo izplačanem regresu za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidni iz izreka sodbe. V presežku (tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.200,00 EUR od 5. 4. 2004 do plačila in od 1.600,00 EUR od 5. 4. 2005 do plačila) je zavrnilo (1. do 4. alinea prvega odstavka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 896,76 EUR (drugi odstavek izreka) in da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 118,33 EUR (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni in prisojeni znesek zniža, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Navaja, da je v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Kolektivna pogodba ... lex specialis v razmerju do Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Uradni list RS, št. 18/91 in nadalj.) in Aneksov k tej kolektivni pogodbi. Za vse podpisnike KPND, tudi za delavce tožene stranke, je bila določena enotna višina regresa za letni dopust. Tožena stranka je bila kot prejemnica sredstev iz proračuna dolžna izvajati določbe KPND. Izplačilo regresa za letni dopust nad zneskom, določenim z dogovorom Vlade Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, bi bilo nezakonito. Poleg tega bi bilo takšno izplačilo nesorazmerno glede na izplačila ostalim delavcem v javnem sektorju, zaradi tega bi se porušil sistem plač javnih uslužbencev. Delavci tožene stranke bi bili glede na ostale javne uslužbence v privilegiranem položaju. Višina regresa za letni dopust tudi ne more biti odvisna od višine plače, saj bi bil s tem izničen namen regresa za letni dopust. Podrejeno vlaga tožena stranka pritožbo tudi glede višine tožbenega zahtevka in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v tem delu razlogi sodišča prve stopnje nejasni. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pri izračunu višine regresa za letni dopust po 30. členu kolektivne pogodbe tožene stranke upoštevalo bruto plačo tožnika v celoti, ne le njegove osnovne bruto plače. Za osnovo bi bilo treba upoštevati osnovno bruto plačo, ne pa tudi dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov k plači. Iz plačilne liste tožnika je razvidno, iz katerih postavk je sestavljena plača. V obrazložitvi sodbe je tudi navedeno, da je skladno s stališči sodne prakse plača enaka osnovni bruto plači. V primeru, če se mora za izračun uporabiti bruto plača, se uporabi osnovna bruto plača. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti. V drugem odstavku 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) je določeno, da se mora regres za letni dopust delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. V letih 2004, 2005, 2006 in 2007 je tožena stranka izplačala regres pred 30. junijem, kar pa ne pomeni, da ima tožnik pravico do zakonskih zamudnih obresti za razliko regresa za letni dopust od dneva, ko je bil regres za letni dopust dejansko izplačan. V vsakem primeru je do zakonskih zamudnih obresti od razlike regresa za letni dopust upravičen šele od 1. julija v koledarskem letu, ne od 5. aprila, kot je to napačno odločilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških. Vrednost spornega predmeta je 7.200,00 EUR oziroma po Odvetniški tarifi (OT; Uradni list RS, št. 67/03) 400 točk. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo 350 točk za pripravljalni vlogi. Pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2008 ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo. Tožniku tudi ne gre 800 točk za pristop na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, maksimalno bi mu sodišče prve stopnje lahko priznalo 400 točk. Neutemeljeno je priznalo stroške tudi za potrditev pravnomočnosti (50 točk), saj te postavke OT ne pozna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožena stranka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je v izpodbijanem delu sodbe sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, bi bila podana, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu tako glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju kot po višini.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba ..., za leta od 2003 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (razen v delu, v katerem je upoštevalo ugovor zastaranja) ugodilo, pri čemer se je oprlo na določbo 131. člena ZDR, ki določa le najnižji znesek regresa za letni dopust, ter na drugi odstavek 7. člena ZDR, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše (in favorem laboratoris). To v konkretni zadevi pomeni, da se glede višine regresa za letni dopust lahko uporabljajo določbe kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožniku je tako prisodilo razliko med že izplačanim regresom za letni dopust in regresom, določenim s kolektivno pogodbo tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 potrdilo, izpodbijani del sodbe je spremenilo le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških (tožniku prisojeni znesek pravdnih stroškov je znižalo).

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člen OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.) je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Glede na navedeno je bistveno vprašanje v konkretnem individualnem delovnem sporu, kdaj je bila sprejeta sporna določba kolektivne pogodbe tožene stranke, ki daje delavcem pravico do višjega regresa za letni dopust, kot jim gre na podlagi ZNOIP oziroma kot jim je bil izplačan. Na to vprašanje sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni odgovorilo. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da se Kolektivna pogodba ... uporablja od 19. 3. 1993, ni pa ugotavljalo, kdaj je bila sklenjena.

Ker je sodišče prve stopnje glede sklenitve Kolektivne pogodbe ... nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila sklenjena Kolektivna pogodba .... V kolikor bo ugotovilo, da je bila ta kolektivna pogodba sklenjena, še preden je za toženo stranko in njene delavce veljala omejitev glede višine regresa za letni dopust, ki jo je uzakonil ZNOIP, bo njene določbe pri presoji tožbenega zahtevka za izplačilo višjega regresa za letni dopust (30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke) lahko upoštevalo, v nasprotnem primeru pa jih kot ničnih ne bo smelo.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka zmotno meni, da tožnik ne bi bil upravičen do regresa za letni dopust v višini bruto plače, temveč le v višini osnovne bruto plače. 30. člen Kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Navedena določba govori o izplačani plači, ne o osnovni bruto plači, izplačana plača pa po gramatikalni razlagi obsega vse, kar je delavec prejel v mesecu pred izplačilom regresa za letni dopust. Če je delodajalec menil, da delavcu pripada regres za letni dopust le v višini osnovne bruto plače, bi moral to jasno zapisati. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od datuma dejanskega plačila regresa za letni dopust. ZDR in kolektivna pogodba tožene stranke določata, do kdaj (najkasneje) je delodajalec dolžan plačati regres za letni dopust. V primeru, ko delodajalec regres za letni dopust izplača prej (pred 30. junijem), obveznost plačila obresti nastane takrat, ko je regres za letni dopust dejansko izplačan. Glede pravdnih stroškov bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati morebitni spremenjeni uspeh strank v postopku. Poleg tega bo moralo pri odmeri stroškov za zastopanje upoštevati OT glede nagrade za pristop na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo ter za potrditev pravnomočnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.