Jedro

Upnik je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe glede ureditve stikov. Glede ureditve stikov se uporabljajo specialne določbe ZPP iz sedemindvajsetega poglavja. Navedene določbe vsebujejo tudi materialnopravno določbo glede stroškov postopka, in sicer v 413. členu ZPP, ki določa, da sodišče o stroških postopka ne odloči po principu oziroma kriteriju uspeha, ampak po prostem preudarku. V navedeni določbi je zakonodajalec upošteval, da v teh postopkih stranke največkrat zasledujejo skupni interes (zakonski spori) oziroma največjo korist otroka (spori iz razmerij med starši in otroki).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe in odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2. Dolžnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v stroškovni odločitvi spremeni tako, da upniku naloži povrnitev dolžnikovih stroškov postopka. Podredno pa razveljavitev te odločitve in vrnitev zadeve glede odločitve o stroških sodišču prve stopnje v nov postopek. Zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe pomeni obstoj formalnih pomanjkljivosti za vodenje postopka. V takšnem primeru je prenos stroškovnega bremena na dolžnika neutemeljen. Odločitev je tudi sicer materialnopravno zmotna. Po oceni dolžnika je potrebno upoštevati načelo uspeha ter uporabiti analogijo s primeri, ko je začasna odredba predlagana v pravdnem oziroma nepravdnem postopku. V konkretnem primeru je bil tožnik s svojim predlogom v celoti neuspešen, zato je dolžan nositi stroške dolžnika. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi, če se upošteva podlago, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje oziroma določbe ZIZ, saj je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil stroške s tem, ko je svoj predlog utemeljil izključno na izpovedi matere otrok, pa se ni prepričal v njeno resničnost. Drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bil upnik glede na okoliščine, ki vzbujajo sum spolne zlorabe, dolžan ukrepati, vendar pa bi moral pred predlogom za izdajo začasne odredbe za ustavitev stikov preveriti relevantna dejstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe. Vprašanje pravilnosti takšne odločitve ni predmet pritožbene presoje. Predmet pritožbene presoje je glede na dolžnikovo pritožbo zgolj stroškovna odločitev. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da temelji na šestem odstavku 38. člena v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po navedenem določilu mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Navedeno določilo uveljavlja krivdni princip pri presoji stroškov izvršilnega postopka enako kot določba 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedena določba le dodatno regulira posamične stroškovne obveznosti strank v izvršilnem postopku z upoštevanjem njegove posebnosti in ne izključuje uporabe splošnih pravil odločanja o stroških, ki jih določa ZPP.(1) Vendar pa glede na naravo obravnavane zadeve to ni kriterij uspeha v postopku, na kar meri dolžnik v svojem postopku. Upnik je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe glede ureditve stikov. Glede ureditve stikov se uporabljajo specialne določbe ZPP iz sedemindvajsetega poglavja. Navedene določbe vsebujejo tudi materialnopravno določbo glede stroškov postopka, in sicer v 413. členu ZPP, ki določa, da sodišče o stroških postopka ne odloči po principu oziroma kriteriju uspeha, ampak po prostem preudarku. V navedeni določbi je zakonodajalec upošteval, da v teh postopkih stranke največkrat zasledujejo skupni interes (zakonski spori) oziroma največjo korist otroka (spori iz razmerij med starši in otroki).

5. V obravnavani zadevi predlagatelju ni mogoče očitati ne zlorabe procesnih pravic, ne zakrivljenega ravnanja ali slučaja, ki bi se mu primeril (krivde). Predlog je vložil zaradi zavarovanja koristi otrok in prepustil sodišču, da po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno za njihovo zaščito. Prosti preudarek zato narekuje odločitev, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Čeprav iz drugačnih razlogov se tako izpodbijana odločitev izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo dolžnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010.