Jedro

Če je investitor po odločbi o ustavitvi del z deli nadaljeval, so dani pogoji za izdajo ukrepa po 3. odstavku 74. v zvezi z 72. členom ZUN. Po temeljnih načelih ZUP ter po 2. odstavku 39. člena ZUS tožbenega ugovora o soinvestitorstvu, ki je bil naveden šele v tej vlogi, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Urbanistični inšpektor mestne uprave za inšpekcijske službe je na podlagi 72. in 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odločil, da mora tožnik odstraniti počitniški objekt tlorisnih izmer 4,4 x 6,5 m, ki stoji na parc. št. 452/5 in da mora vzpostaviti prejšnje stanje.

V pritožbi zoper odločbo je tožnik navajal, da objekt sicer gradi, vendar ni imel možnosti, da bi si pridobil lokacijsko dovoljenje. Po sklepu skupščine občine se je začel postopek za spremembo družbenega plana občine in mesta. Zato je treba prvostopno odločbo spremeniti tako, da se gradnja objektov ustavi do spremembe dolgoročnega plana. Možno je, da bodo s spremembo dolgoročnega plana nezazidljiva zemljišča spremenjena v zazidljiva.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila z ugotovitvijo, da je po odločbi o ustavitvi del tožnik z deli nadaljeval, kar je bilo ugotovljeno z ogledom na kraju samem dne 18.2.1992. Trditve o spremembi namembnosti zemljišča ne morejo vplivati na odločitev.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da prvostopni upravni organ ni navedel konkretnega razloga za izdajo predmetne odločbe. To pomanjkljivost je delno odpravila drugostopna odločba. Investitor ni samo tožnik, temveč tudi ..., ki sta tudi zemljiškoknjižna lastnika parc. št. 452/5. Inšpekcijski organ te okoliščine ni ugotavljal, čeprav je odločilna. Ustavitev gradnje je bila odrejena le zoper enega investitorja, ne pa tudi zoper vse tri. Taka odločitev pa ne more imeti posledic, kot jih navaja inšpektor v prvostopni odločbi. Ni bilo pravne in dejanske podlage za odstranitev gradnje s parcele št. 452/5. Dejansko stanje pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno. Investitorji gradnje niso nadaljevali, ampak so stavbo le pokrili, da bi jo zaščitili pred vremenskimi neprilikami.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da so navedbe o soinvestitorstvu novota. Zaradi tega je bil odpravljen sklep o dovolitvi upravne izvršbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84-29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN) v 71. do 78. členu ureja postopek in ukrepe v zvezi z inšpekcijskim nadzorstvom. Če investitor kljub odločbi urbanističnega inšpektorja na ustavitev gradnje z njo nadaljuje, sme inšpektor izdati odločbo o ustavitvi gradnje in o vzpostavitvi prejšnjega stanja. Na ogledu z dne 18.2.1992 je bilo ugotovljeno, da je tožnik z gradnjo nadaljeval tako, da je v objekt vgradil električno napeljavo, električno omarico in da je postavil žlebove in odtočne cevi. Tožnik je torej, kljub odločbi o ustavitvi del, z gradnjo nadaljeval, zaradi česar so bili dani pogoji za urbanistični ukrep po 3. odstavku 74. v zvezi z 72. členom navedenega zakona. Sodišče zato ne more sprejeti tožbene trditve, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da investitor z gradnjo ni nadaljeval. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla dejansko podlago za odložitev, zato ugovor o pomanjkljivosti prvostopne upravne odločbe ne more biti utemeljen.

Tožnik kljub večim odločbam prvostopnega upravnega organa, zoper katere je vložil pritožbo in kljub pritožbi zoper prvostopno odločbo, o kateri je odločila tožena stranka, ter drugim njegovim vlogam, ni navajal, da ni sam investitor in da bi naj bila soinvestitorja tudi njegov sin in njegova žena. Sodišče s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, v načelu ne ugotavlja dejanskih okoliščin, temveč samo presoja, ali je bila ugotovitev v izpodbijanem upravnem aktu opravljena v skladu s temeljnimi načeli, ki so navedena v zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji. Po 1. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) sodišče v upravnem sporu odloči v načelu na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Ker je tožnik šele v tožbi navedel, da naj ne bi bil sam investitor, teh ugovorov ni mogoče upoštevati. Sicer pa ne gre za ugovor, ki bi lahko bil pomemben za ta upravni spor, ampak je lahko ta ugovor pomemben v morebitni upravni izvršbi.

Sodišče je po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, tožbo zavrnilo.