Jedro

Bistvo težav pri reševanju spornega dejanskega vprašanja izvira iz dejstev, da je šlo tako pri posojilnem kot pri asignacijskem razmerju za izključno knjižno (elektronsko) poslovanje ter da neposrednega dokaza o tožničini izpolnitvi (knjižnem nakazilu kredita) ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje vračilo kredita, toženka pa se brani, da je kredit celo preplačala in zato z nasprotno tožbo zahteva vrnitev preveč plačanega. Bistveno vprašanje, od katerega sta odvisna tako zahtevek po tožbi kot zahtevek po nasprotni tožbi, je, ali je med pravnima strankama prišlo do povečanja prvotnega kredita in tudi do udejanjenja dogovorjenega povečanja kredita ali ne. Sodišče prve stopnje je tudi v tretjič ponovljenem postopku odgovorilo pritrdilno ter zahtevku po tožbi ugodilo in toženca zavezalo k plačilu 51.772,05 EUR s pripadajočimi obrestmi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnilo. S posebnim sklepom je nato določilo o stroških postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ter zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi. Če tega ne bo storilo, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbene navedbe odločilnega pomena bo pritožbeno sodišče povzelo v ožjem delu obrazložitve in nanje hkrati tudi odgovorilo.

Na pritožbo je odgovorila tožnica ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo tega pritožbenega postopka se nanaša na dejansko vprašanje glede (ne)obstoja prenovljenega posojilnega razmerja, povišanega na 2 milijona tedanjih ATS.

Pritožbeno v celoti sprejema zgledno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega vprašanja.

Bistvo težav pri reševanju spornega dejanskega vprašanja izvira iz dejstev, da je šlo tako pri posojilnem kot pri asignacijskem razmerju za izključno knjižno (elektronsko) poslovanje ter da neposrednega dokaza o tožničini izpolnitvi (knjižnem nakazilu kredita) ni.

Kljub temu je sodišče prve stopnje iz celotnega dokaznega gradiva pravilno sklepalo, da se je materialno bistvo kreditnega razmerja udejanilo. To materialno bistvo pa je naslednje: - stranki sta se dogovorili za povečanje kredita ter za prenovljen način odplačevanja tako povečanega kredita (priloga A10); - knjižena sredstva tako povečanega kredita so bila na podlagi toženčevega nakazila (asignacije) prenesena na račun družbe K.; - nastopila je toženčeva obveznost, da v skladu s prenovljenimi pogoji odplačevanja izpolni svojo obveznost po kreditni pogodbi.

Prej opisana dejstva so brez nadaljnjega zamegljevanja bistvo celotne zadeve.

Tožena stranka skuša odločilne dejanske ugotovitve izpodbiti z različnimi prepričevalnimi pristopi (mestoma tudi nekorektnimi konstrukti). Pritožbeno sodišče jih zavrača ter bo nanje odgovorilo v nadaljevanju.

Pritožnik trdi, da obe izvedenki, kot ugotavlja sodišče v 19. točki obrazložitve, ugotavljata, da ni dokaza o tožničinem nakazilu zneska do 2 milijonov ATS, ampak je bilo z računa toženca odtegnjeno 1.304.000,00 ATS. Od kod takšen zaključek, trdi dalje pritožnik, je povsem nemogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v razlogih 19., 20., 21., 23. in 24. točke obrazložitve zelo natančno pojasnilo, kako in od kod je to mogoče ugotoviti.

Pritožba se dalje ukvarja z vprašanjem, kako naj bi bilo uresničeno kreditno plačilo do zneska 2 milijonov ATS. Problematizira dejstvo, da naj bi bilo nakazilo na račun tretje osebe (družbe K.) izvršeno tako, da se je tožencu povečalo negativno stanje na njegovem računu. Na to pritožbeno sodišče odgovarja, da je že uvodoma pojasnilo, da težave v obravnavani zadevi izvirajo iz dejstva, da je šlo za knjižno poslovanje. Pojasnilo pa je tudi, da je bila kreditna pogodba v svojem ekonomskem bistvu s strani tožnice izpolnjena. Tisto, kar tožnica vseskozi terja od toženca, ni poravnava negativnega stanja na njegovem računu, marveč vračilo kredita. Morebitne napake pri knjiženju na vsebino tega civilnopravnega razmerja ne morejo vplivati. Pogodba je bila sklenjena in v svojem ekonomskem bistvu s strani tožeče stranke izpolnjena. Tega se je več kot očitno zavedal tudi toženec, saj bi sicer svojih obveznosti delno ne poravnaval (glej prepričljive razloge sodišča prve stopnje v zaključku 23. točke sodbe).

Pritožba trdi, da je tožeča stranka samovoljno iz osebnega računa toženca na račun podjetja prenakazala sredstva za pokritje negativnega salda podjetja. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da takšne teze preprosto ne sprejema. Nakazilo ni bilo opravljeno samovoljno, marveč po ugotovitvah sodišča prve stopnje na podlagi toženčevega naloga. Takšno dejansko ugotovitev pritožbeno sodišče sprejema, saj je skladna s celotnim bistvom zadeve (razlog je toženčeva solidarna zaveza v kreditni pogodbi z dne 16. 2. 1991 (priloga A15 tega pravdnega spisa).

Pritožnik se v nadaljevanju osredotoča na problematiko zapisa datuma o nakazilu, ki je bilo izvršeno z njegovega računa v korist računa družbe K. (gre za vprašanje, ali je zapis datuma 21. 1. 1994 pomota ali pa, kot skuša utemeljiti pritožnik, goljufija). Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da se njegov pritožbeni konstrukt ne izide. Pritožnik namreč razloge sodišča prve stopnje, da je šlo za pomoto, napada s tem, da naj bi dogovor o povečanju gotovinskega kredita februarja več ne veljal. Pri tem se sklicuje na stališče izvedenke J. C. (list. št. 405), kjer naj bi bil govor o veljavnosti tega dogovora zgolj za čas enega meseca, kar pomeni do 21. 1. 1994. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zavajanje. V ponudbi tožnice s 15. 12. 1993 (list. št. A10) je v resnici govor o veljavnosti ponudbe za čas enega meseca, vendar se v nadaljevanju nahaja tudi sprejemna izjava toženca z dne 20. 12. 1993. Ponudba je bila sprejeta in pogodba z njim sklenjena. Teza pritožnika, da bi pogodba v enem mesecu prenehala, če tožnica kredita v tem času ne bi nakazala, je tako privlečena za lase.

Pritožnik napada ugotovitve o asignaciji s trditvijo, da je bila družba 21. 1. 1994 izbrisana iz sodnega registra. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da to ne drži. O tem vsebuje razloge sodišče prve stopnje v 26. in 27. točki obrazložitve. Ti razlogi so rezervne narave. Ne trditev o izbrisu iz sodnega registra ne nasprotnih trditev namreč stranki nista pravočasno ponudili sodišču prve stopnje. Rezervni razlogi pa pojasnjujejo, da tudi upoštevanje tako enih kot drugih razlogov ne bi privedlo k sklepu o tem, da družba K. v času asignacije ni več obstajala.

Pritožnik povzema besedilo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter trdi, da so v sodbi vse te kršitve nedvomno podane. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je takšna pritožbena navedba vsebinsko prazna in ne predstavlja konkretizirano uveljavljane procesne kršitve.

Pritožnik se nadalje ukvarja z dvojnimi razlogi sodišča prve stopnje glede obravnave spremenjene tožbe. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je sodišče spremembo tožbe nazadnje dovolilo s sklepom 28.9.2010. Njegove pravilnosti pritožnik vsebinsko niti ne napada.

V zvezi z ugovorom o razširjeni tožbi pritožnik postavlja trditev: „Ugovor zastaranja je podala pred sklepom o spremembi tožbenega zahtevka“. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da to ni res. Iz zapisnika z glavne obravnave 28.9.2010 namreč postavitev takšnega ugovora ne izhaja (glej list. št. 451).

Pritožnik sodišču očita, da je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je o stroških odločilo s samostojnim sklepom. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da tudi v primeru, če bi šlo pri takšnem procesnem ravnanju sodišča za kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, ta kršitev ne bi bila bistvena. Na samo pravilnost sodbe na eni in sklepa o stroških na drugi strani po svoji vsebini namreč to ne vpliva.

V zaključku pritožbe ta smiselno napada dokazno oceno obeh izvedenskih mnenj. Ta naj bi bila pomanjkljiva. To ne drži. Razlogi glede višine zahtevka so natančno pojasnjeni v točkah 29 do 36 izpodbijane sodbe. Tam je sodišče tudi natančno pojasnilo, kako ocenjuje obe izvedenski mnenji. Pavšalna pritožnikova kritika zato ni utemeljena.

Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogla niti hipotetično vplivati na svoj pravni položaj, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku.