Jedro

Ker se torej izpolnjevanje pogojev, ki se nanašajo na izvedbo investicije, preverja v t.i. drugi fazi, ko je vložnea zahteva za izplačilo sredstev, toženka pogja, ali je gradbeno dovoljenje, opredeljeno v DIIP-u (iz oktobra 2011), pravilno in skladno s prostorskimi akti v postopku izdaje odločbe o pravici do sredstev (tj. prvi fazi postopka), ni bila dolžna preverjati. Toženka je med administrstivno obravnavo zahtevka za izplačilo projekta utemeljeno presojala zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje, in njegova skladnost s cilji projetka iz NIP in DIIP.

Zavrnitev strankinega zahtevka za izplačilo sredstev temelji na ugotovitvi, da gradbeno dovoljenje za zgrajeni objekt zahteva spremembo namembnosti (ki bo skladna s prijavljenimi projekti). Ker se kozolec uporablja v nasprotju z veljavnim gradbenim dovoljenjem, se posledično uporablja v nasprotju z veljavnimi predpisi, kar posledično pomeni, da stranka z zahtevo za izplačilo sredstev ne more biti uspešna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijanim aktom na podlagi 18. člena v zvezi s četrtim odstavkom 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 29.999,05 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, ki ga je 4. 10. 2014 vložila stranka Društvo A. Odločila je tudi, da posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013 tožeči stranki med drugim odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 29.999,05 EUR za sofinanciranje iz ukrepa Izvajanje lokalne razvojne strategije - os 3, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za izvedbo projekta "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca A., po postopku in pod pogoji Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu.

3.Stranka je 4. 10. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 29.997,67 EUR. Med administrativno obravnavo zahtevka za izplačilo projekta je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje št. 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje) za gradnjo nezahtevnega objekta - kozolca - toplarja (v nadaljevanju kozolca) na parcelni št. 585/10, k.o. ..., za namen rekonstrukcije kozolca - toplarja. V skladu s 5. členom Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/1), ter v skladu z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe, se kozolec - toplar šteje kot nezahteven pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt, namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjeno prebivanju in je stavba površine do vključno 150 m2. Ker je stranka v Načrtu izvedbe projektov (v nadaljevanju NIP) št. 33151-8/2008/259 navedla, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje in v Dokumentu identifikacije investicijskega projekta (v nadaljevanju DIIP) iz oktobra 2011, da bo prireditveni prostor pod kozolcem namenjen vaškim tržnicam, zgornji prostori kozolca pa bodo namenjeni stalni zbirki železarstva in rudarstva, je tožena stranka ocenila, da se bo kozolec uporabljal za bistveno drugačen namen, kot izhaja iz veljavnega gradbenega dovoljenja, saj izvajanje vaške tržnice in razstavljanje stalne zbirke nekmetijske dejavnosti nista nikakor povezani s kmetijsko pridelavo, gozdarskimi opravili ali vrtnarjenjem. Iz tega razloga je Agencija z dopisom št. 33151-8/2008/388 15. 5. 2015 zaprosila Upravno enoto Celje (v nadaljevanju UE Celje) za pojasnitev, ali lahko stranka navedeni objekt uporablja za namen prireditev, tržnic in razstavnega prostora, glede na namen izdanega gradbenega dovoljenja. UE Celje je sporočila svoje stališče z dopisom št. 021-64/2015-17 z dne 19. 5. 2015 (v nadaljevanju mnenje UE), iz katerega izhaja, da bi stranka morala na pristojni Upravni enoti zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt in po zaključku naložbe pridobiti pravnomočno uporabno dovoljenje. Z navedenim dopisom je tožena stranka 18. 12. 2018 v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanila strankinega pooblaščenca in 4. 1. 2019 prejela odgovor, v katerem je tožena stranka mnenju UE nasprotovala in vztraja pri upravičenosti svojega zahtevka z utemeljitvijo, da si UE Celje napačno razlaga določila 4. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter da za spremembo namembnosti nezahtevnega objekta ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja.

4.Agencija je v nadaljevanju ocenila, da je v obravnavani zadevi nesporno, da je potrebno relevantni objekt glede na veljavno gradbeno dovoljenje po ZGO-1 ter 18. točke Priloge 2 Uredbe šteti kot nezahteven objekt, ki predstavlja izjemo iz tretjega odstavka 4. člena ZGO-1, pri kateri ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, strinja pa se tudi s pojasnilom stranke iz odgovora na poziv, da peti odstavek 4. člena ZGO-1 ne velja za nezahtevne objekte, ampak predstavlja izjemo od četrtega odstavka istega člena in tako ne velja za nezahtevne objekte, za katere ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti. Ker pa je tožeča stranka kozolec uporabljala za bistveno drugačen namen od prvotno predvidenega v veljavnem gradbenem dovoljenju, je s tem spremenila njegovo namembnost izven okvirjev, ki so po Prilogi 2 določeni za nezahtevne objekte in zato kozolca več ni mogoče šteti za nezahteven objekt po določilih ZGO-1 (niti za enostanovanjsko stavbo) in zanj več ne velja izjema iz tretjega odstavka 4. člena ZGO-1, ampak je potrebno zaradi spremembe namembnosti kozolca v stavbo za kulturo in razvedrilo uporabiti tudi četrti in peti odstavek 4. člena ZGO-1. Tudi sicer zahtevku tožeče stranke ne bi bilo mogoče ugoditi, četudi bi bilo njeno stališče glede nepotrebnosti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti v celoti pravilno, saj šesti odstavek 4. člena ZGO-1 sprememba namembnosti objekta ali dela objekta, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje, med drugim ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom. Kozolec je bil postavljen na območju, katerega prostorsko ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Celje izven ureditvenih območij lokalnih središč in ureditvenega območja Celja (v nadaljevanju Odlok), ki za samostojne kozolce in gospodarske objekte dovoljuje le nadomestne objekte enake namembnosti oziroma tekoča popravila (tretji odstavek 5. člena, besedilo je vnesla sprememba Odloka iz leta 1996).

5.Pri obravnavi zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 29.990,05 EUR je bilo tako na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov ter ga je zato potrebno v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1 z odločbo zavrniti.

6.Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je izrek citirane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma je nejasen, saj iz njega ni razvidno, na kateri projekt se nanaša, zato je z izpodbijano odločbo kršen šesti odstavek 213. člena ZUP, ker odločbe ni mogoče preizkusiti.

7.Upravni organ je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Napačno je ugotovil, da je tožeča stranka v DIIP in NIP opredelila, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje. Iz NIP je razvidno, da je to namen celotnega projekta in ne zgolj kozolca kot takšnega. V samo namembnost kozolca v projektu in njegovi izvedbi ni bilo poseženo in še vedno gre za pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju. Kozolec je tudi izhodišče za razne aktivnosti, ki se ob njem dogajajo, tako npr. izhodišče za planinski pohod, piknik in podobno in kar vse je revitalizacija objekta, brez da bi poseglo v njegovo namembnost. Enako velja tudi za vaško tržnico, učenje mladine glede zgodovine kraja in okolica kozolca kot prostor društev za izvajanje dejavnosti in druženje in za okrasitev zgornjega dela kozolca s predmeti iz zbirke železarstva in rudarstva.

8.Tudi v primeru, ko se kozolec uporablja poleg osnovnega namena uporabe po Uredbi, in sicer za namen vaške tržnice, kot učni prostor, za druženje, ipd., pa je upravni organ vseeno zmotno uporabil materialni predpis, ko je zaključil, da bi prva tožnica morala pridobiti dovoljenja zaradi spremembe namembnosti. Tretji odstavek 4. člena ZGO-1 določa, da gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah, kot je pravilno opredelil upravni organ, kozolec pa se skladno s 18. točko Priloge 2 Uredbe šteje kot nezahteven objekt, kar je tudi razvidno iz gradbenega dovoljenja z dne 7. 8. 2013.

9.Peti odstavek 4. člena ZGO-1 sicer določa, da gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po Enotni klasifikaciji vrst objektov (v nadaljevanju CC-SI) spremeni v stavbo za kulturo in razvedrilo, vendar se navedeni odstavek nanaša na izjeme od določbe četrtega odstavka 4. člena ZGO-1, kjer je opredeljeno, kdaj ni potrebno ob spremembi namembnosti pridobiti gradbenega dovoljenja za objekte, ki niso nezahtevni objekti.

10.Po prepričanju tožeče stranke zahtevek izpolnjuje vse pogoje za izplačilo sredstev, ki so ji bila priznana na podlagi odločbe z dne 24. 4. 2013, kar bi morala ugotoviti tudi toženka, ki po prepričanju tožnikov tudi ni pristojna, da sama presoja, kakšen objekt je predmetni kozolec in kakšno gradbeno dovoljenje je potrebno za postavitev takšnega kozolca in kakšno gradbeno ter uporabno dovoljenje je treba pridobiti v primeru spremembe namembnosti kozolca. Brezpredmetno je tudi stališče UE Celje, ker tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku pred UE Celje. Predmetni dopis izpred skoraj 4 let pa tudi zaradi oddaljenosti in nove gradbene zakonodaje ne more biti uporaben v predmetnem postopku oz. na njem ne more in ne sme temeljiti odločba naslovnega organa.

11.Tožeča stranka še dodatno opozarja, da je že v DIIP-u iz oktobra 2011 in v NIP-u, navedla, da bo druga tožnica, Občina R., za gradnjo oz. rekonstrukcijo kozolca na parc. št. 585/10, k.o. ..., pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta in ga je tudi priložila. Tožeče stranka toženka ni nikoli opozorila ali pozvala na dopolnitev vloge, bodisi vloge za pridobitev sredstev bodisi vloge za izplačilo sredstev, prav tako toženka ni problematizirala nobenega dela izvedbe projekta, niti iz vidika potencialno sporne namembnosti niti ni izpostavljala nobene problematike vezane na prostorske akte ali na Odlok Občine Celje, in je projekte potrdila z odločbo z dne 24. 4. 2013.

12.Tožeča stranka je prepričana, da bi morala toženka kvečjemu že v fazi odločanja o pridobitvi sredstev, torej v prvi fazi zahtevka, preverjati, ali je gradbeno dovoljenje, ki je opredeljeno v DIIP-u in na katerega se toženka šele sedaj v izpodbijani odločbi sklicuje kot nezadostno, pravilno, ne pa, da je to ugotavljala in presojala šele v drugi fazi zahtevka, ko je odločala o izplačilu sredstev, pridobljenih na podlagi odločbe z dne 24. 4. 2013.

13.Po prepričanju tožeče stranke je toženka z izpodbijano odločbo ravnala tudi v nasprotju s sodno prakso, in sicer v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011, kar predstavlja kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tudi v predmetnem upravnem postopku gre namreč za dvofazni postopek in ker je tožeča stranka v skladu s četrtim odstavkom 127. člena Uredbe vlogi za izplačilo denarnih sredstev priložila vsa dokazila, bi morala toženka odločiti, da se tožeči stranki izplačajo priznana in zahtevana sredstva.

14.Upravni organ se v izpodbijani odločbi tudi zmotno sklicuje na šesti odstavek 4. člena ZGO-1, po katerem sprememba namembnosti, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje, ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom. Sklicevanje na šesti odstavek 4. člena ZGO-1 in na domnevno nasprotje z Odlokom je za tožečo stranko presenečenje, do katerega se ni mogla opredeliti, zato je tožeča stranka ravnala v nasprotju s 7., 8. in 9. členom ZUP, še zlasti pa z načelom zaslišanja stranke. Sicer pa upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni ugotavljal, na katerem območju naj bi bil kozolec postavljen oz. zakaj je zaključil, da naj bi za to območje veljal Odlok oz. da gre za samostojni kozolec v smislu Odloka, poleg tega pa se obrazložitev sklicuje na Odlok s spremembami iz Uradnega lista št. 28/16 in 21/17, ki so relevantne, saj so kasnejše od predložitev zahtevka za izplačilo sredstev. Tudi zato je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je izpodbijana odločba brez razumne obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti.

15.Prav tako toženka v izpodbijani odločbi ne pojasni, katerega konkretnega pogoja ali kriterija, določenega v NIP-u ali odločbi o potrditvi NIP-a, naj stranka ne bi izpolnjevala ali v čem naj bi bil zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi. Sicer pa zahtevek tožeče stranke izpolnjuje vse zahteve. Kozolec je bil postavljen v skladu z gradbenim dovoljenjem in zahteva po pridobitvi novega gradbenega dovoljenja na podlagi dopisa UE Celje ni utemeljena.

16.Še posebej ni mogoče ugotoviti potrebe zavrnitve celotnega zahtevka za izplačilo sredstev po zahtevku z dne 4. 10. 2014, torej tudi tistih sredstev, ki nimajo nobene zveze z rekonstrukcijo oz. postavitvijo kozolca in ki so bile v okviru NIP predvidene kot samostojne projektne dejavnosti in so bile tudi v celoti izvedene, zanje so bili plačani tudi vsi računi, kar je razvidno iz zahtevka prve stranke z dne 3. 10. 2014, na vsebino katerega se stranki v izogib ponavljanju sklicujeta, enako tudi na vsebino NIP in DIIP.

17.Prav tako pa izpodbijana odločba ne vsebuje nobene smiselne obrazložitve, zakaj predmetni kozolec predstavlja stavbo za kulturo in razvedrilo. Tožeča stranka meni tudi, da toženka nima pristojnosti odločati o tem, kakšno dovoljenje je potrebno za predmetni kozolec, niti potrebnega znanja, njeno stališče pa je izdelano na podlagi pomanjkljivih informacijah. Tudi ob kontroli na kraju samem pred izplačilom zahtevka niso bile ugotovljene nobene pomanjkljivosti. O vsem navedenem v predmetni tožbi bodo na obravnavi, katero tožnici predlagata, vedeli izpovedati tudi A. A., B. B. in C. C.

18.Glede na zgoraj navedeno tožnici naslovnemu sodišču predlagata, da po izvedenem dokaznem postopku in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

19.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi, če se z njimi izrecno ne strinja, in naslovnemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne.

20.Zavrača navedbo, da je izrek nejasen, ker je na njegovi podlagi mogoče zaključiti, na kateri projekt se nanaša, prav tako je v izreku izpodbijane odločbe določno naveden zahtevek za izplačilo sredstev, znesek, vlagatelj zahtevka in točen datum vložitve zahtevka.

21.Kot je tožena stranka obširno pojasnila že v izpodbijani odločbi, iz NIP-u št. 33151-8/2008/259 izhaja, zakaj se bo uporabljal kozolec, enako tudi iz DIIP-u, in zato je tožena stranka že na podlagi navedb same stranke lahko ugotovila, da se je kozolec uporabljal za bistveno drugačen namen, kot izhaja iz veljavnega gradbenega dovoljenja. Tožeči stranki sicer navajata v tožbi, da je to namen celotnega projekta in ne samo kozolca ter da se ni spremenilo namembnosti kozolca, ampak se ga je samo občasno uporabljalo v okviru prireditev, kar pa ni skladno z namembnostjo samega kozolca, kot izhaja iz veljavnega gradbenega dovoljenja.

22.Tožena stranka je prav tako že v izpodbijani odločbi pojasnila svoje stališče glede potrebe pridobivanja novega gradbenega dovoljenja. Nesporno je, da je treba relevantni kozolec glede na veljavno gradbeno dovoljenje po takrat veljavnem (v času vložitve zahtevka) ZGO-1 ter 18. točke Priloge 2 Uredbe prvotno šteti kot nezahteven objekt, ki predstavlja izjemo iz tretjega odstavka 4. člena ZGO-1. Prav tako se tožena stranka strinja z navedbo tožečih strank, da peti odstavek 4. člena ZGO-1 ne velja za nezahtevne objekte, ampak predstavlja izjemo od četrtega odstavka istega člena in tako ne velja za nezahtevne objekte, za katere ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti. Ker pa se je kozolec uporabljal za bistveno drugačen namen od prvotno predvidenega v veljavnem gradbenem dovoljenju, je bila s tem spremenjena njegova namembnost izven okvirjev, ki so po Prilogi 2 določeni za nezahtevne objekte. Ker tako kozolca več ni bilo mogoče šteti za nezahteven objekt po določilih ZGO-1 (niti za enostanovanjsko stavbo), zanj več ni veljala izjema iz tretjega odstavka 4. člena ZGO-1, ampak je bilo potrebno uporabiti tudi četrti in peti odstavek 4. člena ZGO-1, ki v konkretnem primeru zahtevata gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti. Tožeči stranki si tretji odstavek 4. člena ZGO-1 zmotno razlagata na način, da namembnost in vrsta objekta po spremembi nista pomembni, kar pa je pravno nevzdržno in v jasnem nasprotju z javno koristjo.

23.Nadalje tožeči stranki grajata pravilnost mnenja UE Celje, št. 021-64/2015-17 z dne 19. 5. 2015, na katerega je toženka delno oprla svojo obrazložitev izpodbijane odločbe. Skladno s pravili upravnega postopka sta stranki prejeli mnenje upravne enote v izjavo, toženka pa se je v obrazložitvi opredelila do njunega mnenja. Navedbe stranke, da bi morali sodelovati tudi v postopku pred upravno enoto, so zgolj pavšalne, prav tako pa pravila splošnega upravnega postopka ne zahtevajo, da bi morala biti stranka udeležena pri pridobivanju vsakega mnenja s strani drugih organov.

24.Tožeči stranki nadalje grajata navedbe toženke glede nedovoljene spremembe namembnosti, če je ta v nasprotju s prostorskim aktom. Na tem mestu toženka poudarja, da ta del obrazložitve ne predstavlja razloga za zavrnitev zahtevka, ampak zgolj dodatno pojasnilo. Zavrnilna odločba je bila namreč izdana že na podlagi zgoraj opisanih kršitev v zvezi s spremembo namembnosti in gradbenim dovoljenjem in ne šele zaradi kumulacije vseh kršitev. Enako stališče glede nedovoljene spremembe je sicer zavzelo tudi Upravno sodišče RS v postopku upravnega spora glede te iste zadeve, (opr. št. IV U 129/2015 z dne 8. 6. 2016, 16. točka obrazložitve, sodba je tudi v spisu upravne zadeve). Predmetna sodba je bila sicer naknadno razveljavljena v postopku revizije, vendar ne zaradi vsebinske nepravilnosti stališča, ampak zgolj zaradi prekoračitve okvira, znotraj katerega bi sodišče smelo odločati.

25.Tožeči stranki prav tako grajata izpodbijano odločbo z ugovorom, da bi morala vse relevantne okoliščine glede spremembe namembnosti in izdaje gradbenega dovoljenja ugotoviti že v prvi fazi zahtevka, torej pri izdajanju odločbe o pravici do sredstev. Enako stališče sta stranki ponavljali tudi v dosedanjih sodnih postopkih v zvezi s to zadevo, ki pa ga je sodišče že pravnomočno ovrglo v sodbi opr. št. IV U 167/2017 z dne 5. 6. 2018, v kateri se je sodišče sklicevalo tudi na obširno sodno prakso glede tega vprašanja, kot npr. sodbi I U 1676/2015 in I U 1677/2015, obe z dne 4. 10. 2016, pa tudi sodbi II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016 in II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016.

26.Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek tožečih strank kot neutemeljen v celoti zavrne.

K I. točki izreka:

Povzetek glavne obravnave (uvodne in zaključne besede strank ter izvedeni dokazi)

27.Sodišče je dne 11. 10. 2021 opravilo javno glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo dokaz z vpogledom v listine v upravnem spisu zadeve ter z zaslišanjem prvotožeče stranke, drugotožeče stranke in zaslišanjem prič B. B. in C. C. Predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi podal mnenje glede morebitne spremembe namembnosti, je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega za odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

28.Tožeča stranka je v navedbah vztrajala, da je izpodbijani akt nezakonit in nepravilen in poudarila, da namembnost kozolca ni bila nikoli spremenjena izven okvirjev Uredbe, ki velja za nezahtevne objekte. Tako se kozolec nikoli ni spremenil v stavbo za kulturo in razvedrilo. Tožeča stranka tudi ni bila seznanjena z dopisom UE Celje. Dejstvo je, da je kozolec služil ves čas za kmetijske namene. Postavljen je bil namesto starega kozolca in se uporablja za isti namen. Za gradnjo je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje.

29.Toženka je tožbenim navedbam oporekala in poudarila, da je tožeča stranka sama navajala, da se v objektu občasno zadržujejo drugi ljudje z nameni, ki niso skladni z namenom uporabe objekta po Uredbi. To izhaja tudi iz načrta izvedbenih projektov in DIIP iz oktobra 2011. Pojasnila je, da ima dopis UE pojasnilno naravo, sama namembnost objekta pa temelji na navedbah tožeče stranke iz DIIP in iz NIP.

30.Zastopnica prvotožeče stranke, A. A. je na zaslišanju pojasnila način oddaje vloge na razpis, med drugim tudi, da so pričakovali odobritev sredstev in poplačila. Pojasnila je tudi, da so z izvedbo projekta pričeli po pridobitvi odločbe o odobritvi sredstev. Menila je, da bi moralo biti že ob prijavi ugotovljeno, kakšno dovoljenje se zahteva za objekt, ne šele ob oddaji zahtevka. Drugih okoliščin se zastopnica prvotožeče stranke ni spominjala.

31.Župan drugotožeče stranke, je pojasnil sistem prijavljanja projektov in da je bilo že ob sami prijavi priloženo gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, zato bi morali biti na neustreznost tega dovoljenja opozorjeni prej. Pojasnil je tudi, da je bil stari kozolec nevaren in da je bilo popravilo nujno potrebno, v nadaljevanju je tudi pojasnil, da v tem objektu skladiščijo del opreme za zimsko službo in košnjo, da je kozolec ob nekaterih prireditvah mesto srečanja, sicer pa se kozolec uporablja izključno za kmetijske namene, kot je ličkanje in spravilo kmetijskih pridelkov. V zgornjih prostorih se nahaja zbirka železarstva, kar pomeni, da je na kozolcu ob strani obešeno orodje rudarjev, ampak tega je vsega skupaj za tri kvadratne metre. Na kozolcu se poleg koruze hrani tudi seno in spodaj tudi bale sena. Pojasnil je tudi, da se občasno tukaj ljudje srečajo ob določenih pohodih, kot zbirni točki, torej kot prireditvenem prostoru. V objektu so shranjeni tudi prodajni pulti za namene vaške tržnice.

32.Zaslišana priča C. C. je pojasnila, da je kot strokovni sodelavec, zaposlen na Kmetijskem gozdarskem zavodu B., sodeloval pri izvedbi projekta in da je do zavrnitve tega prišlo po izvedbi kontrole na kraju samem. Za objekt je povedal, da služi namenu kot vsi kozolci, da pa se zadnje čase ne dogaja v tem objektu prav veliko. Kolikor se spominja, je bilo na tem mestu, skladno s prijavljenim projektom, mišljeno na prireditvah predstaviti prebivalcem tega območja razne aktivnosti in vsebine. Tudi razstava je bila del projekta. Pojasnil je tudi, da objekt služi tudi spravilu sena oziroma kmetijskih pridelkov.

33.Zaslišana priča B. B. je pojasnila, da so se izvedle vse aktivnosti iz vloge, da so slednjo velikokrat dopolnjevali in bili zaradi negativne odločbe presenečeni. Investicijo so ves čas izvajali z lastnimi sredstvi in zato pričakovana zavrnitev sredstev ni bila prijetna. Kozolec je postavljen na mestu prvotnega dotrajanega kozolca, ki je bil po pripovedovanju ljudi nevaren. Vse dejavnosti, predvidene v vlogi, so se delno odvijale pod kozolcem, delno pa izven njega. Priča B. B. je pojasnila, da se v objektu kozolca skladiščijo kmetijski pridelki. Pojasnila je tudi, da naj bi bile prireditve namenjene ohranjanju starih običajev, in poudarila, da je bil projekt odobren.

34.Pooblaščenka tožeče stranke je v zaključni besedi uveljavljala bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil, da gre za nezahteven objekt in da ni prišlo do nobene spremembe namembnosti, ki bi zahtevala novo izdajo gradbenega oziroma dokaznega postopka, sicer pa meni, da je že dokazni postopek izveden na tej glavni obravnavi potrdil, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, saj so današnje izpovedbe pojasnile, da se namembnost objekta ni spremenila.

35.Toženka je v zaključni besedi poudarila, da je bilo gradbeno dovoljenja izdano za nezahtevni objekt v skladu z Uredbo/1, ki v skladu z 18. točko Priloge 2 določa, da je kozolec - toplar nezahteven, pomožni kmetijsko gozdarski objekt, ki je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju. Res je, da je bilo na podlagi pričanj mogoče ugotoviti, da se uporablja za spravilo kmetijskih pridelkov, vendar pa tudi za prireditve, saj je bilo rečeno, da se uporablja za ličkanje koruze, za Čemažev pohod, večkrat na leto pa tudi kot prireditveni prostor in prostor za spravilo stolic, ki so namenjene izvajanju vaških tržnic. Tako se je objekt iz nezahtevnega spremenil v manj zahtevnega, zato bi bilo treba zanj pridobiti novo dovoljenje. Spremenila se je namreč namembnost objekta.

Presoja sodišča

36.Sodišče uvodoma povzema med strankami nesporno dejstvo, da je tožeča stranka (prvotožeča stranka društvo A.) kandidirala za pridobitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa LEADER v okviru Programa razvoja podeželja 2007 - 2013, ki se sofinancira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ter vlogi priložila dokument DIIP "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca A.", ki ga je investitor (drugotožeča stranka Občina B.) v projekt vključil kot izvedbeni projekt št. 2 v NIP. Prav tako med strankami ni sporno, da je toženka z odločbo št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013 potrdila projekte, opredeljene v NIP, ter določila, da se projekt "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca A. lahko izvaja preko ukrepa 322 (obnova in razvoj vasi). Iz odločbe o potrditvi je razvidno, da morajo biti vsa gradbena dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja.

37.Z odločbo št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013 je torej toženka potrdila razpisani projekt "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca A.". Med drugim je odločila tudi, da je stranka za konkretni projekt upravičena do koriščenja sredstev v višini 29.999,05 EUR po dinamiki, določeni v tej odločbi (od skupno do 119.699,00 EUR sredstev za vse potrjene projekte iz naslova ukrepov LEADER). Sodišče je vpogledalo v prilogo A4 in ugotovilo, da iz obrazložitve te odločbe izhaja, da so bili projekti, predlagani za izvedbo, tudi obravnavani, in da so bili skladni z lokalno razvojno strategijo; da sta višina in struktura financiranja projektov v skladu z dodeljenimi pravicami porabe finančnih sredstev za leto 2012 (obvestilo št. 33151-87249 z dne 5. 3. 2012) in da so bili projekti izbrani in potrjeni s strani organa odločanja društva A. Sodišče dodatno pojasnjuje še, da se pogoji, ki se nanašajo na sam projekt, ponovno ne presojajo, mora pa projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje. V nadaljevanju iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da morajo biti vsa gradbena dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja.

38.V obravnavani zadevi je sporna nadaljnja odločitev toženke, ki je zahtevek tožeče stranke z dne 4. 10. 2014 v višini 29.999,05 EUR na podlagi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 zavrnila. Sodišče na tem mestu zavrača tožbeni očitek, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in da je nejasen. Odločitev sodišča temelji na določbi 213. člena ZUP, ki določa, da se v izreku odloči o predmetu in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek) in da mora biti izrek kratek in določen (šesti odstavek). Sodišče meni, da izrek ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o kateri zahtevi stranke je z njim odločeno. Izreka namreč ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole. Ker iz izreka izpodbijane odločbe jasno izhaja opredelitev zahtevka, ki se zavrača, njegova višina, datum vložitve zahtevka in vlagatelj, je izrek izpodbijane odločbe skladen z določbo 213. člena ZUP.

39.Tožeča stranka ugotovitvi toženke, na kateri temelji zavrnitev, nasprotuje in med drugim navaja, da bi morala toženka že v fazi odločanja o pridobitvi sredstev, torej v prvi fazi zahtevka, preverjati, ali je gradbeno dovoljenje, opredeljeno v DIIP-u, pravilno in skladno s prostorskimi akti.

40.V zvezi z navedenim tožbenim ugovorom sodišče pojasnjuje, da je toženka dolžna pred izplačilom nepovratnih sredstev izvesti kontrolne postopke tako v skladu z evropsko zakonodajo kot nacionalnim predpisom, torej pred izplačilom sredstev preveriti, ali zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno, če pa zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Prav tako pristojni organ z odločbo zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Ker je torej obveznost preveritve usklajenosti s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici predpisana, sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da vlagatelju izdana odločba o pravici do sredstev pomeni potrditev, da projekt (naložba) izpolnjuje zahtevane pogoje, kar izhaja tudi iz odločbe toženke št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, s katero je bil odobren razpisani projekt "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca A." in s katero se je tožena stranka zavezala, da bo sredstva izplačala, če bo vlagatelj glede nastalih in uveljavljenih stroškov izpolnil predpisane zahteve. Kot je sodišče že navedlo v 37. točki obrazložitve te sodbe, pa so se te zahteve pri izvedbi gradbenih del nanašale na upoštevanje predpisov, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. Ker se torej izpolnjevanje pogojev, ki se nanašajo na izvedbo investicije, preverja v t.i. drugi fazi, ko je vložena zahteva za izplačilo sredstev, toženka pogoja, ali je gradbeno dovoljenje, opredeljeno v DIIP-u (iz oktobra 2011), pravilno in skladno s prostorskimi akti v postopku izdaje odločbe o pravici do sredstev, ni bila dolžna preverjati.

41.Zgoraj navedeno pa v nadaljevanju pomeni, da je toženka med administrativno obravnavo zahtevka za izplačilo projekta utemeljeno presojala zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje št. 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013 za gradnjo nezahtevnega objekta kozolca - toplarja na parcelni št. 585/10, k.o. ..., in njegovo skladnost s cilji projekta iz NIP in DIIP.

42.Po presoji sodišča je toženka (ob upoštevanju predloženega gradbenega dovoljenja) pravilno ugotovila, da se v skladu s 5. členom Uredbe/1 ter v skladu z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe, kozolec - toplar šteje kot nezahteven pomožni kmetijsko gozdarski objekt in je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjeno prebivanju ter je stavba površine do vključno 150 m2. Slednjo ugotovitev, ki se nanaša na namembnost objekta in ki med strankama upravnega spora ni sporna, je toženka primerjala z navedbami tožeče stranke v NIP-u št. 33151-8/2008/259 in DIIP-u iz oktobra 2011, ki jih potrjujejo tudi izpovedbe na glavni obravnavi zaslišanih prič in tožeče stranke in iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja bistveno drugačna namembnost objekta kot iz gradbenega dovoljenja. Tako iz 3. točke DIIP (Analiza obstoječega stanja) izhaja, da bo nov objekt za občino predstavljal dodano vrednost na področju kulture in turizma in da bo prireditveni prostor pod kozolcem namenjen vaškim tržnicam, zgornji prostori kozolca pa bodo namenjeni stalni zbirki železarstva in rudarstva. Iz te točke izhaja še, da bo izvajanje in širjenje dejavnosti pod kozolcem namenjeno tudi kulturnim in turističnim društvom, ki delujejo na območju občine (predstavitve starih kmečkih običajev, ohranjanje ljudskega izročila...). Podroben opis izvedbe projekta nenazadnje izhaja tudi iz zahtevka za izplačilo sredstev, kjer so pod kozolcem predvidene štiri vaške tržnice, izdelava zbirke rudarstva in železarstva ter druge načrtovane prireditve pod kozolcem.

43.Uporaba kozolca za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje ter delno kot prostor za stalno zbirko železarstva in rudarstva, tudi po presoji sodišče ne pomenita uporabe oziroma namembnosti iz 18. točke Priloge 2 Uredbe/1.

44.Vprašanje (ustreznosti) uporabe objekta za namene, navedene v NIP-u in DIIP-u je tožena stranka naslovila na UE Celje, ki ji je v dopisu št. 021-64/2015-17 z dne 19. 5. 2015 med drugim pojasnila, da je bilo gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt izdano za kmetijsko pridelavo in da uporaba objekta za druge namene (prireditve, tržnica, razstavni prostor) ne pomeni uvrstitev objekta v skupino manj zahtevnih objektov. Gre za mnenje, ki ga je toženka posredovala tožeči stranki v izjasnitev, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor kršitve 9. člena ZUP. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka v izjavi z dne 4. 1. 2019 nasprotovala mnenju UE, vendar sodišče ugotavlja, da se nasprotovanje ne nanaša na dejanske ugotovitve, ampak na pravno presojo, razlago določbe 4. člena ZGO-1 (enako kot v tožbi). Toženka je zato pravilno štela, da je zadoščeno 9. členu ZUP.

45.V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne presoja zakonitosti gradnje objekta kozolca - toplarja na parc. št. 585/10, k.o. ... Med strankami upravnega spor namreč ni sporno, da gre za objekt, ki je bil (zakonito) zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013 in da gre za nezahteven objekt za kmetijsko pridelavo, ampak sodišče presoja utemeljenost zavrnitve strankinega zahtevka za izplačilo sredstev. Kot je že bilo povedano, ta temelji na ugotovitvi, da gradbeno dovoljenje za zgrajeni objekt zahteva spremembo namembnosti (ki bo skladna s prijavljenimi projekti). Ker se kozolec uporablja v nasprotju z veljavnim gradbenim dovoljenjem, se posledično uporablja v nasprotju z veljavnimi predpisi, kar posledično pomeni, da stranka z zahtevo za izplačilo sredstev ne more biti uspešna.

46.Sodišče v nadaljevanju pritrjuje stališču toženke, da je sporni objekt ob upoštevanju 18. točke Priloge 2 Uredbe/1 šteti kot nezahteven objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, ker predstavlja izjemo iz tretjega odstavka 4. člena ZGO-1. Prav tako pritrjuje stališču, da uporaba kozolca za drugačne namene (v konkretnem primeru za namen prireditve, tržnice in razstavnega prostora) pomeni spremembo namembnosti, ki presega okvir namembnosti enostavnega objekta, ki ga določa Priloga 2. Ta bistvena ugotovitev pa tudi po presoji sodišča pomeni, da po določbah ZGO-1 obravnavanega kozolca ni mogoče šteti za nezahtevi objekt po določilih Uredbe/1 (niti za enostanovanjsko stavbo), zato zanj ne velja izjema iz tretjega odstavka 4. čl. ZGO-1, ampak je treba uporabiti tudi četrti in peti odstavek 4. člena ZGO-1. Ker obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med objekte, za katere velja določba četrtega odstavka 4. člena ZGO-1, sodišče pritrjuje stališču toženke, da je treba uporabiti določbo petega odstavka 4. člena ZGO-1, ki določa, da gre ne glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni, med drugim v stavbo za kulturo in razvedrilo. Sodišče pojasnjuje, da je bila uvrstitev objekta v času izdaje gradbenega dovoljenja določena na podlagi Uredbe o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS št. 109/11...), ki določa, da se objekti razvrščajo glede na namen njihove uporabe. Iz enotne klasifikacije vrst objektov (CC-SI) izhaja, da se med stavbe splošnega družbenega pomena (126) uvrščajo stavbe za kulturo in razvedrilo (1261), kamor spadajo kinodvorane, koncertne dvorane, operne hiše, gledališča in podobno; dvorane za družabne prireditve; paviljoni in stavbe za živali in rastline v živalskih in botaničnih vrtovih; igralnice, cirkusi, plesne dvorane in diskoteke, glasbeni paviljoni in podobno. Tožeča stranka je predvidela uporabo kozolca za namen prireditev, tržnice in razstavnega prostora, kar pomeni, da taka uporaba kozolca zahteva uvrstitev objekta med stavbe za kulturo in razvedrilo. Ker presoja toženke in sodišča, ob upoštevanju listin upravnega spisa (namen uporabe objekta, ki izhaja iz NIP in DIIP), temelji na pravilni uporabi materialnega prava (gre torej za pravno vprašanje), je sodišče predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi presodil pravilnost stališča o spremembi namembnosti in spremembi gradbenega dovoljenja, zavrnilo.

47.Sodišče pa se v nadaljevanju opredeljuje do tožbenega ugovora, ki se nanaša na uporabo šestega odstavka 4. člena ZGO-1. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je toženka nepravilno uporabila materialni predpis, ker ni ugotovila lege oziroma območja, na katerem je kozolec postavljen. Sodišče ugotavlja, da iz listin upravnega spisa in tožbi priloženega gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta št. 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013 izhaja podatek, da kozolec leži na parc. št. 585/10, k.o. ..., in da gre za območje urejanja z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Celje izven ureditvenih območij lokalnih središč in ureditvenega območja Celja za območje Občine Štore (Uradni list RS št. 35/96 in 58/01 (in ne Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Celje izven ureditvenih območij lokalnih središč in ureditvenega območja Celja (Uradni list RS št. 39/92, 58/01, 28/16, 21/17)). Iz obrazložitve citiranega gradbenega dovoljenja pa izhaja med drugim tudi, da "poleg določbe, da so na celotnem obravnavanem območju dovoljene nadomestne gradnje, adaptacije in dozidave, določa izjemo samo za samostojne kozolce in gospodarske objekte, kjer so mogoči le nadomestni objekti enake namembnosti oziroma tekoča popravila..." Ne glede na to ugotovitev pa sodišče pritrjuje toženki, da obrazložitev odločitve v tem delu ne predstavlja nosilnega razloga za zavrnitev zahtevka, zato sodišče njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu ni presojalo.

48.Ker je sodišče spoznalo izpodbijano odločbo za zakonito in pravilno, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

49.Izrek o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.

56. člen ZKme-1.

Drugi, tretji in četrti odstavek 56. člena ZKme-1.

"da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja, ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje"

Tretji odstavek 4. člena ZGO-1: Gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah.

Četrti odstavek 4. člena ZGO-1: Gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti ni potrebno, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen, kot ga določa predpis o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov (v nadaljnjem besedilu: CC-SI), spremeni: znotraj skupine upravnih in pisarniških stavb; znotraj razreda trgovske in druge stavbe za storitvene dejavnosti, razen če se spremeni v sejemsko dvorano, razstavišče ali bencinski servis; iz upravne in pisarniške stavbe v trgovsko in drugo stavbo za storitvene dejavnosti, razen če se spremeni v sejemsko dvorano, razstavišče in bencinski servis; iz gostinske stavbe, razen iz hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev in druge stavbe za kratkotrajno nastanitev, v upravno in pisarniško stavbo ali trgovsko in drugo stavbo za storitvene dejavnosti, razen če se spremeni v sejemsko dvorano, razstavišče ali bencinski servis.

Peti odstavek 4. člena ZGO-1: Ne glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni v: zabaviščni park ali podoben zabaviščni objekt; stavbo za kulturo in razvedrilo; skladišče ali odlagališče odpadkov; bencinski servis; trgovinsko skladišče z namenom prodaje; gostinsko stavbo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 4, 4/3, 4/4, 4/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.