Jedro

Tožeča stranka je zgolj napovedala, da bo uveljavljala pravico iz 25. člena ZDen, vendar napovedanega zahtevka za povračilo vlaganj do odločitve tožene stranke ni vložila. Upravni organi, ki vodijo denacionalizacijske postopke, niso dolžni po uradni dolžnosti ugotavljati, ali v posamezni zadevi obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen. To je dolžnost osebe, ki uveljavlja vlaganja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.10.2003 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno (delno) odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičenkam A.A., B.B. in C.C. v last in posest vrne nepremičnina parc. št. 11, stavbišče, stanovanjska stavba v izmeri 512 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 0,13 m2 ter dvorišče v izmeri 807 m2, vpisana v vl. št... k.o... (1. točka izreka), ter da je zavezanka za vrnitev nepremičnine tožeča stranka, ki je dolžna navedene nepremičnine izročiti upravičenkam v last in posest v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Tožeča stranka kot zavezanka za vrnitev nepremičnin se ustne obravnave dne 28.8.2003 ni udeležila, prav tako se ni opredelila do navedb v zapisniku z obravnave, ki ji je bil poslan v vednost, zato je tožena stranka svojo odločitev oprla na dokumentacijo v spisu. Tožena stranka je štela, da ovire za vrnitev nepremičnine parc. št. 11 v naravi niso izkazane, o zahtevi za vrnitev parcele št. 30 k.o... pa bo upravni organ odločil z naknadno odločbo.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da se je vrednost sporne parcele, št. 11 k.o... po podržavljenju bistveno povečala. Kot je razvidno iz dopisa tožeče stranke z dne 2.3.1995, ima tožeča stranka na sporni parceli poslovne prostore, ki jih je z obnovitvenimi posegi temeljito obnovila. Zaradi dotrajanosti je bilo zamenjano stavbno pohištvo - okna in vrata, na kombiniranem delu je bila zamenjana streha, zgrajena je bila centralna kurjava, narejeni so bili novi podi, stropi so bili delno obdelani z lesom, urejen je bil del fasade, zgrajen je bil pločnik in asfaltirano dvorišče. V letu 1991 je bila izvedena ponovna ureditev prostorov za združeno hranilno kreditno službo. Zaradi vloženih sredstev je tožeča stranka navedla, da bo uveljavljala uporabo določb 20., 21. in 25. člena ZDen oziroma zaradi odškodnine uveljavljala pravice iz 22. ter 25. člena ZDen. Tožeča stranka se ustne obravnave dne 28.8.2003 ni udeležila prav tako se ni opredelila do navedb v zapisniku z obravnave. Iz spremnega dopisa k zapisniku z obravnave, ne izhaja zahteva, da tožeča stranka poda odgovor, prav tako se zapisnik ne nanaša na ugovore tožeče stranke v zvezi z njenimi vlaganji. Zapisnik se izrecno nanaša le na nepremičnine s parc. št. 30, ta nepremičnina pa ni predmet tega postopka. Tožena stranka je bila po presoji prvostopnega sodišča seznanjena z ugovori, da se je vrednost spornih nepremičnin zaradi novih investicij bistveno povečala ter da tožeča stranka uveljavlja pravice po 20. in 25. členu ZDen. Kljub izkazani neaktivnosti, bi morala tožena stranka izrecno zahtevati, da tožeča stranka uveljavljane pravice konkretizira in dopolni s predložitvijo ustreznih dokazov za zatrjevana vlaganja v sporne nepremičnine. Iz upravnih spisov izhaja, da tožena stranka ni ugotavljala vrednosti predmetnih nepremičnin po stanju v času podržavljenja in po današnji vrednosti, niti ni ugotavljala ali so podane okoliščine za postopanje po določbah 20., 21., 22. in 25. člena ZDen. Po presoji prvostopnega sodišča so bile v postopku kršene določbe 7., 142. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka prav tako je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

Upravičenka B.B., v laični pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka. Navaja, da se tožeča stranka ustne obravnave ni udeležila, svoje odsotnosti tudi ni opravičila, prav tako ni odgovorila na zapisnik z ustne obravnave. Upravni organ tožeče stranke ni bil dolžan pozvati, da trditve glede vlaganj utemelji, prav tako tožeča stranka v postopku ni izkazala, da je dejansko vlagala v sporno nepremičnino. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Upravičenka A.A. po svoji pooblaščenki v pritožbi ("odgovoru na sodbo") navaja, da tožeča stranka v postopku ni izkazala vlaganj v sporno nepremičnino. Predlaga, da se presodi pravilnost tožbe tožeče stranke.

V odgovoru na pritožbi tožeča stranka navaja, da se je vrednost spornih objektov zaradi njenih investicij bistveno povečala. V objektih je sedaj sedež uprave tožeče stranke z vsemi službami, ob morebitnem vračilu objektov denacionalizacijskim upravičenkam, pa bo tožeča stranka postavljena v neugoden položaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi prizadetih strank zavrne kot neutemeljeni.

Pritožbi sta bili vloženi pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1. Vrhovno sodišče ju je na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena omenjenega zakona obravnavalo kot pritožbi po ZUS-1, ker izpolnjujeta pogoje po navedenem zakonu.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna in ni zakonita.

Povečanje vrednosti nepremičnine, ki se vrača v denacionalizacijskem postopku (na način iz 45. člena ZDen) ugotavlja upravni organ le če je oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala sredstva v nepremičnino, zahtevala njihovo povrnitev. Upravni organ ni dolžan po uradni dolžnosti (ex effo) ugotavljati morebitnega povečanja vrednosti nepremičnine, temveč je to predlagalna dolžnost osebe, ki meni, da je zaradi vloženih sredstev v nepremičnino, ki se vrača v naravi, prizadeta. Osebam, ki uveljavljajo vlaganja je upravni organ dolžan dati možnost, da upravičenja iz naslova vloženih sredstev uveljavljajo, skladno s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku, na podlagi istega zakona pa jim je dolžan omogočiti udeležbo v postopku. Opustitev te dolžnosti predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo prizadete osebe lahko uveljavljajo z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Z dopisom tožene stranke z dne 15.2.1995 je bila tožeča stranka pozvana, da se kot zavezanka za vrnitev stvari opredeli do denacionalizacijskega zahtevka oziroma denacionalizacije spornih nepremičnin. Kot zavezana stranka je bila vabljena na ustno obravnavo dne 28.8.2003 (ki se je brez opravičila ni udeležila), na navedbe zapisnika z ustne obravnave pa ni podala pripomb. V odgovoru na dopis tožene stranke z dne 15.2.1995 (vloga tožeče stranke z dne 2.3.1995) je tožeča stranka sicer navedla, da bo uveljavljala uporabo določb 20., 21. in 25. člena ZDen oziroma, da bo zaradi odškodnine uveljavljala pravice iz 22. in 25. člena ZDen, vendar napovedanega zahtevka za povračilo vlaganj do odločitve tožene stranke ni podala.

Kot je navedeno že predhodno upravni organi, ki vodijo denacionalizacijske postopke, niso dolžni po uradni dolžnosti ugotavljati ali v posamezni zadevi obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen. Zato tožena stranka tožeče stranke ni bila dolžna pozvati, da postavi oziroma konkretizira zahtevek za povrnitev vlaganj v sporno nepremičnino. Tožbeni ugovori tožeče stranke, da v postopku oziroma izpodbijani odločbi niso bila upoštevana njena vlaganja je tako neutemeljen, saj zahtevka za povrnitev vlaganj niti ni postavila. Prav tako je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka pozvati tožečo stranko, da se izjasni glede vlaganj, saj tožeča stranka zahtevka za povrnitev vlaganj v postopku ni uveljavljala.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretje točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbama prizadetih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno iz razloga, ker tožeča stranka ni vložila zahtevka za povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka.