Jedro

Sodna presoja izpolnjevanja kriterijev, kdaj je strokovno delo nekoga prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, katere so pomembne domače in tuje nagrade in priznanja ter kaj se šteje za kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, je zadržana, kar pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje navedenih kriterijev. V obravnavni zadevi pa po presoji sodišča argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna, prav tako je po presoji sodišča izpodbijana odločba obrazložena na način, ki omogoča njen preizkus.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku ne dodeli republiška priznavalnina. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški v zvezi s to odločbo niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi 4. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. K vlogi je med drugim priložil obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o nakazilu pokojnine za mesec januar 2016 ter dokumentacijo o svojem delu in o odmevih svojega dela v strokovni in širši javnosti. Strokovna komisija za področje avdiovizualne kulture (v nadaljevanju Komisija), ki jo je minister za kulturo ustanovil za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 3. člena Uredbe, je tožnikovo vlogo obravnavala 21. 4. 2016. Menila je, da tožnikovo minulo delo predstavlja relevanten prispevek k slovenski kulturi, vendar pa, da posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi na avdiovizualnem področju, skladno z 2. členom Uredbe, glede na pogoje iz 3. člena Uredbe, tožnikovo delo ne izkazuje. Zato Komisija ni predlagala dodelitve republiške priznavalnine tožniku. Tožena stranka je tožnika 17. 5. 2016 pisno obvestila o mnenju Komisije in ga pozvala, da svojo vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo oziroma, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik pa se v danem roku na mnenje Komisije ni odzval. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Meni, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise ter kršila določbe upravnega postopka. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija, ki jo je minister za kulturo ustanovil za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 3. člena Uredbe, podala mnenje, da tožnikovo ustvarjalno in strokovno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku, ki bi bil izkazan tudi z dokumentiranimi kritičnimi odmevi strokovne javnosti oziroma enciklopedičnimi vrednotenji in zapisi v strokovni literaturi. Tožnik se s temi ugotovitvami ne strinja. Tožnik je k svoji vlogi priložil vsa listinska dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz 3. člena Uredbe in priporočila uglednih kulturnih ustvarjalcev, ki so v preteklosti sodelovali s tožnikom na različnih kulturnih projektih. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da tožnikovo preteklo delo ni prepoznavno po njegovem izjemnem prispevku. Tožnik je, kot je tudi razvidno iz dokumentacije, podal pomemben prispevek k ustvarjanju in soustvarjanju mladinske kulture. Tožena stranka ni dovolj kritično presodila tožnikovega dela v seriji televizijskih oddaj za otroke z imenom Periskop in v oddajah Potepanja. Tožnik zato meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne odločbe. Tožena stranka bi tudi morala dati pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku možnost, da se izjasni oz. dopolni zahtevo. Tožniku pa ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo izpodbijane odločbe. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Izpodbijana odločba ni obrazložena, saj ne vsebuje odločilnih dejstev, ki so pomembna za odločitev v upravni zadevi in se je vsebinsko niti ne da preizkusiti. Tožnik meni, da je njegova prošnja po vsebini utemeljena in da bi tožena stranka morala njegovi zahtevi ugoditi. Predlaga, da sodišče v zadevi razpiše glavno obravnavo in na njej izvede dokaze, ki jih predlaga (med drugim zaslišanje tožnika). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroke postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na v zadevi dano mnenje Komisije ter na relevantne določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju ZUJIK) in Uredbe. Dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Meni, da je bil predmetni postopek pravilno voden ter v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklicuje na razloge iz navedene odločbe, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. ZUJIK v prvem odstavku 90. člena določa, da lahko upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku, minister dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s Komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Uredba, ki je bila sprejeta na podlagi tega zakona, v 2. členu določa, da minister, pristojen za kulturo, dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture, ki je posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku. Prvi odstavek 3. člena citirane Uredbe določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži: - dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in - dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. Navedena Uredba v 6. členu določa, da o dodelitvi priznavalnine in njeni višini odloči minister z odločbo, po posvetovanju s Komisijo, imenovano na podlagi 20. člena ZUJIK.

8. Sodišče najprej pojasnjuje, da je sodna presoja izpolnjevanja kriterijev, kdaj je strokovno delo nekoga prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, katere so pomembne domače in tuje nagrade in priznanja ter kaj se šteje za kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, zadržana, kar pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje navedenih kriterijev. Če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, sodišče odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna.

9. V obravnavni zadevi pa po presoji sodišča argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna, prav tako je po presoji sodišča izpodbijana odločba obrazložena na način, ki omogoča njen preizkus. Iz navedene obrazložitve namreč izhaja, da tožnikovi vlogi v dveh celovečernih filmih in nastopi v predvajanih večinoma mladinskih televizijskih oddajah ne izkazujejo obširnega igralskega opusa in samostojnega ustvarjalnega prispevka. Navedeno je tudi, da tožnik ni prejemnik pomembnejših domačih in tujih priznanj oziroma nagrad ter, da njegovo delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku, ki bi bil izkazan tudi z dokumentiranimi kritičnimi odmevi strokovne javnosti oziroma enciklopedičnimi vrednotenji in zapisi v strokovni literaturi. Iz navedenih razlogov tako izhaja zakaj se tožniku ne dodeli republiška priznavalnina.

10. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da ugotovitve tožene stranke niso pravilne. Kot že pojasnjeno, sodišče ne more ocenjevati pravilnosti strokovne presoje komisije, temveč zgolj to, ali ima odločba vse bistvene sestavine, da se jo da preizkusiti in ali je bil postopek voden pravilno. Sodišče pa v zvezi s tem nepravilnosti ni ugotovilo. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo izpodbijane odločbe. Iz izpodbijane odločbe in tudi iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka tožnika pisno obvestila o mnenju Komisije in ga pozvala, da svojo vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo oziroma da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, vendar pa se tožnik ni odzval. 11. Prav tako sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da tožnika zasliši. Tožnik namreč v tožbi ni pojasnil, kako bi lahko njegovo zaslišanje vplivalo na odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.