Jedro

Določbo 1. odstavka 424. člena ZKP je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 5.11.2003 obs. L.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po 3. odstavku 107. člena KZ je odredilo, da bo obsojenec zaporno kazen prestajal v odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora K. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.4.2005 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 39. členu KZ izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije v trajanju enega leta. V ostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Poudarja, da zahteva ne konkretizira kršitev ZKP in Ustave RS, z navedbo, da obsojenec ni vozil pod vplivom alkohola nad dopustno mejo, pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V utemeljitvi zahteve njen vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sodbama kršili "več določil ZKP in Ustave Republike Slovenije", ne da bi kršitve tudi konkretiziral. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati le tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Zahteva v zaključku obrazložitve očita izpodbijanima sodbama bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da nimata razlogov o odločilnih dejstvih, vendar zgolj načelne trditve ne utemelji.

Vložnik zahteve se tudi sklicuje na protispisnost, ki jo vidi v navajanju sodišča o tem, kaj naj bi S.F. izpovedal in kako naj bi bilo njegovo pričanje razumeti ter s tem prav tako nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (zadnji odstavek na 6. strani in nadaljevanje na 7. strani prvostopenjske sodbe), ocenilo izpovedbo navedene priče. Pri tem je upoštevalo vsebino izpovedbe, dane v preiskovalnem postopku in na glavni obravnavi. Ne gre tedaj za povzemanje izpovedbe v nasprotju z njeno dejansko vsebino, temveč za njeno presojo, s katero zahteva ne soglaša. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zahteva, ki napada takšno presojo, v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi navedbe, s katerimi zahteva trdi, da obsojenec v trenutku, ko je prišlo do prometne nesreče, ni bil pod vplivom alkohola nad mejo, ki jo dopušča zakon in hkrati ponuja lastno presojo okoliščin, povezanih z odvzemom urina ter presojo izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino v L., predstavljajo nedovoljeno utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. L.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Po določbi 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP je tudi Vrhovno sodišče obsojenca glede na premoženjske razmere, ugotovljene pred nižjima sodiščema, oprostilo plačila povprečnine.