Jedro

Tožnik mora za priznanje azila v Sloveniji izkazati, da ga je utemeljeno strah pred preganjanjem v matični državi zaradi političnih, verskih ali drugih razlogov, določenih v ZAzil. Če že iz njegove vloge za azil izhaja, da mu v izvorni državi tako preganjanje ne grozi, se taka vloga zavrne kot očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) in odločila, da mora zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Ugotovila je namreč, da tožniku v izvorni državi Bosni in Hercegovini ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Navedlo je, da tožnik ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil in tudi ne v smislu direktive Sveta Evropske Unije, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, pa tudi ne preganjanje v smislu Konvencije o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija). Glede na to je ocenilo, da je tožena stranka pravilno odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Tožnikovo zatrjevanje, da so mu v izvorni državi v kraju Z. Srbi ustno grozili, da ga bodo ubili, ni razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji, saj takšne grožnje ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Poleg tega pa je tožnik dne 31.12.2004 na Policijski postaji I.B. izjavil, da je iz izvorne države odšel proti Franciji iz ekonomskih razlogov. Tudi okoliščine, ki jih je navedel v vlogi za priznanje azila, da kljub zagotovilom oblasti, ko so ga z družino preselile nazaj v Z., da jim bodo tam zagotovili ustrezno prebivališče, socialno in zdravstveno zavarovanje, potem pa mu tega niso zagovotili, kažejo na to, da tožnik iz izvorne države ni pobegnil zaradi preganjanja v smislu ZAzil. V obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval. Tožnik namreč ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je le pavšalno zatrjeval, da gre v obravnavanem primeru za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa ni podkrepil s konkretnimi dejstvi.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Navaja, da je po nacionalnosti Bošnjak muslimanske veroizpovedi, ki je bil prisiljen pribežati iz izvorne države zaradi ogroženosti njegove osebne varnosti. Pred dvema letoma so ga oblasti v izvorni državi iz Z. preselile v T., kjer je živel kot pribežnik, nato pa so ga vrnili v kraj Z. na območju Republike Srbske, kjer je prebival pred vojno v izvorni državi. V Z. so bili sam in njegova družina izpostavljeni številnim verbalnim grožnjam s smrtjo s strani večinskega srbskega prebivalstva, zaradi česar je bila v nevarnosti njegova fizična in psihična integriteta. Odločitev sodišča, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, ni ustrezna, saj določbe predpisov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, ne določajo, da mora prosilec izkazati preganjanje, da bi mu priznali azil, temveč določajo, da je prosilcu za azil treba izkazati utemeljen strah pred preganjanjem. Dejstvo, da je bil izpostavljen verbalnim grožnjam, je torej dodaten dokaz, ki izkazuje njegov utemeljen strah pred bodočim preganjanjem. Izrečene grožnje pa so temeljile na njegovi narodnosti in veroizpovedi. Uradne oblasti tožniku in njegovi družini niso bile zmožne nuditi zadostne in ustrezne zaščite, torej gre za utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem, saj so njemu in njegovi družini grozili s smrtjo, ker je Bošnjak in musliman s prebivališem na območju Republike Srbske. Zato je podan tudi objektivni strah pred preganjanjem, saj obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena njegova osebna varnost od večinskega srbskega prebivalstva. Njegovo prošnjo bi bilo treba obravnavati v rednem postopku in resno glede na splošno politično nestabilnost v njegovi izvorni državi in glede na poročilo Helsinškega monitorja o stanju v tej državi. V postopku bi ga morala tožena stranka zaslišati in ugotoviti dejanski namen vložitve njegove prošnje in šele nato ugotoviti, ali dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Postopanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil je bilo v tem primeru neutemeljeno in odločanje preuranjeno. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb v zvezi z odločbo tožene stranke glede njegove možnosti za notranjo razselitev. Sklicuje se na Priročnik v postopkih in kriterijih za določitev statusa beguncev (91. člen) in na mnenje na seminarju azilnega prava v letu 1999, po katerih je treba pri možnosti notranje razselitve upoštevati tudi, ali bi imel prosilec na območju, kamor naj bi se notranje razselil, pogoje za človeka vredno življenje.

Treba je upoštevati, da so ga iz Z. v T. preselile oblasti, ki so ga prav tako pred dvema letoma ponovno preselile v Zvornik. Njegova preselitev v L. pri T. bi pomenila veliko eksistenčno krizo zanj in za njegovo družino, saj tam nimajo gmotnih sredstev za preživljanje. Takšno ravnanje pa bi tudi nasprotovalo dejanjem federalne oblasti, ki ga je prisilno preselila nazaj v Z., kar bi še dodatno ogrozilo njegovo eksistenco in socialno varnost. S tožnikovo vrnitvijo v izvorno državo pa bi bila kršeno tudi načelo o nevračanju iz 3. člena Evropske konvencije v človekovih pravicah, ki je v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije postalo del notranjega slovenskega pravnega reda. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji in njegovih nadaljnjih izjav ne izhaja, da bi ga bilo utemeljeno strah pred preganjanjem v izvorni državi. Zatrjevane okoliščine namreč, da mu v izvorni državi grozi preganjanje s strani srbskih prebivalcev, ker je Bošnjak in musliman, naj bi izhajalo iz ustnih groženj, ki jih je bil deležen pred zapustitvijo izvorne države, ne pomenijo razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Take grožnje ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil ter mednarodnih konvencij, na katere se tožnik sklicuje. V upravnosodni praksi se je namreč izoblikoval pravni standard na podlagi definicije preganjanja, ki jo je v svoji knjigi The law of refuge status, 1991, opredelil James C. Hathaway, to je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pri tem mora obstojati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Ta pojem vključuje tudi stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti, nenehno in resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje, ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito. Za pojem preganjanja torej ne zadoščajo posamezni primeri krivic ali groženj. Preganjanje obstaja, kadar nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, če ostane v izvorni državi, to imelo resne posledice, ki jih vlada ni sposobna ali pa jih ne bo preprečila, vključujoč ali posebno sovražno dejanje ali kopičenje sovražnih okoliščin, kot so diskriminacija ter ozračje negotovosti in strahu. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti.

Takšnega preganjanja pa tožnik v izvorni državi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni doživel in je tudi njegov strah pred takšnim preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo neutemeljen. Glede na to so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podane okoliščine za odločanje o tožnikovi prošnji za azil v takoimenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri čemer je pravilno stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da gre v tem primeru za odločanje na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, ker ni uspel izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Na to, da tožnik iz izvorne države ni pobegnil pred preganjanjem, pa kažejo tudi njegove izjave na Policijski postaji I.B., ko so ga policisti prijeli ob nedovojlenem prehodu državne meje v Republiko Slovenijo. Tedaj je, kot izhaja iz upravnih spisov, izjavil, da je pobegnil iz ekonomskih razlogov in da mu je ciljna država Francija.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da bi bilo treba o njegovi prošnji odločati v rednem postopku, ga zaslišati in mu dati možnost, da pojasni razloge za zapustitev izvorne države. To možnost je tožnik imel, bil je opozorjen na svoje pravice in obveznosti v azilnem postopku, vendar okoliščine, ki jih je opisal, dajejo podlago za odločanje v skrajšanem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz teh okoliščin ne izhaja, da bi tožnik v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil. Drugih okoliščin oziroma dejstev ali pa dokazov o drugačnih pravnorelevantnih okoliščinah pa tožnik ni navedel niti v tožbi niti v pritožbi zoper prvostopno sodbo.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožnikovega ugovora glede notranje razselitve v izvorni državi. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi prvostopne sodbe poslužilo možnosti iz 2. odstavka 67. člena ZUS in je v celoti sledilo utemeljitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, se nanje sklicevalo in jih v izogib ponavljanju v izpodbijani sodbi ni ponovno navajalo. To pa pomeni, da je pritrdilo tudi utemeljitvam tožene stranke glede možnosti tožnikovega razseljevanja v izvorni državi.

Odreditev, da mora tožnik v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo, ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Načelo o nevračanju ni samostojna pravna podlaga za priznanje azila v Republiki Sloveniji, temveč se upošteva le v primerih, kadar prosilec dejansko izkaže utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tega pa, kot že navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal in zato ni pogojev za priznanje azila, s tem pa tudi ne za prebivanje v Republiki Sloveniji na tej podlagi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Ker je tožnika plačila sodnih taks oprostilo že prvostopno sodišče, ta oprostitev pa po določbah Zakona o sodnih taksah velja za vse nadaljnje vloge oziroma dejanja, za katere bi bilo treba sicer plačati sodno takso, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo ponovno.