Jedro

Pritožben preizkus izpodbijane zamudne sodbe je pokazal, da dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, zbujajo dvom o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki v odgovor. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od septembra 2011 do februarja 2013 obračunati nadurno delo v višini 3.346,20 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 280,45 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno zamudno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predmetno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbo vlaga tako glede pravilne vročitve tožbe toženi stranki, kot tudi presoje sodišča glede izpolnjenih ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zatrjuje nepravilno oziroma neizvršeno vročitev toženi stranki in opozarja, da dejstvo, da naj bi bilo dne 12. 12. 2016 na njenih vratih puščeno obvestilo o pisanju, ne drži. Pojasnjuje, da ima objekt na naslovu A. v B., kjer ima tožena stranka svoj sedež, več vhodnih vrat, na nobenih vratih pa ni oznake, da gre za podjetje C., d. o. o. Ena vrata vodijo v lokal, druga pa v trgovino, oboje je sicer v upravljanju s toženo stranko povezane družbe D. d. o. o., E., F., med temi vrati pa so še dvojna visoka stekla, ki pa se ne odpirajo in nimajo kljuk. Navaja, da poštnega nabiralnika nima, ker je za sprejemanje pošte vedno pooblaščena delavka D. d. o. o., ki dela v lokalu. Poštar vedno tudi obvestilo o priporočeni pošiljki ter ostale pošiljke za naslovnika C., d. o. o. pušča pri natakarici v lokalu, saj na nobenih vratih ni oznake podjetja C., d. o. o., torej tožene stranke. Navaja, da je dne 12. 12. 2016 (bil je ponedeljek in običajni delovni dan), ko naj bi poštar na vratih (pri čemer ni jasno, na katerih vratih, vratih lokala ali vratih trgovine) pustil predmetno obvestilo, bila G.G. na svojem delovnem mestu v lokalu, kot to izhaja iz njene pisne izjave z dne 10. 3. 2017. Meni, da v kolikor bi držalo, da je poštar obvestilo pustil na vratih, bi imenovana to opazila in nedvomno o tem obvestila H.H., ki je direktor obeh družb, D. d. o. o. in tožene stranke. Obratovalni čas lokala na naslovu A. v B. je med 6.30 in 22.00 uro, trgovine na istem naslovu pa med 6.00 in 19.00 uro. V kolikor bi poštar torej takšno obvestilo pustil na vratih trgovine, pa bi direktorja o tem obvestila I.I., ki je takrat in ostale delovne dni v tem obdobju delala v trgovini. Tako lokal kot trgovina sta bila dne 12. 12. 2016 odprta kot običajno. Zatrjuje, da dne 12. 12. 2016 na nobenih vratih na objektu A. v B. ni bilo nalepljeno ali pribito obvestilo o poštni pošiljki sodišča prve stopnje, ki naj bi jo tožena stranka pri pošti dvignila v roku 15 dni. Ker ni prišlo do vročitve skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP, meni, da je izpodbijana zamudna sodba nepravilna. Zatrjuje tudi nesklepčnost tožbe, ker utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se glasi na izplačilo nadur, ne more izhajati le iz navedb tožnice in njenega lastnoročnega zapisa ur, ampak bi moralo biti podprto še s kakršnimkoli dokumentom delodajalca. Ker tega tožena stranka ni predložila, bi moralo sodišče tožnico najprej pozvati k dopolnitvi tožbe zaradi sklepčnosti zahtevka. Prav tako pa bi morala tožnica predložiti dokazila, iz katerih bi izhajalo, da je osnovna bruto urna postavka v celotnem vtoževanem obdobju enaka oziroma dokazila, iz katerih bi izhajalo osnovna bruto urna postavka v različnih mesecih vtoževanega obdobja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po prvem odstavku 318. člena ZPP lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če je izpolnjen pogoj, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor tako, da je bilo na vratih na naslovu tožene stranke puščeno obvestilo o pisanju, po izteku 15-dnevnega roka pa pisanje vrnjeno sodišču. Ob upoštevanju podatkov v spisu, zlasti na podlagi vrnjene sodne pošiljke in zapisa vročevalca, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dne 12. 12. 2016 na vratih lokala puščeno obvestilo o sodnem pisanju in določen 15-dnevni rok za dvig pošiljke na pošti in da tožena stranka v tem roku pošiljke na pošti ni dvignila. Ker tožena stranka nima hišnega predalčnika, je bilo pismo vrnjeno sodišču. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila vročitev na podlagi 142. člena ZPP opravljena 27. 12. 2016. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo ob ugotovitvi, da so za izdajo takšne sodbe izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP.

6. Pritožben preizkus izpodbijane zamudne sodbe je pokazal, da dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, zbujajo dvom o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki v odgovor. Glede na posledice, ki jih ima zamudna sodba, ne sme biti nobenih pomislekov, ali so pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih, pri čemer pa ne ve, na katerih vratih - lokala ali trgovine. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 6.30 ure zjutraj do 22.00 ure, prav tako pa je trgovina na istem naslovu odprta med 6.00 uro zjutraj in 19.00 uro. Pri tem poudarja, da ima objekt na naslovu A. v B., kjer ima tožena stranka svoj sedež, več vhodnih vrat, na nobenih vratih pa ni oznake, da gre za podjetje C., d. o. o. - toženo stranko.

7. Glede na navedeno je vsaj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. V ponovljenem postopku je potrebno ponovno preveriti pravilnost vročitve tožbe v odgovor toženi stranki, po potrebi s poizvedbami pri pošti oziroma z zaslišanjem vročevalca ter nato ponovno odločiti o zadevi.

8. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).