Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti svojih trditev o storjenih kršitvah ne obrazloži, jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena R.S. in A.E. spoznana za kriva vsak nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu R.S. je bila izrečena kazen 3 leta zapora, obsojenemu A.E. pa kazen 3 leta in 2 meseca zapora; v izrečeni kazni je bil obsojencema vštet čas prebit v priporu. Odvzeta jima je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. Na podlagi določbe četrtega odstavka 196. člena KZ je bilo obsojenemu A.E. odvzeto tudi zaseženo mamilo. Odločeno je še bilo, da sta dolžna plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovornik obsojenega R.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona, zagovornik obsojenega A.E. pa iz razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Oba zagovornika predlagata naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih zatrjujeta zagovornika, niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenca in zagovornika niso izjavili.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

K zahtevi zagovornika obsojenega R.S. 7. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da povzemata le poročila in izpovedbo tajnega policijskega delavca in zagovore obsojencev. Ni pa dokazne ocene in razlogov zakaj sodišče šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano, torej sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. V pravnomočni sodbi je sodišče, potem ko je povzelo vsebino dokazov, dokaze tudi ocenilo ter navedlo konkretne in jasne razloge, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj in kako ocenjuje izpovedbe ter obsojenčev zagovor (stran 10 do 18 sodbe sodišča prve stopnje). Presoji prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje pri presoji pritožbenih navedb v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (stran 12 in 13 sodbe sodišča druge stopnje). V pravnomočni sodbi je tako skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP obrazložitev odločilnih dejstev, sestavljena v določitvi dejstev, ki jih je treba dokazati, sklepih o rezultatih dokaznega postopka ter oceno sodišča o uspelosti dokazovanja, to je katera dejstva so dokazana. Zmotno je tudi stališče zagovornika s katerim nakazuje na isto procesno kršitev, da bi sodišče moralo izvesti tako imenovani objektivni test in ugotavljati, ali bi policijsko ravnanje (ravnanje tajnega policijskega delavca) povprečnega človeka pripeljalo k storitvi kaznivega dejanja, saj iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 25) in iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (stran 12) jasno izhaja, da je bil ta test opravljen. Tudi zatrjevanje, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je obsojenemu S. sodišče izreklo triletno zaporno kazen, ni utemeljeno. O odmeri zaporne kazni so v pravnomočni sodbi navedeni konkretni razlogi skladno z določbo 41. člena KZ. Da ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zapisu v sodbi sodišča prve stopnje (ne pa tudi v sodbi sodišča druge stopnje kot napačno navaja zagovornik), da je obsojeni S. na glavni obravnavi tudi odgovarjal na vprašanja, je zagovorniku pojasnilo že sodišče druge stopnje.

8. Z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tajnega policijskega delavca 2 in da ni izvedlo predlaganega dokaza o pridobitvi vseh telefonskih izpisov o pogovorih iz mobilnega telefona tajnega policijskega delavca s psevdonimom J. s soobsojenim D.Ž., zagovornik nakazuje na kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. členom ZKP. Zagovornik pa konkretno ne navede v čem je kršen zakona in kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Zagovornik obširno utemeljuje, da je bila z ravnanjem tajnega policijskega delavca s psevdonimom J. izzvana kriminalna dejavnost, zaradi česar bi sodišče moralo izreči obsojencu zavrnilno sodbo po 4. točki 357. člena ZKP (četrti odstavek 155. člena ZKP). Ugotavljanje, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, pomeni ugotovitev okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bil obsojenec napeljan k storitvi kaznivega dejanja. Ugotavljanje teh okoliščin ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. Tudi z ostalimi navedbami, v katerih zagovornik utemeljuje za vsako izmed dejanj, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, da obsojenec dejanja ni storil, ponavlja obsojenčev zagovor in polemizira z izvedenimi dokazi ter se ne strinja z odločitvijo sodišč, da je obsojenec zmožen plačati stroške postopka, zagovornik izraža le nestrinjanje z dokazno oceno v pravnomočni sodbi, kar predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

K zahtevi zagovornika obsojenega A.E. 10. Zmotno je stališče zagovornika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave pri Ministrstvu za notranje zadeve, ker je lahko mnenje le podlaga za sum storitve kaznivega dejanja v predkazenskem postopku. Zagovornik meni, da navedeni dokaz ne more biti podlaga za izrek sodbe in zatrjuje, da je dokaz pridobljen nezakonito v fazi predkazenskega postopka po navodilih policije. Mnenje Centra za forenzične preiskave je po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) in ni nedovoljen in sam po sebi neverodostojen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 165/99). Tako v postopku ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo s trditvami nakazuje zagovornik.

11. Trditve, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dokaze, ki so bili pri hišni preiskavi pridobljeni nezakonito, zagovornik ne obrazloži, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusi.

12. Ne drži zagovornikova navedba, da v pravnomočni sodbi ni obrazloženo, (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) da so dokazi, pridobljeni pri hišni preiskavi, pridobljeni zakonito in da sodba nima razlogov o tem, zakaj ti dokazi niso bili izločeni. Sodišče druge stopnje je, izhajajoč iz ugotovitve, da je sodišče prve stopnje očitno presodilo, da so dokazi pridobljeni zakonito, navedlo jasne in določne razloge, zakaj dokazov pridobljenih pri hišni preiskavi ni potrebno izločiti (stran 15 sodbe sodišča druge stopnje).

13. Zagovornik še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca daktiloskopske stroke in da je bilo kršeno načelo neposrednosti na glavni obravnavi. Ker pa vložnik zahteve trditev ni obrazložil, jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Zagovornik tudi neutemeljeno zatrjuje, da je kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Zagovornik navaja, da v sodbenem izreku pod točami I/2 in I/3 ni opisano aktivno ali pasivno ravnanje obsojenca, skladno z določbo 8. člena KZ ter navaja, da obsojenec s tem, ko se je pripeljal pred gostinski lokal (dejanje pod točko I/2) in ko je s svojim bratom prišel v gostinski lokal (točka I/3) ni mogel storiti kaznivega dejanja. Zagovornik ne zatrjuje, da v opisu dejanja, niso konkretizirani vsi abstraktni kazensko pravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, ampak le na splošni ravni navaja, da ni opisano aktivno oziroma pasivno ravnanje obsojenca. Zatrjuje, da z ravnanji, ki niso navedena v sodbenem izreku pri dejanjih pod točkama I/2 in I/3, obsojenec kaznivih dejanj ni mogel storiti. Z navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v prvostopenjski sodbi (uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti - drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki jo zatrjuje.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojencema so bili naloženi s pravnomočno sodbo v plačilo vsi stroški postopka, s plačilom stroškov v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti pa bi bilo glede na ugotovljeno njuno premoženjsko stanje v pravnomočni sodbi lahko ogroženo njuno preživljanje in preživljanje oseb, ki sta jih dolžna vzdrževati.