Jedro

Tožena stranka pravnomočne sodbe ni izpolnila, tožnika ni pozvala nazaj na delo in mu v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek v tem sporu (od maja 1997 dalje), ni izplačala nobene plače ali česa drugega ali mu zagotovila kakršnekoli druge pravice iz delovnega razmerja. Iz takih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa lahko izhaja le pravilen zaključek obeh nižjih sodišč, da je zahtevek tožnika za čas od maja 1997 do pravnomočnosti sodbe o prenehanju delovnega razmerja, po temelju utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru je bil razveljavljen dokončen sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožniku 3.11.1993 prenehalo delovno razmerje. Sodba je postala pravnomočna 29.10.1998 in na njeni podlagi bi morala tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ter mu za čas do aprila 1997 izplačati nadomestilo plače in pripadajoče prispevke. Tožena stranka pravnomočne sodbe ni izvršila, zato je tožnik s tožbo zahteval še plačilo nadomestila plače za čas od maja 1997 do novembra 1998. Tekom postopka je tožbeni zahtevek razširil še z zahtevkom za izplačilo nadomestila plače do decembra 2001. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po temelju zato, ker gre za izvršitev pravnomočne sodbe, po višini pa na podlagi zneska osnovne plače, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno v delu, ki se nanaša na obdobje od maja 1997 do vključno novembra 1998, in v tem delu potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V delu, ki se nanaša na prisojene zneske od novembra 1998 dalje pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga le zoper tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je bilo zahtevku tožnika ugodeno. Navaja, da je tožnik zlorabljal svoje pravice, ki naj bi jih imel v zvezi z delovnim razmerjem pri toženi stranki, v nasprotju z njihovim namenom in za dosego drugih ciljev. Gre za kršitev prepovedi zlorabe pravic, določeno v 13. členu ZOR, posledica česar je ničnost pravnih dejanj oziroma zahtevka tožnika. Na ničnost mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in ker tega sodišči nista ugotovili, gre za zmotno uporabo materialnega prava in za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 338 (pravilno 339). člena ZPP. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da naj bi bil tožnik upravičen do neto plače v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil s pravnomočno odločbo zakonito razrešen s funkcije direktorja, s čimer je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi v delu, kjer je določena plača. Ker se tožnik po pravnomočnosti sodbe na delo ni vrnil, niti ni zahteval izvršitve sodbe, zato tožena stranka do tožnika nima nobenih obveznosti več. Možnost vrnitve na delo je tožena stranka tožniku ponudila že v letu 1996, kar pa je tožnik zavrnil. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Vprašanje interesa tožnika za vrnitev na delo k toženi stranki je dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega pa so za presojo izpodbijane sodbe te navedbe tudi povsem nepomembne. Predmet spora ni reintegracija tožnika, saj ta takega zahtevka v tem postopku ni uveljavljal. Tožena stranka uveljavlja izrecno le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da imata sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti oziroma v njih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pomanjkljivost vidi tožena stranka v tem, da sodišči nista ugotovili ničnosti pravnih dejanj oziroma zahtevka tožnika. Take navedbe niso povsem razumljive. Tožbeni zahtevek ne more biti ničen, lahko pa bi bil neutemeljen. Vprašanje, ali je tožbeni zahtevek po temelju in po višini utemeljen, pa se presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem tožena stranka neutemeljeno očita sodišču, da določenih dejstev ni ugotavljalo.

Sodišče prve stopnje je hotelo izvesti tudi dokaze o navedbah tožene stranke, vendar tožena stranka za svoje navedbe (posebej glede ponudbe delovnega mesta v Brežicah), ni predložila nobenega listinskega dokaza, direktor tožene stranke pa se nobene obravnave ni udeleži, čeprav je bil nanje vabljen.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

S pravnomočno sodbo je bilo toženi stranki naloženo plačilo nadomestila plače tožniku za čas, ko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delal. Ker tožena stranka tega ni storila prostovoljno, je bil tožnik prisiljen zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegel prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 583/94, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1211/97, je bilo toženi stranki naloženo plačilo nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja v letu 1993 do vključno aprila 1997. V obravnavani zadevi pa je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o zahtevku za plačilo nadomestila plače od maja 1997 dalje, in sicer tako, da je zahtevku za čas do pravnomočnosti zgoraj navedene sodbe - to je do oktobra 1998 - ugodilo, odločitev o zahtevku za plačilo nadomestila plače od novembra 1998 dalje pa je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na pravnomočni del odločitve, ki je predmet revizijske presoje, so zato neupoštevne vse navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na obdobja pred majem 1997 in po novembru 1998. Posebej to velja za sklicevanje tožene stranke na razloge, zaradi katerih je bila odločitev o zahtevku za čas po novembru 1998 razveljavljena, in na domnevno nepravilno odločitev v predhodnem delovnem sporu. Slednje bi tožena stranka lahko uveljavila z aktivno udeležbo v postopku ali z vložitvijo revizije, ne more pa jih več uveljavljati v tem postopku.

Bistveni okoliščini, ki sta pomembni za zakonito odločitev v tem sporu so bile dejanske ugotovitve sodišča o temelju tožbenega zahtevka in o njegovi višini. Temelj tožbenega zahtevka je pravnomočna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito in je bilo toženi stranki naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, plača nadomestilo plače. Tak zahtevek je po svoji naravi odškodninski zahtevek in nalaga sodišču, da (v okviru tožbenega zahtevka) prisodi delavcu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (190. člen ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožena stranka pravnomočne sodbe ni izpolnila, tožnika ni pozvala nazaj na delo in mu v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek v tem sporu (od maja 1997 dalje), ni izplačala nobene plače ali česa drugega ali mu zagotovila kakršnekoli druge pravice iz delovnega razmerja. Iz takih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa lahko izhaja le pravilen zaključek obeh sodišč, da je zahtevek tožnika za čas od maja 1997 do pravnomočnosti sodbe o prenehanju delovnega razmerja, po temelju utemeljen.

Iz istih dejanskih ugotovitev pa izhaja tudi, da je sodišče pravilno upoštevalo za izračun nadomestila plače znesek osnovne plače, kot je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja, kolikor razrešeni direktor ostane v delovnem razmerju, seveda pomeni tudi spremembo v njegovem delovno pravnem statusu: razporeditev na ustrezno delovno mesto in temu delovnemu mestu pripadajoča plača. Vendar morajo biti take spremembe izvedene na zakonit način, dokler pa niso, je edina podlaga za izračun nadomestila plače tista, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka bi se plačevanju take plače enostavno izognila s pravočasnim ustreznim in zakonitim ravnanjem, tudi v reviziji pa ne zatrjuje, da bi bil v obravnavanem obdobju (maj 1997 do november 1998) tožnik zaposlen kje drugje, ali da bi v tem času imel kakšne druge prejemke, ki bi jih bilo treba upoštevati pri ugotavljanju višine pripadajočega nadomestila plače. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).