Jedro

Zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse sodišču ni dolžan dostavljati dokazil o plačilu, razen če zakon ne določa drugače. Izjema v konkretnem primeru ni predvidena, prav tako je ni vseboval opomin sodišča. Ker ni mogoče dvomiti, da je nakazilo na račun sodišča pravočasno prispelo v pravilnem znesku, vsa bistvena polja pa so bila izpolnjena pravilno oz. po navodilih sodišča, tožeči stranki v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo ni mogoče očitati napak, četudi je napačno označila prejemnika. Ta pomota je bila za identifikacijo nakazila s strani sodišča nepomembna.

Za uspešno uveljavitev zahtevka mora lastnik dokazati, da je lastnik stvari, katerih vrnitev zahteva, ter da so te v dejanski oblasti toženca.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške celotnega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev notranje opreme (pohištva), gospodinjskih potrebščin, oblačil in zaloge živil ter podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti terjanih stvari zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov postopka toženi stranki v višini 510,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila.

V izpodbijanem sklepu je zaradi neplačila sodne takse pritožbo tožeče stranke zoper sodbo štelo za umaknjeno in postopek s pritožbo ustavilo.

Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Proti sklepu se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka.

Navaja, da je sodno takso po prejetju sodnega opomina plačala pravočasno in na predpisan način, ki ji ga je določilo sodišče, tako da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana, napačna, odločitev, da se pritožba zoper sodbo zato šteje za umaknjeno, pa nepravilna. Pritožbenega razloga kršitve določb pravdnega postopka pritožnica ni utemeljila. Predlaga razveljavitev sklepa.

Tožeča stranka se je prav tako iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila proti sodbi.

Napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v postopku ni uspela dokazati, da je lastnica vseh stvari, ki jih terja, svojemu dokaznemu bremenu pa ni zadostila niti glede oblasti nad terjanimi stvarmi v času vložitve tožbe in izdaje sodbe. Meni, da tožena stranka ni dokazala svojih nasprotnih trditev, zato bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Ne strinja se tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je črno krilo in črn žalni plašč derelinkvirala. Na kakšen način je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in s čim je kršilo določbe pravdnega postopka, pritožnica ni pojasnila. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, medtem ko pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep Iz spisne dokumentacije je razvidno (listovna št. 69), da je sodišče prve stopnje tožečo stranko z opominom pozvalo na plačilo sodne takse z navodilom, naj »navedeni znesek plača pri banki ali na pošti s plačilnim nalogom BN 02 na prehodni podračun tega sodišča /…/ št. 0110 0845 0084 126, referenca 99. Pri plačilu naj kot namen nakazila navede opravilno št. zadeve, za katero plačuje sodno takso /…/.« Tožeča stranka je 9. 12. 2008 znotraj sodno določenega 15-dnevnega roka, 7 dni po prejemu opomina za plačilo sodne takse, s plačilnim nalogom BN 02 na navedeni račun in z navedeno referenco ter s pravilnim sklicem plačala sodno takso v znesku, ki ga je določilo sodišče v opominu. Pri tem pa je res napačno v polja »prejemnik« vpisala podatke svojega odvetnika namesto sodišča. V skladu s 3. odstavkom 6. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1) zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse sodišču ni dolžan dostavljati dokazil o plačilu, razen če zakon ne določa drugače. Izjema v konkretnem primeru ni predvidena, prav tako je ni vseboval opomin sodišča. Ključni vprašanji v obravnavanem primeru sta, ali je nakazan denar prispel na predviden račun in ali je bilo nakazilo pravilno označeno.

Pravilnik o podračunih ter načinu plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov (Ur. l. RS, št. 141/2004, 106/2005, 120/2005, 72/2006 in 117/2006), ki med drugim določa podračune, na katere zavezanci plačujejo obvezne dajatve in druge javnofinančne prihodke, ki pripadajo državi, ter način plačevanja na podračune (1. čl.), kot obvezna podatka na nalogu za plačilo navaja samo številko računa in model reference (5/I. čl.). Ta podatka za pravilno nakazilo zadostujeta, v kolikor bi imel sporni plačilni nalog takšne pomanjkljivosti, da nakazila ne bi bilo mogoče opraviti, pa bi pošta, kjer je bil nalog dan v realizacijo, slednjega tako ali tako zavrnila. Sodišče je v opominu zraven teh dveh elementov tožeči stranki določilo tudi sklic, ki ga mora ob plačilu uporabiti, česar se je tožeča stranka držala. Ker ni mogoče dvomiti, da je nakazilo na račun sodišča pravočasno prispelo v pravilnem znesku, vsa bistvena polja pa so bila izpolnjena pravilno oz. po navodilih sodišča, tožeči stranki v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo ni mogoče očitati napak, četudi je napačno označila prejemnika. Ta pomota je bila za identifikacijo nakazila s strani sodišča nepomembna. Prim. tudi sklep VS Sklep II Ips 195/2004 z dne 27. 1. 2005. K pritožbi zoper sodbo Zahtevek tožeče stranke je po svoji pravni naravi stvarnopraven, gre za vrnitveni zahtevek oz. reivindikacijsko tožbo po 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Za uspešno uveljavitev zahtevka mora lastnik dokazati, da je lastnik stvari, katerih vrnitev zahteva, ter da so te v dejanski oblasti toženca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe nadrobno povzelo, kakšne so bile izpovedi ene in druge stranke ter da so bile že navedbe, tem bolj pa izpoved tožeče stranke, nenatančne, neprepričljive in jih je slednja večkrat spreminjala. Zaključki sodišča prve stopnje so ustrezno obrazloženi in nadvse prepričljivi, zato pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene ne dvomi.

Pritožnica v pritožbi svojo neprepričljivost opravičuje z veliko časovno oddaljenostjo svoje izselitve iz spornega stanovanja, zaradi katere se podrobnosti ne spominja, ter objektivno zapletenostjo popolnega opisa stvari, katerih vrnitev zahteva. Navaja še, da razen popisa stvari in svojega zaslišanja drugih dokazov v podkrepitev svojih trditev objektivno ni mogoče predložiti. V vsej pritožbi vztrajno ponavlja, da tožena stranka svojih trditev, ki so nasprotne njenim lastnim, ni dokazala in da bi bilo potrebno zato njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožbeno sodišče k navedenemu pripominja, da SPZ v 92. čl. zelo jasno določa, katera stranka nosi dokazno breme, in to je tožeča stranka, ki vrnitev stvari zahteva. Nezmožnost dokazati resničnost svojih trditev gre v škodo stranke, ki ima dokazno breme. Toženi stranki ni potrebno v tem primeru ničesar dokazovati. Ker tožeča stranka svojih navedb ni uspela dokazati, je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

V pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati lastništva nad stvarmi, katerih vrnitev zahteva, pritožbeno sodišče ne dvomi. Glede zaloge živil je tožeča stranka sama izpovedala, da sta jih s pokojnim kupovala skupaj in torej niso mogla biti njena izključna last, tako da je zahtevek v tem delu že v izhodišču (delno) neutemeljen. Edino glede črnega krila in črnega plašča lastništvo ni sporno.

Tožeča stranka utemeljeno graja oceno sodišča prve stopnje, da je svoje črno krilo in črn plašč derelinkvirala s tem, ko ju na poziv ni prišla iskat. 102. čl. SPZ namreč za opustitev stvari zahteva nedvoumno izraženo voljo lastnika, da stvari ne želi imeti več v lastnini. Čeprav je takšno voljo mogoče izraziti tudi s konkludentnim dejanjem, po sodbi VS II Ips 453/1993 z dne 13. 4. 1994 pa celo tako, da lastnik stvari po večkratnih pozivih ne dvigne iz hrambe, pa tožničinemu ravnanju v konkretnem primeru takšne pravnoposlovne izjave ni mogoče pripisati. Še posebej ne zato, ker je toženi stranki, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, sama povedala, da se »je na takšen način ne bodo znebili« (s pozivanjem, naj prevzame svoje krilo in plašč, op. sodišča), kar je mogoče razumeti kot tožničino upiranje popolni odstranitvi njenih stvari iz spornega stanovanja.

Napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da odločitev ni materialnopravno pravilna. Tožena stranka je večkrat izpovedala, da je vse, kar je pripadalo spornemu stanovanju oz. se je v njem nahajalo, v času, ko je bilo zapečateno, propadlo, se pokvarilo oz. postalo nerabno in da je vse stvari že leta 2002, takoj po odpečatenju, odpeljala na odpad. Takšne trditve so glede pohištva, gospodinjskih potrebščin, še posebej pa glede zaloge živil in oblek, povsem življenjske. Empirično je malo verjetno, da bi oblačila, ki so 10 let ležala v kleti, sploh bila še uporabna. Da jih je tožena stranka zavrgla, je zato povsem razumljivo. Dokazno breme, da ima tožena stranka stvari še vedno v oblasti, je na strani tožeče stranke. Toženi stranki ni potrebno dokazovati, da je stvari res zavrgla. Ker pa je tožeča stranka sama izpovedala, da ne ve, kje so te stvari in ali jih tožena stranka še ima, v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče dvomiti.

Zaključek

Sodišče je pritožbi tožeče stranke proti sklepu o tem, da se pritožba zoper sodbo šteje za umaknjeno, pritožbeni postopek pa se ustavi, ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zato je vsebinsko obravnavalo pritožbo proti sodbi, katero je zaradi razveljavitve sklepa potrebno šteti za pravočasno. Ugotovilo je, da je pritožba proti sodbi neutemeljena. Ker ni ugotovilo nobene izmed tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo zoper sklep sicer uspela. Ker pa s pritožbo v glavni stvari ni uspela in je v pravdi v celoti propadla, nosi stroške vsega pritožbenega postopka sama (I. odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).