Jedro

V skladu z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama, bi toženec konkurenčno klavzulo kršil, če bi v času 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje, ter poslovne veze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pri novem delodajalcu v resnici izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati, niti v primeru, ko se delavec dejansko zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneske 1.255.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2000 iz naslova povračila stroškov izobraževanja in pavšalno dogovorjene odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule (tč. I izreka). Tožeči stranki oz. toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da tožencu oz. tožniku po nasprotni tožbi plača znesek 85.758,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1999 dalje do plačila (tč. II izreka). Tožeči stranki oz. toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da tožencu oz. tožniku po nasprotni tožbi povrne stroške postopka v višini 304.500,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (tč. III izreka).

Zoper tč. I in III izreka izpodbijane sodbe se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da ne more sprejeti ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožencu delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi in ne zaradi neupravičene odsotnosti z dela, saj je sklep tožene stranke o tem postal dokončen, tožnik pa v sodnem postopku ni zahteval njegove razveljavitve. Pritožba nato obsežno povzema, zakaj naj bi bila toženčeva odsotnost z dela neupravičena in zakaj ne držijo njegove navedbe v tem, da je tistega dne, ko je samovoljno prenehal z delom pri tožeči stranki in se zaposlil pri konkurenčni družbi, poskušal priti na delo v prostore tožeče stranke. Tožeča stranka je ves čas postopka ) poudarjala skupno delovanje vseh delavcev, ki so s tožencem odšli h konkurenčni družbi. Šlo je za kolektiven odhod večih delavcev, ki so razpolagali z znanjem, izkušnjami, pridobljenimi poslovnimi stiki in poznanstvi, kar vse so si pridobili pri tožeči stranki. Konkurenčna družba, ki je tedaj šele pričela s takšno dejavnostjo, brez kadrov, ki zadeve obvladajo, ne bi mogla takoj pričeti s kvalitetnim in uspešnim delom. Priča A. A. je izpovedal, da je konkurenčna družba za takojšen pričetek z dejavnostjo potrebovala uigrano ekipo. S takšnim ravnanjem toženca in ostalih sodelavcev se za dotedanje stranke tožeče stranke ni spremenila kvaliteta uslug, delali so še naprej z istimi ljudmi, na katere so bili že navajeni, le račune so prejemali od druge družbe. Toženec ni delal samo s pošiljkami B., pač pa pretežno z njimi, razen tega pa je pri svojem delu prihajal tudi v stik s strankami, na primer glede reklamacij in obveščanja, tako, da se je vsekakor lahko seznanil z določenimi strankami, ki so potem tudi druge pošiljke, ki niso prihajale preko B., zaupale tožeči stranki oz. njenim delavcem. V postopku se je zatrjevalo, da naj bi s strankami in ostalimi pošiljkami delala sodelavka D. D., vendar je tudi toženec imel druge pošiljke, čeprav v manjšem obsegu, v celoti pa vse pošiljke in stike s strankami, kadar je bila D. D. odsotna ali na dopustu. Pritožba opozarja na neverodostojnost tožnikove izpovedbe in izpovedbe prič, ki so prav tako prešle h konkurenci in imajo interes, da se tožbeni zahtevek zavrne, saj jih čaka enaka pravda. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da ni sprejemljivo, da so vse pogodbe o zaposlitvi vsebovale konkurenčno klavzulo, saj sta priči A. A. in C. C. prepričljivo izpovedali, da gre pri tožeči stranki za dejavnost, pri kateri je možna konkurenca, delavci pa prihajajo pri delu do takih ali drugačnih stikov, znanj ali poslovnih informacij, ki narekujejo nujnost uporabe konkurenčne klavzule. Nedvoumno je izkazano, da je tožeči stranki zaradi odhoda toženca in sodelavcev k družbi E. nastala škoda, iz števila strank, ki so prešle h konkurenci, pa se tudi vidi, da škoda ni mogla biti majhna. Nemogoče je ugotoviti, kolikšen delež je k vsej škodi prispeval toženec in koliko ostali nekdanji delavci tožeče stranke. Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča prve stopnje, da delavec ne krši konkurenčne klavzule, če neposredno ne pridobi pooblastila strank za angažiranje pri špediterskih storitvah za svojega novega delodajalca. Na odločitev strank za drugega špediterja odločilno vplivajo delavci, ki izvajajo storitve. Ko so bile stranke obveščene, da so delavci, ki so jim nudili storitve v drugi organizaciji, so jim sledili. Zaradi navedenega se ne more trditi, da toženec s seboj ni odpeljal nobene stranke, ravno obratno. Skupaj so vsi trije delavci povzročili, da je večje število strank že od prvega dne, ko so ti delavci pričeli delati pri konkurenci, nadaljnje špedicijske storitve zaupalo družbi, s katero te stranke niso imele nikakršnih izkušenj, poznale pa so delavce, na katere so bile navajene. Tožeča stranka je po prejemu predlogov za sporazumno odpoved delovnega razmerja vse tri delavce izrecno opozorila na njihovo obveznost, vendar se ti niso odzvali, saj je bilo njihovo nelojalno ravnanje očitno že vnaprej načrtovano in dogovorjeno. Pri tem niti ni pomembno, kdo je odločilno vplival na opisano dogajanje, bistveno je, da je tudi toženec prispeval, da je tožeči stranki nastala škoda. Pavšalna odškodnina je za takšne primere predvidena ravno zaradi tega, ker je skoraj nemogoče ugotavljati, kolikšno škodo povzroči določen delavec. Tožeča stranka je bila zelo zainteresirana, da se toženec in ostali sodelavci ne bi zaposlili pri konkurenci, saj je zaradi večjega števila špediterjev dobre stranke težje pridobiti. Ne drži, da tožencu znanja in izkušnje, ki jih je pridobil pri toženi stranki, niso koristila pri novem delodajalcu, saj je še vedno delal v carinskem skladišču. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da sicer vztraja, da je bila razveza delovnega razmerja sporazumna, vendar pa pristaja tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi, ne pa zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Ob prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki tako toženec kot ostala dva delavca še niso vedeli, kje se bodo na novo zaposlili. To naj bi izhajalo tudi iz tega, da so z dejanskim delom pri družbi E. začeli z nekaj tedenskim zamikom. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec v kateremkoli pogledu kršil konkurenčno klavzulo, sicer pa je toženec že po enem letu prenehal z delom v družbi E. Toženec na sklepanje poslov v novi družbi ni imel nobenega vpliva. Odhod večih delavcev od tožeče stranke je bil posledica tega, da so delovni postali težki in neprijetni in da ni bila možna medsebojna komunikacija, po drugi strani pa so H. H. poznali še iz časa njegovega dela pri tožeči stranki in so zaradi poznanstva z njim vzpostavili kontakte za nadaljnje sodelovanje. Toženec drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke stroškovno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnost, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Za odločanje o pravilnosti izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe tudi niso bistvene sicer obsežne pritožbene navedbe o možnosti tožnikovega dostopa do delovnega mesta dne 31.11.1999, saj za odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitve konkurenčne klavzule sploh ni bistveno, ali mu je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ali pa na podlagi sklepa tožeče stranke, izdanega zaradi odpovedi. Bistveno je, da konkurenčna klavzula v skladu s petim odstavkom 10. čl. pogodbe o zaposlitvi ne velja le v primeru, če delavcu preneha delovno razmerje na podlagi sporazuma oz. iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazuma oz. da mu je prenehalo na njegovo pobudo, zaradi česar je tudi po vsebini presojalo, ali je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Pritožbene navedbe v zvezi z možnostjo tožnikovega opravljanja dela bi bile lahko bistvene le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani in če bi iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek.

V okviru dokaznih predlogov strank je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Na podlagi izpovedb tožnika ter prič D. D. in F. F. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik delal izključno s pošiljkami B., ki je še vedno poslovni partner tožeče stranke. Drugače je izpovedoval za toženo stranko zaslišani C. C., ki pa v dejansko vsebino toženčevega dela ni imel tolikšnega vpogleda, kot toženčevi sodelavci. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke C. C. o tem, da naj bi tožnik opravljal tudi v opisu del in nalog sicer navedeno svetovanje uporabnikom. Sicer pa okoliščina, ali je toženec opravljal tudi delo za katero drugo stranko, ni bistvena za oceno, ali je toženec kršil s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Za takšno oceno je bistveno le, ali je toženec na delu pri novem delodajalcu izkoriščal tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, tega pa tožeči stranki v tem sporu ni uspelo dokazati. Prav tako niso bistveni toženčevi morebitni kontakti s strankami v času nadomeščanja D. D., saj z ničemer ni izkazano, da bi toženec s tem ustvaril poslovne zveze, ki bi jih izkoriščal pri novem delodajalcu. Namreč z ničemer sploh ni izkazano, s katerimi strankami je toženec v času nadomeščanja D. D. prišel v stik in kako bi te stike izkoriščal pri novem delodajalcu. Sicer pa gre pri pritožbenih navedbah, da se je tožnik preko reklamacij in obveščanj lahko seznanil z določenimi strankami, ki so potem tudi druge pošiljke, ki niso prihajale preko B., zaupale tožeči stranki (verjetno je mišljena konkurenčni družbi) oz. njenim delavcem, zgolj za domnevo, ki ni z ničemer izkazana, kaj šele dokazana.

Tožeča stranka toženčevo odgovornost za kršitev konkurenčne klavzule opira predvsem na dejstvo, da sta hkrati s tožencem tudi sodelavca F. F. in G. G. odšla k isti konkurenčni družbi, ki je s tem za opravljanje storitev pridobila uigran team, ki so ga stranke poznale in so mu sledile tudi k novemu delodajalcu. Seveda je povsem možno, da je na odločitev naročnikov storitev, da prekličejo pooblastila tožeči stranki in hkrati pooblastijo družbo E. d.o.o., vplivalo dejstvo, da so se pri tej družbi zaposlili delavci, ki so poprej storitve za te stranke opravljali kot delavci tožeče stranke. Vendar pa tak morebitni motiv, ki še sploh ni dokazan, še vedno ne zadošča za odškodninsko odgovornost toženca. V skladu z 10. tč. pogodbe o zaposlitvi bi toženec konkurenčno klavzulo kršil, če bi v času 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izrabljal tehnično-tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da bi tožnik pri družbi E. v resnici izrabljal tehnično-tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati, celo v primeru, ko se delavec dejansko zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Pri tem tudi ni nepomembno, da je direktor te konkurenčne družbe bivši član uprave tožeče stranke, ki pa je dejansko imel možnost vpliva na stranke, da se odločijo za spremembo špediterja. Z ničemer ni izkazano, da bi takšno možnost imel tudi toženec na delovnem mestu operaterja manipulanta. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi utemeljeno opozarja na neselektivni pristop tožeče stranke, ki je konkurenčno klavzulo vključila v vse pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pri tem ugotavljala, ali na posameznih delovnih mestih delavci sploh pridobivajo takšna tehnična, proizvodnja in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih potem lahko izkoriščali pri konkurenčnih družbah.

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnik na delovnem mestu disponenta v špediciji pri družbi E. v resnici izkoriščal tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih pridobil pri tožeči stranki. V zvezi s tem je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčno klavzulo možno uveljavljati le glede tistih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj organizacije oz. delodajalca, ne pa nekih splošnih znanj, ki jih delavec pridobi z rednim opravljanjem dela v določeni panogi.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičen niti toženec, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot za ta spor potrebnih stroškov v smislu določbe prvega odstavka 155. čl. ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.