Jedro

Odločilna razloga zaradi katerega prvo sodišče utemeljeno ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in prič je v tem, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhajajo substanicirani razlogi, na podlagi katerih bi tožena stranka zatrjevala okoliščine, zaradi katerih se ni treba držati pomena pogodbene zaveze tožene stranke, kot izhaja iz dogovora in ker se je tudi sama sklicevala na določbe dogovora, ki po njenem mnenju izključujejo njeno obveznost, da plača terjatev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka skozi pravice in obveznosti, kot so bile določene v dogovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 33.487,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2015 dalje in pravdne stroške v višini 2.198,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožena stranka z dogovorom z dne 18. 7. 2011 prevzela vlogo finančnega vodje projekta, kar pomeni, da je bila zavezana prejeta finančna sredstva partnerjev nakazati tožeči stranki, kot to določa 4. člen dogovora. Takšna je bila pogodbena volja strank pri sklenitvi dogovora, kar je tožena stranka v postopku zatrjevala, saj drugačne volje pri podpisu pogodbe ni imela in ne bi podpisala dogovora, ki bi jo zavezoval, da bi brez kritja zalagala finančna sredstva za druge partnerje. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz tožbenih navedb tožeče stranke v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka je bila obveščena, da dva partnerja dogovora svojih obveznosti nista izpolnila. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznih razlogov toženi stranki odvzelo možnost enakopravnega obravnavanja in na ta način storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 tudi opozorila. Z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A. A. direktorja nekdanje družbe ... in B. B. bi se lahko ugotovilo, kakšno je bilo soglasje volj ob podpisu dogovora. Stranke so bile v dogovoru enakopravne in zavezane poravnati svoje obveznosti. Zaradi lažjega operativnega izpolnjevanja dogovora je bilo dogovorjeno, da finančni tok poteka preko ene stranke. Zahtevek tožeče stranke do tožene stranke še ni zapadel, ker tožena stranka finančnih sredstev od ostalih partnerjev še ni prejela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Če stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze pravdnih strank in velja prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, na podlagi katere sodišče zavrne dokazni predlog z utemeljitvijo, da izvedba dokaza ne bi mogla spremeniti dejanske ocene sodišča, ki si jo je ustvarilo z izvedbo izvedenih dokazov. Le izjemoma je dopustna zavrnitev dokaznega predloga, če izvedeni dokazi z visoko stopnjo prepričanja potrjujejo odločilno dejstvo, na podlagi katerega prvo sodišče gradi svojo dokazno oceno in se izkaže, da tudi v primeru, če bi zavrnjeni dokaz v celoti potrdil trditve stranke, ki je takšen dokaz, ki je bil zavrnjen predlagala, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča(2). Takšno ravnanje sodišča je upravičeno iz načela ekonomičnosti postopka, ker bi izvedba dokazov ne le po nepotrebnem podaljšala postopek, temveč strankam povzročila nepotrebne stroške.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, saj je v dogovoru z dne 18. 7. 2011(3) natančno določena obveznost tožene stranke do tožeče stranke, ki je tudi predmet pravnega varstva, ki ga uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Nobena posebna razlaga pogodbenih določb ni potrebna, saj so pogodbene določbe jasne in jih je treba uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika(4)). Odločilna razloga zaradi katerega prvo sodišče utemeljeno ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in prič je v tem, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhajajo substanicirani razlogi, na podlagi katerih bi tožena stranka zatrjevala okoliščine, zaradi katerih se ni treba držati pomena pogodbene zaveze tožene stranke, kot izhaja iz dogovora in ker se je tudi sama sklicevala na določbe dogovora, ki po njenem mnenju izključujejo njeno obveznost, da plača terjatev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka skozi pravice in obveznosti, kot so bile določene v dogovoru. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka tudi v pritožbi substancirano ne pojasni, v čem bi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in prič lahko pripomoglo k drugačni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Dejansko stanje je bilo zato popolno ugotovljeno, prvo sodišče je tudi pravilno interpretiralo določbe dogovora, s katerimi so bile določene pravice in obveznosti pravdnih strank, zato je bilo tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

6. Dogovor ureja pravice in obveznosti med partnerji in med partnerji, toženo in tožečo stranko ter med pravdnima strankama. Glede prvega razmerja ni spora, da morajo partnerji toženi stranki plačati obveznosti iz projekta v višini deležev, kot ga določa 4. člen dogovora, vendar plačilo partnerjev ni vezano na obveznost tožene stranke, da v dogovoru določenih rokih plača storitve tožeči stranki. Partnerji niso le pooblastili tožene stranke, da v njihovem imenu in na njihov račun postane finančni vodja projekta, tožena stranka je hkrati prevzela tudi zavezo, da bo plačala vse naročene storitve iz dogovora tožeči stranki v dogovorjenih rokih (7. alineja 1. člena dogovora). Iz dogovora ne izhaja, da bo tožena stranka v razmerju do tožeče stranke plačevala storitve, ko bo prejela finančna sredstva od ostalih partnerjev dogovora. Dogovor določa, da ima tožena stranka kot finančni vodja projekta pravico od vsakega od partnerjev terjati vračilo plačila za naročene storitve izvajalca do višine zneska prevzetih finančnih obveznosti posameznega partnerja, kar še dodatno kaže, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki plačala opravljene storitve. Iz 6. člena dogovora še izhaja, da mora partner, ki zamuja s plačilom, toženi stranki plačati zamudne obresti in stroške povezane z zamudo (6. člen dogovora). Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi dogovora dolžna izpolniti vtoževano terjatev tožeče stranke.

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil tudi zavrnjena njena zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 594/99 z dne 16. 2. 2000. Op. št. (3): V nadaljevanju dogovor.

Op. št. (4): V nadaljevanju OZ.