Jedro

Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom primarno uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno v II. kategorijo invalidnosti, sodišče pa je odločilo, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer se ji prizna pravica do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu, tožnica v sporu ni uspela v celoti, temveč s 25% postavljenega tožbenega zahtevka. Zato ni upravičena do povračila celotnih stroškov postopka, temveč le do sorazmernega dela glede na uspeh v sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v III. točki izreka tako, da se za besedo „o“ doda beseda „pravici“ in v IV. točki izreka tako, da se znesek „532,77 EUR“ zniža na znesek „133,20 EUR“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 25. 10. 2011 in št. ... z dne 16. 5. 2011 (I. točka izreka), tožnico je od 20. 4. 2011 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma drugo delovno mesto z omejitvami: lahko fizično delo, kjer ni potreben grob prijem in fina spretnost prstov rok, kjer ne bo vsiljenega ritma, kjer bremena ne bodo presegala 5 kg, v ugodnem toplotnem okolju, od 1. 5. 2011 dalje s polnim delovnim časom (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni izda odločbo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 532,77 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Opozarja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala razvrstitev v I., podrejeno v II. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo izpodbijani odločbi, in pri tožnici na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo novo invalidnost z dodatnimi omejitvami, kot jih je določila invalidska komisija. Iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica uveljavlja I. kategorijo invalidnosti, zavrnilo, vendar to ni razvidno iz izreka sodbe. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, kar onemogoča preizkus sodbe, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le v neznatnem delu, oziroma največ v 25%, je tožencu neutemeljeno naložilo, da tožnici v celoti povrne stroške postopka. Tudi pri odločitvi o stroških postopka je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v izreku naveden paricijski rok 8 dni, v obrazložitvi pa 15 dni. Opozarja še, da je pri odločitvi v III. točki izreka sodbe izpadla beseda „pravica“.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je štelo, da je tožnica v sporu v celoti uspela, in v tistem delu, ko je tožencu naložilo odmero in izplačevanje nadomestila za invalidnosti, ne pa tudi odločitve o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 25. 10. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 16. 5. 2011, s katero je bila zahteva tožnice, ki je od 15. 7. 2008 dalje invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, kjer ni potreben dober grob prijem in fin prijem prstov rok, v ugodnih toplotnih razmerah, v polnem delovnem času, za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, in sicer na podlagi mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje, da je pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z že priznanimi omejitvami opri delu. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je pri tožnici prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da je prišlo do spremenjene invalidnosti.

Tožnica je v tožbi z dne 25. 11. 2011 poleg odprave odločb toženca s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja (to je pravico do invalidske pokojnine), podrejeno pa je uveljavljala razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na delovnem mestu z omejitvami pri delu. Pri takšnem tožbenem zahtevku je tožnica izrecno vztrajala ves čas postopka na prvi stopnji. Tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dne 1. 10. 2012 z dopolnitvami, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in je zmožna za delo z omejitvami: lahko fizično delo, kjer ni potreben grob prijem in fina spretnost prstov rok, kjer ne bo vsiljenega ritma, kjer bremena ne bodo presegala 5 kg, v ugodnem toplotnem okolju, s polnim delovnim časom, je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2013 vztrajala pri s tožbo postavljenem tožbenem zahtevku.

Na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma drugo delovno mesto z omejitvami, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Tožbeni zahtevek na priznanje invalidnosti I. kategorije namreč vključuje tudi zahtevek na priznanje II. oziroma III. kategorije invalidnosti. Kot opozarja pritožba, sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je namreč kljub tej pomanjkljivosti mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen, saj pri tožnici glede na izvedensko mnenje ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Stanje, ko v izreku sodbe ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki bi jo lahko pritožnik uspešno uveljavljal v pritožbi, temveč predstavlja podlago za izdajo dopolnilne sodbe po 1. odstavku 325. člen ZPP, ki določa, da lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe ni bil vložen niti s strani tožnice niti s strani toženca. Tudi pritožbe toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnile sodbe, saj pritožba ni vložena samo iz razloga, ker o zahtevku ni bilo v celoti odločeno. Po 3. odstavku 327. člena ZPP se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če se izpodbija sodba sodišča prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde.

Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da tožnica v sporu glede na postavljen tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala I. kategorijo invalidnosti, ni v celoti uspela, zato ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo celotne stroške postopka.

Stroški postopka se odmerijo v skladu z uspehom v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloženi stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. dstavek 154. člena ZPP). Glede na postavljen tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica primarno uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, in glede na odločitev sodišča, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer se ji prizna pravica do premestitve z novimi oziroma dodatnimi omejitvami pri delu, tožnica v sporu ni uspela v celoti, temveč po oceni pritožbenega sodišča le s 25 % postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je zato upravičena le do povračila sorazmernega dela stroškov postopka glede na uspeh v sporu. V zvezi s stroški postopka je toženčev očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v izreku sodbe določilo 8-dnevni rok za povračilo stroškov postopka, v obrazložitvi pa 15-dnevni rok za povračilo teh stroškov, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen, saj ta pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa sodbe. V postavljenem tožbenem zahtevku je tožnica uveljavljala povračilo stroškov postopka z 8-dnevnim izpolnitvenim rokom, takšen rok pa je določen tudi v izreku sodbe.

Utemeljeno pa pritožba opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje tožencu naložilo odločitev o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, ne pa tudi o pravici do nadomestila za invalidnost. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je urejena v 94. členu ZPIZ-1, ki poleg pogoja invalidnosti III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, določa še dodatne pogoje, ki so odvisni od delovnopravnega statusa zavarovanca, in sicer da ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Ali so ti pogoji pri tožnici izpolnjeni, bo odločil toženec s posebno odločbo, s katero bo, če so ti pogoji izpolnjeni, odločil tudi o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo v III. točki izreka tako, da je za besedo „o“ dodalo beseda „pravici“ in v IV. točki izreka tako, da je znesek „532,77 EUR“ znižalo na znesek „133,20 EUR“.