Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do vračila štipendije, saj je tožencu delovno razmerje predčasno prenehalo iz razlogov na njeni strani in sicer zato, ker mu ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi, ampak pogodbo o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko, pri čemer je moral večino dela opraviti ob vikendih in praznikih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženca plačilo 1.272,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1,89 EUR od 9. 7. 2005 dalje do plačila, od zneska 635,20 EUR od 1. 10. 2005 dalje do plačila in od zneska 635,20 EUR od 1. 1. 2006 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 338,17 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo tožeča stranka v roku vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se okoliščine v razmerju med pravdnima strankama niso spremenile na tak način, da bi kakorkoli vplivale na veljavnost sporazuma o vračilu štipendije. Le-ta je namreč stopil v veljavo in se tudi že izvrševal. S tem, ko je toženec plačal prvi že zapadli obrok, je jasno priznal veljavnost sporazuma in pokazal pripravljenost izpolniti obveznosti po njem. Poškodba z dne 19. 11. 2004 na veljavnost sporazuma ne more vplivati, saj je bil le-ta sklenjen več mesecev po njej. Sporazum tudi ni bil razveljavljen ne s prvo ne z drugo pogodbo o zaposlitvi, ne s kakšnim drugim pravnim poslom, ne more pa sama zaposlitev predstavljati ravnanja, ki bi negiralo veljavno sklenjen sporazum. Toženec je vtoževani znesek prejetih štipendij dolžan vrniti tožeči stranki tudi v primeru, ko bi s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi res prišlo do spremenjenih okoliščin v smeri izvršitve obveznosti iz štipendijske pogodbe. Toženec je s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi priznal ustreznost sprejete zaposlitve. V kolikor pa te pogodbe o zaposlitvi tožnik ni štel za zaposlitev skladno s pogodbo o štipendiranju, pa le-ta ne more predstavljati izraz volje izpolnitve obveznosti po štipendijski pogodbi. Razlog za prenehanje delovnega razmerja pri tožeči stranki je bila nova zaposlitev toženca in ne neustreznost zaposlitve pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je brez vsakršne podlage odločalo tudi o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006, kar pa v konkretnem primeru ni predmet postopka. Navedeno pogodbo o zaposlitvi je toženec podpisal, kar pomeni, da se je z vsemi njenimi določili strinjal. Če bi bila zanj kakorkoli sporna, je ne bi podpisal oziroma bi moral v zvezi z njeno veljavnostjo izvesti postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja po 204. členu ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter je nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z razlogi v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kljub sklenjenemu sporazumu o vračilu štipendije z dne 3. 2. 2005 (priloga A/4) in čeprav toženec do dogovorjenega datuma 30. 6. 2005 iz zdravstvenih razlogov šolanja ni dokončal in je prvi obrok po tem sporazumu tudi že poravnal, pred zapadlostjo drugega obroka dne 30. 9. 2005 prišlo do spremenjenih okoliščin v smeri izvršitve obveznosti iz štipendijske pogodbe, ko je toženec po maturi, opravljeni v jesenskem roku dne 7. 9. 2005, s toženo stranko dne 3. 10. 2005 sklenil pogodbo o zaposlitvi pripravnika (B/5), po opravljenem pripravništvu in pripravniškem izpitu pa dne 14. 4. 2006 še pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006 (B/6), pri čemer so bile v obeh pogodbah, pa tudi v osnutku sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (B/7) tudi določbe o izpolnitvi tožnikove zaveze iz pogodbe o štipendiranju. V 8. točki 5. člena pogodbe o štipendiranju je bilo namreč določeno, da bo toženec po zaključenem izobraževanju v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj toliko časa, kot je prejemal štipendijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo po vračilu prvega obroka štipendije in nato z zaposlitvijo toženca pri toženi stranki za izpolnjevanje navedene obveznosti po štipendijski pogodbi in ne več za vprašanje vračanja štipendije po sporazumu z dne 3. 2. 2005. Stranki sta s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi izkazali voljo izpolnitve obveznosti po štipendijski pogodbi (da torej toženec „oddela“ najmanj določeno časovno obdobje pri tožeči stranki), kolikor le-ta ni bila že poravnana s plačilom prvega obroka štipendije po sporazumu z dne 3. 2. 2005 – pred zaposlitvijo pri tožeči stranki. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožencu ni ponudila ustrezne zaposlitve oziroma takšne, kot se je zavezala v pogodbi o štipendiranju – torej, da bo štipendista zaposlila na delovnem mestu, za katerega se izobražuje oziroma ustrezno stopnji in smeri njegove strokovne izobrazbe, pri čemer bi bil toženec lahko prost vračila štipendije le v primeru, da ga tožena stranka v roku 60 dni po zaključku šolanja ne bi mogla zaposliti (2. odstavek 4. člena pogodbe o štipendiranju) oziroma v primeru, da toženec po zaključenem izobraževanju sklene delovno razmerje pri tožeči stranki in ostane v delovnem razmerju pri njej najmanj(!) toliko časa, kot je prejemal štipendijo (2. odstavek 8. člena v povezavi z 8. točko 5. člena pogodbe o štipendiranju). Tožeča stranka tako že zato, ker je tožencu po opravljenem pripravništvu ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 14. 4. 2006 do 30. 9. 2006, in sicer iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke, tožencu ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je tudi naziranje sodišča prve stopnje, da se zaposlitev praviloma sklepa za polni delovni čas, toženčeva zaposlitev s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko, pri čemer je moral delo večinoma opravljati ob vikendih in praznikih, med tednom pa je bil praviloma doma, pa tudi s tega vidika ni ustrezna. Pogodba o zaposlitvi za določen čas in za delo s krajšim od polnega delovnega časa je izjema in toženec ob podpisu pogodbe o štipendiranju gotovo ni pričakoval tovrstne zaposlitve, saj v pogodbi o štipendiranju o takšni obliki zaposlitve (ali vsaj možnosti le-te) ni govora. Zagotovitev zaposlitve v smislu pogodbe o štipendiranju med strankama namreč ni mogoče razumeti v smislu, da delodajalec izpolni svojo obveznost, če štipendistu po koncu njegovega izobraževanja zagotovi kakršnokoli zaposlitev. V konkretnem primeru bi toženec ponujeno zaposlitev smel in mogel odkloniti že ob sklenitvi – nič manj utemeljeno pa tudi po dveh mesecih opravljanja dela, ko se je v neustreznost takega dela še bolj prepričal. Toženec je bil namreč s pogodbo o štipendiranju zavezan ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki in je zato razumljivo, da je edino pogodbo, ki mu jo je tožeča stranka ponudila, tudi sprejel. Toženec je bil ves čas pripravljen izpolniti svojo obveznost po pogodbi o štipendiranju, svoje obveznosti pa ni izpolnil iz razlogov na strani tožeče stranke, ki je s tožencem sklenila neustrezno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer ni upoštevala temeljnih načel obligacijskega prava, ki jih določa Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Njeno ravnanje v odnosu do toženca ni bilo skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelom prepovedi zlorabe pravic, ki v 2. odstavku 7. člena izrecno določa, da se morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev; prav tako z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) ter dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ. Tožeča stranka se sicer res s pogodbo o štipendiranju izrecno ni zavezala s tožencem skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, vendar navedeno ne more pomeniti, da je zato smela upravičeno tožencu ponuditi kakršnokoli zaposlitev, njega pa pod grožnjo siceršnjega vračanja celotne prejete štipendije zavezala ostati v delovnem razmerju za najmanj čas prejemanja štipendije. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi določilo 2. odstavka 82. člena OZ, po katerem je treba pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v OZ. Ker je pogodba o štipendiranju pogodba, ki je bila pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke – tožeče stranke kot štipenditorja, je skladno z 83. členom OZ njena nejasna določila treba razlagati v korist druge (šibkejše) stranke - toženca.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožencu ni bila ponujena ustrezna zaposlitev in je tožeča stranka s sporno zaposlitvijo kršila pogodbo o štipendiranju, po kateri bi mu morala zagotoviti zaposlitev najmanj za čas, kot je prejemal štipendijo oziroma glede na že vrnjeni en obrok štipendije, temu ustrezno vsaj za 2/3 tega časa ter ob normalnih in sprejemljivih pogojih dela (kar delo ob vikendih in praznikih prav gotovo ni). Čeprav je tožencu delovno razmerje pri toženi stranki predčasno prenehalo in tako ni v celoti izpolnil obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, je razloge za to najti v neustreznem ravnanju in neizpolnitvi pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Ravnanje toženca je mogoče opredeliti tudi kot upravičen odstop od pogodbe o štipendiranju zaradi neizpolnitve svoje obveznosti s strani druge pogodbene stranke (103. člen OZ), toženec pa je ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi tudi formalno sporazumno razveljavljena (B/8), prost svojih obveznosti po pogodbi o štipendiranju.

Pritožbene navedbe v smeri, da pozneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi nista vplivali na zavezo toženca o vračilu štipendije po sporazumu z dne 3. 2. 2005 ter da je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas in za 20-urni delavnik priznal ustreznost te pogodbe o zaposlitvi, so torej neutemeljene. Tudi dejstvo, da je toženec že med sporno zaposlitvijo iskal novo zaposlitev in se po prenehanju delovnega razmerja tudi zaposlil za nedoločen čas in za delo s polnim delovnim časom, ne vpliva na oceno o neustreznosti sporne zaposlitve s toženo stranko. Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi, da sodišče ni imelo podlage odločati o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006. Sodišče prve stopnje je odločalo zgolj o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke po vračilu štipendije in o povrnitvi stroškov postopka, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Za rešitev predmetnega spora pa je bilo kot odločilno dejstvo potrebno ugotavljati tudi, ali je glede na pogodbo o štipendiranju tožeča stranka tožniku zagotovila ustrezno zaposlitev oziroma izpolnila svoj del obveznosti po tej pogodbi. Sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih določil z odločanjem preko meja tožbenega zahtevka, kot neutemeljeno navaja pritožba, pa tudi sicer ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZDR), saj se je sodišče prve stopnje do vseh tožnikovih navedb izčrpno opredelilo, pritožbeno sodišče pa z razlogi izpodbijane sodbe ter z odločitvijo v celoti soglaša. Zatem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker v obravnavani zadevi ni podan nobeden od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in torej revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, je sodišče druge stopnje skladno z določilom 5. točke 31. člena ter 32. člena ZDSS-1 odločalo o dopustnosti revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Sodišče druge stopnje je v podobnih sporih že odločalo (primer: sklep opr. št. Pdp 856/2005), pa tudi sicer v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed zgoraj navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.