Jedro

Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni.

Glede na določbo prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna dokazna pravila ali z njimi omejeno, zato ni nobene ovire, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo pridobiti obdolženčevih predhodnih obsodb in jih upoštevati pri svoji dokazni oceni.

S posegom v obtožnico je sodišče prve stopnje spreminjalo domet obdolžencu in domnevnemu sostorilcu L.T. očitanih ravnanj, na ta način pa glede očitka sostorilstva v opis dejanja vneslo toliko nejasnosti in nerazumljivosti, da vloga oziroma prispevek obdolženca ni razumljivo individualiziran in konkretiziran.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženega A.A., reševanju pritožbe okrajne državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 4.211,16 EUR ter plačati sodno takso v višini 300,00 EUR, dočim višina stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP še ni znana in bo o njej odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obdolženčev zagovornik dr. M.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom; - obdolženčev zagovornik S.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22. in 27. člena Ustave ter 6. člena EKČP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen zapora eno leto in osem mesecev.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik dr. M.Š. in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika dr. M.Š. pa je podala odgovor okrajna državna tožilka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zaradi očitnosti ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in narave sprejete odločitve, pritožbeno sodišče strank ni obvestilo in vabilo na sejo pritožbenega senata (378. člen ZKP), ki sta jo v svojih pritožbah sicer predlagala zagovornika obdolženca. Izvedba javne seje pritožbenega senata bi bila namreč brezpredmetna, takšno odločitev pa dodatno utrjuje okoliščina, da je na območju Republike Slovenije razglašena epidemija nalezljive bolezni COVID-19. 5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6. Zagovornik Š. v okviru absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka neutemeljeno uveljavlja več kršitev procesnih in ustavnih pravic (344. člen ZKP, 22., 23. in 29. člen Ustave ter 6. člen EKČP), ko opozarja na nedovoljeno postopanje tožilstva v zvezi z modifikacijo obtožnice zoper obdolženca in vložitvijo neposredne obtožnice zoper T.L.T. V utemeljitev navaja, da so bile vse okoliščine v zvezi z obravnavanimi dogodki znane že v fazi preiskave, zato bi tožilstvo ob ustrezni skrbnosti spremembe lahko vključilo v prvotno obtožnico in oba obravnavalo v enotnem kazenskem postopku. Niti tožilstvo niti sodišče prve stopnje pa tudi nista pojasnila, na podlagi katerih dokazov je bila obtožnica spremenjena.

7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Določba prvega odstavka 344. člena ZKP tožilcu omogoča, da spremeni obtožnico tudi na glavni obravnavi, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Pri tem je potrebno izhajati iz ocene tožilca, ki obtožnico lahko spremeni glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec torej lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Tožilec je pri tem vezan na istega obdolženca in na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. V kolikor tožilec ostaja v okviru istega historičnega dogodka, pa lahko spreminja tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja.1

8. Okrajna državna tožilka je dne 6. 1. 2020 vložila pisno spremembo obtožnice (l. št. 424 - 425), kar je storila skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP in predstavljenimi izhodišči, ko je po izvedbi dokazov na glavni obravnavi ocenila, da je pri kaznivem dejanju z obdolžencem kot sostorilec sodeloval T.L.T., in temu ustrezno prilagodila opis in pravno opredelitev dejanja. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je okrajna državna tožilka vloženo spremembo obtožnice zadostno obrazložila in utemeljila razloge zanjo, medtem ko sodišče prve stopnje k navedbi razlogov v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe ni zavezano. Takšno pravno presojo bo namreč sodišče prve stopnje posebej utemeljilo zlasti v primerih, ko obramba spremembi obtožbe nasprotuje z relevantnimi ugovori,2 ki v obravnavani zadevi niso bili podani. Nadalje iz podatkov spisa izhaja, da je bila sprememba obtožnice obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročena na glavni obravnavi dne 7. 1. 2020, katera je bila zaradi priprave obdolženčeve obrambe po spremenjeni obtožnici preložena, nakar je obdolženec na glavni obravnavi dne 28. 1. 2020 izrecno izjavil, da je takšno obtožnico razumel, ter imel možnost nanjo odgovoriti in dopolniti svoj zagovor. Posledično ni najti nobenih razlogov, ki bi potrjevali pritožbene navedbe zagovornika o zlorabi instituta spremembe obtožnice in posegu v pravico do učinkovite obrambe. Takšnega zaključka pa ne omogočajo niti pavšalne pritožbene navedbe, da so bile vse okoliščine znane že v preiskavi, saj med drugim ne gre prezreti, da se je obravnavana kazenska zadeva začela na podlagi zaprosila Generalnega državnega tožilstva Slovaške Republike za prevzem kazenske ovadbe zoper obdolženca (in ne tudi zoper T.L.T.) ter da je v obravnavani zadevi T.L.T. zaradi svoje nedosegljivosti bil prvič zaslišan šele na glavni obravnavi dne 14. 11. 2019. 9. Zmotno je tudi stališče obeh zagovornikov, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ne bi smelo upoštevati obdolženčeve prejšnje obsodbe v zadevi I K 58198/2013. Glede na določbo prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna dokazna pravila ali z njimi omejeno, zato ni nobene ovire, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo pridobiti obdolženčevih predhodnih obsodb in jih upoštevati pri svoji dokazni oceni, in to še zlasti, ko v izpodbijani sodbi vsebovana dokazna presoja ni oprta le na obdolženčeve predhodne obsodbe. Zatrjevana kršitev pravice do nepristranskega sojenja in domneve nedolžnosti, s tem pa bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zato ni podana.3

10. Zagovornika obdolženca pa utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa je pritožbeno sodišče takšno kršitev ugotovilo v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

11. Uvodoma je pojasniti, da je opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje samoiniciativno spremenilo tako, da je posamezne obtožbene očitke nekritično preoblikovalo iz dvojine v ednino, prav tako pa je preoblikovalo povratne osebne zaimke, ki se nanašajo na namen in prilastitev oziroma pridobitev protipravne premoženjske koristi, kot to izpostavlja zagovornik Š. – „dejansko pa si ga je A. (in L.T.) prilastil“ in „A. (in L.T.) sploh ni imel namena ustanovitve skupnega podjetja na Kitajskem niti nakupa opreme za izdelavo sladoleda, temveč zgolj pridobitev protipravne premoženjske koristi velike vrednosti, ki si jo je (skupaj s soobdolžencem L.T.) na škodo bratov Z. tudi pridobil“. S takšnim posegom v obtožnico je sodišče prve stopnje spreminjalo domet obdolžencu in domnevnemu sostorilcu L.T. očitanih ravnanj, na ta način pa glede očitka sostorilstva v opis dejanja vneslo toliko nejasnosti in nerazumljivosti, da vloga oziroma prispevek obdolženca ni razumljivo individualiziran in konkretiziran. Zaradi navedenega je izrek izpodbijane sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člen ZKP, nadaljnja kršitev pa je podana, ker sodišče prve stopnje za svoje postopanje v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov.

12. Očitek v izreku izpodbijane sodbe, da bi naj obdolženec kaznivo dejanje storil skupaj z ločeno obravnavanim T.L.T. kot sostorilcem, ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje v opis dejanja na lastno pobudo in na več mestih vneslo besedno zvezo „s soobdolžencem T.L.T.“ nadalje vzbuja utemeljene pomisleke zagovornika Š. o procesnem položaju T.L.T. Slednji je bil na glavni obravnavni dne 14. 11. 2019 zaslišan kot priča (in ne obdolženec), temu primerno pa je prejel tudi pravni pouk, da je kot priča dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati. Takšna nejasna obravnava T.L.T. s strani sodišča prve stopnje je problematična z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo (4. alineja 29. člena Ustave), pravnega pouka po drugem odstavku 227. člena ZKP, ki je sredstvo za zaščito tega privilegija, ter v sodni praksi uveljavljenega stališča, da obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo zavzeti jasno stališče glede procesnega položaja T.L.T. ter njega in njegove izjave temu primerno obravnavati.

13. Zagovornik K. pravilno graja tudi razloge izpodbijane sodbe glede sostorilstva ter v tej zvezi utemeljeno izpostavlja nejasno vlogo obdolženca in T.L.T. Pritožbeno sodišče takšni graji pritrjuje in ugotavlja, da izpodbijana sodba nima jasnih in nedvoumnih razlogov o tem, da je obdolženec ravnal v sostorilstvu, torej, da je skupaj z drugim storil kaznivo dejanje, tako da je zavestno sodeloval pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeval k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Izostanek razlogov tako o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, kot tudi razlogov o obstoju subjektivne komponente, to je o zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), ter s tem o sostorilstvu, pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.4

14. Utemeljeno zagovornik Š. opozarja še na nerazumljivost in protislovnost opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe v zvezi z neujemanjem zneskov glede plačila varščine v znesku 150.000,00 EUR, polovico katere bi naj prispevala brata Z., drugo polovico pa obdolženec in L.T. Iz nadaljevanja opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi naj L.T. „Z. pokazal kuverto in zatrjeval, da se v njej nahaja njun vložek, torej od L.T. in A., v višini 55.000,00 EUR“. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je takšen opis protisloven, ker iz obtožnice in zapisnika o razglasitvi izpodbijane sodbe (izvirnika) izhaja, da je vložek obdolženca in A. znašal 50.000,00 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje v pisno izdelani sodbi (odpravku) takšen znesek samoiniciativno in brez vsakršnega pojasnila spremenilo oziroma popravilo v znesek 55.000,00 EUR. Na ta način je sodišče prve stopnje kršilo tudi prvi odstavek 364. člena ZKP, saj se pisno izdelana sodba popolnoma ne ujema s sodbo, ki je bila razglašena. Ob navedenem pa je opis protisloven in posledično nerazumljiv še iz razlogov, ki jih navaja zagovornik, saj se znesek 55.000,00 EUR (niti znesek 50.000,00 EUR) ne ujema z vložkom, ki bi ga naj prispevala obdolženec in L.T. (to je 75.000,00 EUR, kolikor znaša polovica zneska 150.000,00 EUR). Ker se takšen opis dejanja nanaša na lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, v posledici katerega bi naj oškodovanca v zmoti bila zapeljana, da sta v škodo svojega premoženja obdolžencu tudi sama izročila skupaj 55.000,00 EUR, je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Sicer zagovornik Š. nerazumljivost in protislovnost izreka izpodbijane sodbe, s tem pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno prepozna (tudi) v delu, ki se nanaša na imena oziroma poimenovanje domnevnega sostorilca T.L.T. ter oškodovancev H.Z. in H.Z. Slednji so namreč v izreku izpodbijane sodbe razumljivo in jasno navedeni, medtem ko nedoslednosti v zapisu imena domnevnega sostorilca T.L.T. predstavljajo zgolj očitne napake, ki jih bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpravilo.

16. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve v nakazani smeri in posebno pozornost namenilo preostalim pritožbenim izvajanjem obdolženčevih zagovornikov, ki se nanašajo na druge zatrjevane kršitve in dejansko stanje obravnavane zadeve, saj se zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. Na ta način bodo odpravljeni tudi pomisleki in dvomi obrambe glede (ne)pristranskosti sojenja razpravljajoče sodnice.

17. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 54529/2010 z dne 23. 4. 2020 in I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57/2010 z dne 13. 5. 2010. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11807/2012 z dne 15. 10. 2020. 4 Sodba Vrhovega sodišča RS I Ips 10073/2009 z dne 12. 4. 2012. Ob tem velja opozoriti, da očitek sostorilstva ne sme prejudicirati krivde domnevnega sostorilca, ki se mu ne sodi v istem kazenskem postopku.