Jedro

Sodišče prve stopnje za ugotovitev, da je pri sklenitvi predmetne sporne pogodbe šlo za nesporazum (pomanjkanje soglasja volj), ni imelo podlage v tožbenih trditvah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prodajna pogodba v notarskem zapisu št. SV .../2010 z dne 27. 8. 2010, sklenjena med tožnico M. Z., rojeno ... in pokojnim S. Z., rojen ... ter tožencem T. T., rojen ..., nična (točka I. izreka). Ugotovilo je tudi, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženca pri nepremičninah z ID znakom 001, 002 in 003, vse k.o. X neveljavna in se pri prej navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (točka II. izreka). Tožencu je zato naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 1.820,85 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi se tožnica in njen pokojni mož s tožencem ne dogovorila za sklenitev sporne prodajne pogodbe, ampak sta pogodbeno želela urediti zavarovanje posojila, ki ga je od toženca dobila tožničina hči N. G. Ugotovilo je torej, da je pri sklenitvi predmetne sporne pogodbe šlo za nesporazum (pomanjkanje soglasja volj) in gre posledično za neobstoječ pravni posel, katerega sankcija je ničnost. 2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ter da v obravnavanem primeru tožnica ne uveljavlja oblikovalnega zahtevka (za razveljavitev pogodbe), na kar je bila smiselno napotena v postopku I P 926/2012. Sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo določb 224. člena ZPP, ki določa, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, obravnavani notarski zapis pa je javna listina, ki jo je sestavil notar, ki je oseba javnega zaupanja in strokovnjak za sklepanje pravnih poslov in sestavljanje listin. Notarskemu zapisu določba 224. člena ZPP daje večjo dokazno moč, kot ostalim listinam, zaradi česar sodišče predmetne pogodbe ne more izreči za nične zgolj na podlagi izpovedbe tožnice, ki bi se rada izognila grozečim obveznostim. Opozarja tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je prišlo do nesporazuma med pokojnim S. Z. in tožencem pri sklepanju prodajne pogodbe, kar predstavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ni nična, ker bi nasprotovala Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nepravilna pa je ugotovitev neobstoječega pravnega posla, ker da pri sklepanju pogodbe ni prišlo do soglasja volj med prodajalcema in kupcem. Odločitev sodišča je oprta predvsem na izpovedbo tožnice, prezrlo pa je sodišče, da je bil prodajalec tudi tožničin mož. Tožnica je prodala samo njen solastninski delež do ½, preostali delež pa je prodajal njen mož. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo in dokazno ocenilo notarskega zapisa prodajne pogodbe. Pri sestavi in čitanju notarskega zapisa so bile namreč poleg notarke prisotne še štiri osebe, in nikomur se očitno ni zdelo, da bi bilo s pogodbo kaj narobe oziroma sporno. Če bi bila tožnica nemara v zmoti, je mala verjetnost, da bi bil v zmoti tudi S. Z. in N. G. Notarka je zaslišana kot priča izrecno povedala, da je pogodbo prebrala v celoti, da se je pri sklepanju pogodbe ugotovilo, da je del zemljišča kmetijsko zemljišče, zaradi česar ga ni moč prodati brez predhodnega postopka na pristojni upravi enoti, da se je pogodba zato spreminjala in da nihče ni imel kakšnih pripomb ali da bi bilo kakorkoli razbrati, da želijo stranke skleniti zastavno pogodbo, kot naj bi „zmotno“ mislila tožnica (in zato očitno tudi njen mož) in zaradi česar je sodišče ugotovilo, da je pogodba zaradi nesporazuma neobstoječa. Res je tožničino izpovedbo skušala potrditi njena hči N. G., a je bila njena izpovedba neprepričljiva in ji tudi samo sodišče ni verjelo. Glede izpovedbe tožnice opozarja, da tudi ona ni govorila resnice ali ne vsaj vse resnice. V kazenski ovadbi (ki jo je vložila zoper toženca), je namreč zatrjevala, da ve, da je nepremičnino prodala in da ve tudi, da je s tem storila napako (kar ji je predočilo tudi sodišče). Pritožnik ne soglaša tudi s stališčem sodišča, da v kolikor se je o prodaji pogajal z G., je to stvar njega in N. G. Dejstvo je namreč, da sta hišo pritožniku prodala tožnica in njen mož, in ne G. Kakšna je bila pri tem vloga hčerke prodajalcev, je njuna stvar, in ne stvar pritožnika oziroma njune hčerke. Tožnica ni prodala tuje nepremičnine, ampak svojo. G. pa je pri tem staršem očitno zgolj svetovala. Opozarja tudi, da je najemno pogodbo G. sklenila (za njena starša) v svojem imenu. Graja tudi stališče sodišča, da mu ni uspelo dokazati, da je prodajalcema izročil dogovorjeno kupnino. To dokazuje izjava, ki sta jo podala prodajalca in je vsebovana v notarskem zapisu. Ne drži torej, da nima potrdila o izročitvi kupnine. Potrdilo obstaja, in sicer v najvišji možni obliki obličnosti, to je javni listini, katero je notarka prodajalcema ob navzočnosti njune hčerke prebrala in sta jo prodajalca nato podpisala. Obširno pritožnik graja tudi druge ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na kupnino ter v zvezi s plačilom davka na promet nepremičnin, katerega bi morala plačati prodajalca ter obširno razlaga, zakaj je sam to plačal. Sicer pa tudi če bi bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno (s čimer se pritožnik sicer ne strinja), je pravno sklepanje sodišča nepravilno. V takšnem primeru bi namreč ne šlo za neobstoječo pogodbo, ampak za zmoto tožeče stranke. Če pa je tožnica pogodbo sklenila v zmoti, bi morala zahtevati njeno razveljavitev, ne pa ugotovitev ničnosti. Poleg tega tožnico v zmoto ni spravil toženec, ampak tretji (N. G.).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti zaradi neobstoja razlogov o nesporazumu oziroma neobstoječem pravnem poslu med njim in pokojnim S. Z., kot tudi zaradi kontradiktornih razlogov glede sklenitve prodajne pogodbe med tožnico in tožencem, ko sočasno glede tožničine izjave volje v izreku sodbe ugotavlja, da je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve pogodbe (pisno izjavljena tožničina izjava volje), hkrati pa v razlogih sodbe negira obstoj tožničine volje za sklenitev prodajne pogodbe (v nasprotju z izjavljeno voljo), ob tem ko glede ugotovljenega nesporazuma glede toženčeve izjave volje sploh ne navaja razlogov. Poleg tega sodišče prve stopnje za ugotovitev, da je pri sklenitvi predmetne sporne pogodbe šlo za nesporazum (pomanjkanje soglasja volj), sploh ni imelo podlage v tožbenih trditvah.

5. Za nesporazum po 16. členu OZ(1) gre pojmovno lahko le pri neujemanju izjav volj pogodbenih strank (zaradi česar pogodba med strankami ne nastane). V primeru v predpisani (pisni) obliki izjavljene volje pa je že pojmovno izključena možnost nesporazuma o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti kot razlogu za nenastanek pogodbe. Pogodba med strankama namreč ne nastane le na podlagi volj pogodbenikov za sklenitev določene pogodbe. Volja za sklenitev pogodbe mora biti navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali z drugačnim ravnanjem.(2) Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.(3) Zedinita se lahko le tako, da svojo voljo izjavita. Sporazum strank je torej dosežen, ko se izjavi krijeta. Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini (ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini), mora biti po 52. členu OZ sklenjena v pisni obliki. Ključna je torej v pisni obliki izjavljena volja oziroma soglasje volj v pisni obliki. Do nesporazuma (disenza) lahko pride le v fazi sklepanja pogodbe, ko sta ponudba in sprejem ponudbe navzven razpoznavna, tako, da je sploh mogoče ugotoviti, ali sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe. Če ponudba in sprejem ponudbe ustrezata predpisani (ali dogovorjeni) obliki in če se krijeta, ustvarjata za pogodbeni stranki v pogodbi določene obveznosti. V obravnavanem primeru soglasje volj pravdnih strank in pok. S. Z. v predpisani (pisni) obliki izhaja iz samega tožbenega zahtevka (v njem navedene prodajne pogodbe), zato ni odločilnega pomena vprašanje, ali je tožnica v resnici imela namen tožencu prodati predmetne nepremičnine (njen solastninski delež do 1/2) ali je morebiti želela pogodbeno urediti zavarovanje posojila, ki ga je od toženca dobila tožničina hči N. G. Tožničina zatrjevana zmota o lastni volji ne more biti relevantna za vprašanje sporazumevanja, ko se srečata le izjavljeni volji in ko je pomembna le skladnost izjav o bistvenem, torej o predmetu pogodbe in ceni. Poleg tega morebitna sklenitev pogodbe v zmoti v obravnavani zadevi ni pomembna. Če so bile pri namreč sklenitvi pogodbe napake glede volje strank, je pogodba izpodbojna (94. člen OZ) in pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko po prvem odstavku 95. člena OZ zahteva, da se pogodba razveljavi. Tega pa tožnica v tej zadevi ne uveljavlja.

6. Ker po prvem odstavku 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti; v tem sklepu odloči sodišče druge stopnje tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo, in bi s spremembo izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje tožnici odvzelo ustavno zagotovljeno možnost pritožbe, je moralo iz navedenih razlogov pritožbi ugoditi, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu vrniti zadevo v novo sojenje (ponovno izdajo sodbe).

7. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 16. členu določa, da pogodba ne nastane, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti; Op. št. (2): Po prvem odstavku 18. člena OZ se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji; Op. št. (3): 15. člen OZ;