Jedro

Ni podlage za uporabo 157. čl. ZPP, če je tožena stranka na prvem naroku pripoznala tožbeni zahtevek, vendar je dala povod za tožbo. Kljub opominu namreč ni izpolnila obveznosti po kupoprodajni pogodbi o izpolnitvi davčne obveznosti in o notarski overovitvi pogodbe, tako da je bila tožba potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je toženki naložilo, da mora izročiti tožniku prodajno pogodbo o prodaji nepremičnine vl. št. 4102 k.o. ... za ceno 30.000 DEM v tolarski protivrednosti, potrjeno na Davčni upravi RS in overjeno pri notarju, da bo sposobna za vknjižbo lastninske pravice na kupljeni nepremičnini, sicer bo pogodbo nadomestila sodba. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 125.408,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti odločitvi o stroških se pritožuje tožena stranka in izrecno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v pritožbi pa dejansko obrazlaga pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je prvostopno sodišče odločilo v nasprotju z določbo 157. čl. ZPP in bi moralo toženko oprostiti plačila stroškov tožnika. Toženka namreč ni dala povoda za tožbo, saj ni mogla tožniku izročiti pogodbe, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, ker taka pogodba ne obstaja. Tožnik je lahko vpis v zemljiško knjigo dosegel le s tožbo. Tožena stranka postopka ni ovirala in je zahtevek pripoznala.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je toženka dala povod za tožbo, saj je tožniku prodala parcelo s stanovanjskim objektom, za katero se formalnopravno ni mogla izkazati kot lastnica.

Pogodbe, s katero je predmetno parcelo kupila od prejšnjega lastnika, ni prijavila pristojni občini za odmero prometnega davka, zaradi česar ni mogla prijaviti niti pogodbe o prodaji te nepremičnine tožniku T.. Za številne ustne in pisne pozive se toženka ni zmenila.

Šele na obravnavo je prinesla potrdilo, da je plačala vso kupnino prejšnjemu lastniku predmetne parcele J.. Zadeve torej ni pravočasno legalizirala v smislu predpisov o prometu z nepremičninami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo o pravdnih stroških, ko je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Ob tej pravilni odločitvi pa je zmotna navedba v obrazložitvi, da ta odločitev o stroških temelji na določilu 157. čl. ZPP. Odločitev dejansko temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP, saj je tožena stranka v pravdi propadla in mora zato tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Določba 157. čl. ZPP bi prišla v poštev v primeru, če tožena stranka ne bi dala povoda za tožbo in bi pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden bi se spustila v obravnavanje glavne stvari. V takem primeru bi moral tožnik povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. V obravnavanem primeru je toženka na prvem naroku pripoznala tožbeni zahtevek, vendar za uporabo 157. čl. ZPP ni podan drugi pogoj, to je, da toženka ni dala povoda za tožbo. Iz pisne kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama z dne 8.2.1995 je razviden zapis, da je toženka kot prodajalka dolžna poskrbeti za davčno zadevo in zemljiškoknjižni prepis v zvezi s sporno nepremičnino, iz dopisov toženki pa izhaja, da jo je tožnik pozival k izpolnitvi te obveznosti. Šele nato je bila vložena tožba zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine oziroma potrditve prodajne pogodbe na davčni upravi in overovitve pri notarju, ki jo je toženka pripoznala. Če je toženka svojo obveznost pripoznala, bi jo pred pravdo lahko tudi izpolnila in pravda ne bi bila potrebna. Pritožbene trditve, češ da pogodba ne obstaja, ne more biti upoštevna, saj kupoprodajna pogodba obstoji, prav tako pa ni nobene ovire, da toženka ne bi izpolnila davčne obveznosti po tej pogodbi in poskrbela za notarsko overovitev, kot se je v sami pogodbi zavezala in nato s pripoznavo tožbenega zahtevka svojo obveznost potrdila. Pokaže se, da je bila tožba potrebna, saj toženka svoje obveznosti ni izpolnila prostovoljno niti po opominih in je s tem dala povod za tožbo. Ta okoliščina pa onemogoča uporabo 157. čl. ZPP in narekuje odločitev o stroških po uspehu, kakor je odločilo tudi prvostopno sodišče. Zaključiti je torej, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka zatrjuje v pritožbi, ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti nobene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o stroških potrdilo.