Jedro

Vdovec zanika, da je na njegovo ime vpisano premoženje (nepremičnine, registrirana vozila) njegova in zapustničina skupna lastnina. Dediča, ki po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka, v katerem sta sodelovala, trdita, da kot pozneje najdeno premoženje v zapuščino sodi tudi premoženje, ki je vpisano na vdovca, morata to uveljaviti v pravdnem postopku.

Zemljiška knjiga je uradna evidenca nepremičnin, zato mora spremembo zemljiškoknjižnih podatkov doseči tisti, ki drugačne podatke zatrjuje. Po naravi stvari to lahko doseže le tisti, ki ima za to interes. Enako velja za registrirani vozili.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Odločitev je utemeljilo z dejstvom, da je premoženje, ki naj bi sodilo v zapuščino (dve parceli, osebno vozilo, motorno kolo), v zemljiški knjigi vpisano oz. v uradni evidenci registrirano na ime vdovca A. Š. in ne na zapustnico.

Zakonita dediča A. M. in M. M. vlagata pritožbo, s katero uveljavljata dva pritožbena razloga: bistveno kršitev procesnih pravil in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdita, da sta svojemu predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju priložila vsa potrebna dokazila o obstoju premoženja. Vdovec je le formalni lastnik, saj je bilo premoženje pridobljeno v trajanju njegove zakonske zveze z zapustnico. Solastnine motornega kolesa in osebnega vozila se ne da registrirati. Ker se morajo dediči v zapuščinskem postopku nedvoumno izjaviti, nasprotuje prvostopenjskemu sodišču, ki vdovčev molk šteje za nasprotovanje navedbam predlagateljev. Ker se molk šteje za priznanje in ne za zanikanje navedb, je bila storjena bistvena kršitev postopka. Ker se vdovec na poziv sodišča ni odzval, bi morala biti razpisana zapuščinska obravnava, na kateri bi se razčistilo vprašanje obsega premoženja, glede katerega je treba izdati dodatni sklep o dedovanju. Kljub evidentnim dokazom, da gre za skupno premoženje, je sodišče vdovca ponovno nagradilo za molk. Prvič je bil nagrajen, ko je na zapuščinski obravnavi to premoženje zamolčal. Ker skupna lastnina nastane s skupnim delom in sredstvi in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo ali register vozil, je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Razpis zapuščinske obravnave je potreben tudi zato, ker pritožnika pri dedovanju naknadno najdenega premoženja zahtevata vračunanje daril, ki so jih ostali dediči prejeli od zapustnice.

Sodediči, med njimi tudi vdovec A. Š., so na pritožbo odgovorili. Navajajo, da deleža na skupnem premoženju nista enaka, da je tudi pravni prednik pritožnikov dobil darilo, da sta pritožnika že dne 30.10.2009 vložila tožbo, s katero vsebinsko uveljavljata isto kot s predlogom za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Pritožbo označujejo za neutemeljeno in nedopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo.

Od kje pritožnika črpata trditev, da se molk šteje za priznanje, ne navajata. Z dopisom z dne 24.5.2010 je zapuščinsko sodišče A. Š. seznanilo s predlogom za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in ga razumljivo pozvalo, da se o njem izjavi. Ker taki pozivi velikokrat ostanejo brez odgovora, je zapisalo posledico za primer, da odgovora ne bo prejelo. Na ta način je pridobilo nedvoumno stališče naslovnika glede premoženja, ki ga pritožnika štejeta za zapustničino premoženje, pridobljeno kot skupno premoženje v trajanju zakonske zveze. Z odgovorom na pritožbo je potrjeno, da vdovec z dedovanjem premoženja, ki je po podatkih uradnih evidenc njegova last, ne soglaša. Tudi če bi bilo že na zapuščinski obravnavi sporno, ali premoženje, ki po zemljiškoknjižnih in registrskih podatkih ni zapustničina last, sodi v zapuščino, bi bila na pravdo napotena dediča, ki to trdita in ne zemljiškoknjižni lastnik. Zapuščinsko sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. čl. Zakona o dedovanju). V primeru nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo, je vedno manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Zemljiška knjiga je uradna evidenca nepremičnin, zato mora spremembo zemljiškoknjižnih podatkov doseči tisti, ki drugačne podatke zatrjuje. Po naravi stvari to lahko doseže le tisti, ki ima za to interes. Enako velja za registrirani vozili.

Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da zaradi pravnomočnosti ne more posegati v s sklepom o dedovanju urejeno pravno razmerje. Da bi poleg zapuščine, o dedovanju katere je že bilo odločeno, obstajala nova zapuščinska masa, pri dedovanju katere želita pritožnika uveljaviti vračunanje daril, pa zaenkrat ni izkazano.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena.