Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo. Azbestno obolenje, plaki parietalne plevre,.

Izrek

Pritožbi toženke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 7.2.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženki 83.596,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.000.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo tožnik trpi zaradi tega, ker je zbolel za azbestno boleznijo (plaki parietalne plevre) kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in v življenjskem okolju. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo od zahtevanih 2.000.000,00 SIT, 500.000,00 SIT, za strah od zahtevanih 3.000.000,00 SIT, 2.500.000,00 SIT, tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000.000,00 SIT je v celoti zavrnilo. Tožniku je prisodilo tudi zamudne obresti od glavnice v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 7.2.2003 do 8.9.2004, od 9.9.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Toženki je naložilo, da mora povrniti tožniku 246.733,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2004 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojih pooblaščenkah pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o obrestih. Meni, da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik zbolel za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu. Tožbeni zahtevki zaradi azbestnih bolezni so specifični in so le težko ali pa sploh niso primerljivi z drugimi odškodninskimi zahtevki za nematerialno škodo. Za te bolezni je značilno, da so neozdravljive in je njihovo napredovanje nepredvidljivo. Zaključek izvedenke, da tožnikova bolezen počasi napreduje in zelo verjetno ne bo bistveno vplivala na življenjsko dobo tožnika je v nasprotju z osnovnim dejstvom, da so plevralni plaki neozdravljivi in da je napredovanje bolezni nemogoče napovedati. Neutemeljen je zaključek sodišča, da bo tožnikova bolezen počasi napredovala in posledično ne bo bistveno vplivala na tožnikove težave in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Opozarja, da so se mu navedene težave (upehanost, znojenje, kašelj,...) začele pojavljati zadnja leta. V tem času je bila pri njem ugotovljena azbestna bolezen, v tem obdobju tožnik ni zbolel za nobeno drugo boleznijo, ki bi povzročala takšne simptome. Izvedenka je le hipotetično navedla, da so lahko tožnikove težave psihogeno pogojene s poznavanjem azbestnih bolezni. Meni tudi, da njegov strah ni le zmeren kot ga je opredelila izvedenka v svojem mnenju temveč gre za strah največje intenzitete. Glede na njegovo več kot enaindvajsetletno izpostavljenost azbestnemu prahu je verjetnost za razvoj hujših oblik pri njemu večja. Opozarja še na svojo starost (45 let) na to, da je upokojen, da ne more več delati v okolju, kjer je prisoten prah in dim. Zato se boji hitrega napredovanja bolezni ali drugih oblik bolezni. Meni, da sta tako odškodnina za strah kot za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko ocenjeni. Glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je sodišče sledilo predvsem izvedenskemu mnenju izvedenke, ki je ocenila, da ni prišlo do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar pa izvedenka utemeljuje le s stopnjo razvoja bolezni plakov in izvidom pljučne funkcije, ki naj bi bila v mejah normale. Izvedenka meni, da je vse težave tožnika pripisati psihičnemu izvoru in gre lahko le za strah in negativne izkušnje pred boleznijo in umiranjem sorodnikov. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je dejansko prikrajšan v številnih življenjskih aktivnostih. Kot že izvedenka navaja, pa je njihov upad v določeni meri mogoče pripisati tudi tožnikovemu strahu. Prav ta strah povzroča hromitev volje do dela in opustitev številnih aktivnosti. Strah ima pri tožniku posledice, ki se kažejo v zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Pritožuje se tudi zoper obrestni del in navaja, da mu prvostopenjsko sodišče ni priznalo obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem in Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti.

Toženka pobija sodbo v ugodilnem delu, kolikor je bila tožniku prisojena odškodnina za strah, višja od 2.000.000,00 SIT, ter v izreku o stroških postopka. Strinja se z mnenjem izvedenke, da je strah pri tožniku zmerne stopnje in ne oporeka temu, da je za tožnika bilo in je še obremenjujoče spremljanje smrti sorodnikov in sodelavcev. Nikjer pa ne piše, da bo taka usoda doletela tudi njega. Primerna odškodnina za to vrsto škode je po njenem mnenju le 2.000.000,00 SIT. Glede stroškov pa navaja, da je tožnik uspel v višini 40% in ne 70% kot zaključuje prvostopenjsko sodišče. Pritožba toženke je v celoti, pritožba tožnika pa delno utemeljena.

Najprej k pritožbi tožnika: Tožnik s svojo pritožbo ni uspel omajati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. S ponavljanjem svojih zdravstvenih težav, do katerih se je opredelila tako izvedenka kot sodišče prve stopnje, zaključkov sodbe, da s tožnikove strani zatrjevane težave (upehanost, znojenje, kašelj,...) niso posledica azbestne bolezni, ni izpodbil. Neutemeljena je tudi materialnopravna graja. V sodbi ugotovljena in v pritožbi izpostavljena dejstva je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah. Sodišče mora pri odmeri odškodnine za negmotno škodo upoštevati ne le načelo individualizacije, to je konkretne okoliščine posameznega oškodovanca, upoštevati mora tudi okvire sodne prakse, ki so se izoblikovali ob obravnavanju podobnih zadev. Ob upoštevanju obeh navedenih kriterijev se pokaže, da odškodnina ni prenizko odmerjena. Pravilno je bil zavrnjen tudi zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj prvostopenjsko sodišče zmanjšanja le teh ni ugotovilo, pritožba pa te ugotovitve ni izpodbila. Strah je pri tožniku nedvomno prisoten, to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in mu zato tudi prisodilo odškodnino za to vrsto škode. Izvedenka sicer ni izključila možnosti, da strah in negativne izkušnje z boleznijo in umiranjem sorodnikov povzročajo pri tožniku hromitev volje do dela in življenja, vendar pa je njegova zahteva po še višji odškodnini iz tega naslova neutemeljena. Ni mogoče iti mimo objektivnega kriterija, ki je pri odmeri odškodnine enako pomemben kot oškodovančev subjektivni odnos do bolezni. Dejstvo je, da gre pri tožniku za minimalno prevralno obolenje in da ni velike verjetnosti za nadaljnji razvoj bolezni.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper obrestni del. Od 28.6.2003 dalje, ko je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-1) od prisojenih obresti ni mogoče odbijati TOM-a, ker ta zakon ne pozna več temeljne obrestne mere temveč je obrestno mero predpisal v nominalni višini. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 458. člena ZPP in člen 353 ZPP).

K pritožbi toženke: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je prisojena odškodnina za strah, kolikor presega znesek 2.000.000,00 SIT, previsoka in to tudi ob upoštevanju okoliščine, da se tožnik počuti ohromljen in prikrajšan. O pravilni uporabi materialnega prava (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s čl. 1060 Obligacijskega zakonika) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremeni tako , da je prisojeno odškodnino za to vrsto škode znižalo na 2.000.000,00 SIT (4. odst .358. člena ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče na novo ugotavljalo uspeh pravdnih strank, ki v prvostopenjski odločbi tudi ni bil pravilno ugotovljen in je pritožbena graja na mestu. Temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati uspeha ločeno po temelju in ločeno po višini. Glede na prvotno postavljen tožbeni zahtevek znaša tožnikov uspeh po spremenjeni sodbi do delnega umika tožbe 22,7%, po delnem umiku pa 33%, kar je, poleg ostalih okoliščin primera in višine stroškov strank vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku tožnik zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, zato mu stroški postopka ne gredo, toženka pa je uspela in njene stroške je pritožbeno sodišče (upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe) odmerilo na 83.596,00 SIT (stroški zastopanja 403 odvetniške točke po vrednostni točki 110,00 SIT, 20% DDV v višini 8.866,00 SIT, taksa za pritožbo 30.400,00 SIT). Izrek o stroških temelji na določbah 154., 155. in 2. odst. 165. člena ZPP.