Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da ni prišla v zamudo s plačilom tistega dela obveznosti, ki je bil nesporen in nato v pravdi tudi pripoznan, saj je bila sporna samo višina obveznosti, tožena stranka pa ob točno dogovorjenem roku za plačilo ni naredila nič, da bi se višina pravočasno ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od glavnice 735.364,70 SIT za čas od 19.12.1993 do plačila in ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priznala je, da se je zavezala tožeči stranki plačati vrednost njenega dejanskega vložka v adaptacijo poslovnih prostorov. Ta vrednost pa je bila sporna in ob podpisu dogovora o povrnitvi ni bila znana, zato z iztekom 30 dni od podpisa tega dogovora ni mogla priti v zamudo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala plačati obveznost iz naslova vlaganja v adaptacijo poslovnega prostora v 30 dneh od podpisa dogovora, torej od 18.11.1993 dalje. Ni sporno, da do 18.12.1993 te obveznosti ni poravnala. Pritožba ima sicer prav, da tožena stranka ni bila dolžna plačati kakršnegakoli zneska, ki ga je zahtevala tožeča stranka.

Vendar pa bi bila glede na dogovorjen rok za plačilo dolžna poskrbeti, da bi bila v primeru nesoglasja s cenitvijo, ki jo je predložila tožeča stranka (z dne 30.10.1993), napravljena še druga cenitev in obveznost nato v nesporni višini plačana. Ni torej mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da ni prišla v zamudo s plačilom tistega dela obveznosti, ki je bil nesporen in nato v pravdi tudi pripoznan, saj je bila sporna samo višina obveznosti, tožena stranka pa ob točno dogovorjenem roku za plačilo ni naredila nič, da bi se višina pravočasno ugotovila.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da zatrjevana pritožbena razloga nista podana. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je sodbo preizkusilo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni ugotovilo nobene. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sklaadno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.