Jedro

Pritožniku pritožba ni šla v škodo. Čeravno se je prvič pritožil le proti delu sklepa, po katerem naj bi bil dolžan plačati le del zneska pokojnici plačane socialne pomoči, za katero je Republika Slovenija predlagala omejitev dedovanja, je bilo po njegovi pritožbi treba razveljaviti celoten sklep o dedovanju, saj je bil način omejitve, ki ga je prvič ubralo prvostopenjsko sodišče, napačen (napačno je odločilo o plačilu, ne da bi dedič s tem soglašal), kar je pomenilo, da je bilo treba o obsegu celotne zapuščini odločiti na novo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne zapuščinskemu sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugotovilo, da je zapustnica zapustila nepremično premoženje (navedlo je podatke le-tega), da sta zakonita dediča zapustničin partner G. G. in njen sin A. A., vsak do ½, ki priznavata terjatev T., d. o. o., in P., d. o. o., ter da je Republika Slovenija (RS) predlagala omejitev dedovanja do višine prejete socialne pomoči v znesku 20.608,58 EUR; sklenilo je, da se dedovanje omeji do višine tega zneska, in sicer v deležu 6/25 nepremičnin (II.), za ostalo pa je razglasilo zakonita dediča, ki sta sklenila dedni dogovor (tega sodišče povzema v sklep) ter odredilo ustrezne vpise v zemljiško knjigo (III.).

2. Proti sklepu se pritožuje dedič A. A., predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje. Meni, da so z izpodbijanim sklepom grobo kršene njegove pravice, saj se je prvič, ko je bil RS obvezan plačati 10.304,29 EUR, pritožil le on sam, RS pa ne, zato je o delu njene terjatve že odločeno in mu njegova pritožba ne more in ne sme iti v škodo. Še vedno je prepričan, da ni jasno ugotovljeno, kdo je prejemal pomoč, pokojnica sama ali ona in dedič G. skupaj in kakršna je bila narava te pomoči. Poleg tega pa mu ni jasno, kako je sodišče prišlo do omejitve v obsegu 6/25 nepremičnin, saj se tega ne da ugotoviti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilnosti in zakonitosti sklepa se ne da preizkusiti, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni pojasnilo, zakaj je (po 1. odst. 128. čl. Zakona o dedovanju; ZD) dedovanje omejilo do 6/25 deleža na nepremičnina zapustnice, torej kako je prišlo do tega deleža, ni pa to niti očitno iz nanizanih podatkov o vrednosti zapuščine (66.132,92 EUR zmanjšano za ugotovljene stroške – 2.500 pogrebnih stroškov ter 172,43 EUR in 206,28 EUR priznanih terjatev) in vrednosti socialne pomoči, ki jo je pokojnica prejela (20.608,58 EUR).

5. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je po 1. odst. 354. čl. ZPP oz. 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek, saj te kršitve pritožbeno sodišče sámo ne more sanirati.

6. Zapuščinsko sodišče naj pravilno uporabi določbo 128. čl. ZD, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, za svojo odločitev pa naj poda razloge, ki bodo omogočili preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Pri tem kaže pritožniku povedati, da mu pritožba ni šla v škodo (359. čl. ZPP). Čeravno se je prvič pritožil le proti delu sklepa, po katerem naj bi bil dolžan plačati le del zneska pokojnici plačane socialne pomoči, za katero je Republika Slovenija predlagala omejitev dedovanja, je bilo po njegovi pritožbi treba razveljaviti celoten sklep o dedovanju, saj je bil način omejitve, ki ga je prvič ubralo prvostopenjsko sodišče, napačen (napačno je odločilo je o plačilu, ne da bi dedič s tem soglašal), kar je pomenilo, da je bilo treba o obsegu celotne zapuščini odločiti na novo.

7. Odločitev o stroških tudi tokrat temelji na določbi 1. odst. 174. čl. ZD; Vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.